Reditelji na parkirišču pred Halo Tivoli so že dobro uro pred koncertom imeli ogromno dela. Kolone avtomobilov s skupnim ciljem so se vile po Celovški cesti, kar dokazuje, da so sinoči na koncert Pankrtov prihajali ljubitelji panka iz vse Slovenije, ne samo iz prestolnice.

Glasbeni spektakel je začel trojec zasedbe Lim, Smrad in Žila. Ljubljanska pankovska skupina je s surovim, brezkompromisnim in hitrim zvokom nostalgike spomnila na dobro staro DIY ("Do it yourself" – naredi sam) obdobje poznih sedemdesetih, pa čeprav so svoj debitantski EP (Svobeda) izdali lani.

"Mi smo bend, ki ne pije veliko, ampak dvakrat, trikrat letno se ga pa na**kamo. Kdo se danes misli z nami naf**at?" je po areni, ki se je iz minute v minuto bolj polnila, odmevalo vprašanje. Nekaj posameznikov, ki so bili najbližje opisanemu psihofizičnemu stanju, je veselo dvignilo kozarce, preostali pa so bučno zaploskali.

Najslabša ekipa jugovzhodno od Karavank

Z ogrevanjem občinstva so nadaljevali beograjski rokerji Električni orgazam, ki so nekoliko umirili tempo in ob kombinaciji psihedeličnih in surovejših skladb – na vokalu sta se izvedbam primerno izmenjevala Srđan Gojković in Ljubomir Đukić – dobro gradili vzdušje vse do enega največjih hitov nekdanje Juge, Igra rokenrol cela Jugoslavija, ki je Halo Tivoli dokončno predramil pred prihodom glavne atrakcije.

Petnajst minut čez deveto uro so reflektorji na odru enega najznamenitejših koncertnih prizorišč pri nas ugasnili, občinstvo je bučno pozdravilo državne ljubimce, Pera Lovšina in druščino, ki so jubilejni koncert odprli s pesmijo Za železno zaveso, na zaslonu za njimi pa se je prikazal napis: Najslabša ekipa jugovzhodno od Karavank. Pero je po bučnem ploskanju pozdravil oboževalce: "Hvala za tako topel sprejem." Dvorano je na odobravanje množice napolnila skladba čisto prvega albuma skupine Lepi in prazni.

Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

Dolgočasna Ljubljana leta 1980

Album Dolgcajt je nastal kot odgovor na takratno počutje v prestolnici, ki ga popolno opišejo v dokumentarnem filmu Glasba je časovna umetnost: Pankrti - Dolgcajt. Podobno, kot so skupine po vsem svetu razbijale monotono rutino vsakdanjika takratnega zgodovinskega konteksta, so tudi Pankrti pri nas pošteno zamajali glasbeno sceno in napovedali novi val glasbe vzhodno od železne zavese.

Novi val pri nas. Foto: Janez Bogataj/Muzej novejše zgodovine
Novi val pri nas. Foto: Janez Bogataj/Muzej novejše zgodovine

V svetovnem merilu so bolj gibanje kot konkretni žanr v sedemdesetih definirale skupine The Police, New York Dolls, Pink Floyd, Depeche Mode in Ramones. Sicer se je tudi pank v tem obdobju doživel preporod, vendar se novi val v glasbenem kontekstu razume predvsem kot postpankovski del muzikalne zgodovine. Svetovni trendi so glasbeni relief v naši pokrajini preoblikovali nekoliko pozneje, zato v kontekstu skupin na Balkanu novi val razumemo komaj kot rojstvo panka, za katerega so brez dvoma v prvi vrsti najzaslužnejši ravno Pankrti.

"Ne me fu**at, ne ga srat, to je zk, zk, zk, zk, pank"

Sicer so stereotipni pljuvajoči pankerji s pisanimi irokezami v prestolnici že prava redkost, a so si najbolj zagreti v prvih vrstah parterja privoščili "mosh pit," ki je koncertu dodal ravno pravo mero pankovske nostalgije. "Na zdravje, to je en naših prvih komadov, zanj pa je zaslužna ženska, Joan Jett. Ona ima rada rock, mi pa zk zk zk pank," je naslednjo skladbo napovedal Lovšin.

Trdoto ritmov, ki so se vili z odra, je nato omehčal saksofon, ki se – morda celo nekoliko nepričakovano – krasno poda zvokom pankovskih ledolomilcev. Pri skladbi Gospodar je Pero prvič "uradno" povabil občinstvo k sodelovanju s Pankrti, medtem ko je med kitarsko solažo pokleknil v spoštovanju. "Zdaj pa gremo en venček narodnih. Ustanem zjutri, se pogledam v obraz, neverjetn, še zmeri jaz. Komad je posvečen največji žalosti, ki se je zgodila v Ljubljani. Ukradli so nam pivovarno tam čez, tega ne bomo tako zlahka pozabili," je z roko v zraku povedal Lovšin, občinstvo pa je skandiralo naslov skladbe, ki je sledila – Anarhist.

Po štiridesetih letih na koncertu v Hali Tivoli luči končno ugasnili

Zimzeleni zasedbi se je na odru pridružil legendarni Davor Gobac, vokalist zasedbe Psihomodopop, ki je Halo Tivoli navdušil z eno največjih uspešnic hrvaške skupine – Ja volim samo sebe: "Dragi prijatelji. V čast in zadovoljstvo mi je igrati s pankovskimi legendami, Pankrti." Nadaljeval je s priredbo skladbe Suzy is a Headbanger skupine Ramones, nato pa se mu je na odru znova pridružil Lovšin in skupaj sta odpela pesem Totalna revolucija. Občinstvo je tandem pozdravilo s huronskim aplavzom, čeprav sta na trenutke pela rahlo iz ritma.

"Se vam že mudi domov? Ko smo leta 1982 v Hali Tivoli promovirali Državne ljubimce so bile vse luči tu prižgane. Ne vem, kaj so iskali, ampak takrat so bili drugi časi." Državni ljubimci so nekoliko stopili s plina, sledile so za njihove standarde nežnejše skladbe, katerih venček je zaključila Zadnja ljubezenska pesem.

Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

Gremo na ženske, gremo na pir

Pankrti so prestavili prestavo višje. Zvečer v mestu in sploh prva skladba zasedbe, Lublana je bulana, sta občinstvo znova spravili na najvišje mogoče obrate. Za prvi vrhunec je poskrbela nekoliko prirejena interpretacija prvega poglavja Svetega pisma. Pesem Osmi dan je poenotil parter in tribune, Hala Tivoli je pela in skakala na ves glas, prej majhen "mosh pit" pa je dosegel zavidljivo velikost.

Pankrti so se ob spremljavi navdušene množice vrnili na oder, ki so ga le nekaj trenutkov pred tem prvič zapustili. Lovšin je napovedal novega gosta, frontmana skupine Big Foot Mama, Grego Skočirja, a je v isti sapi prišepnil, da legenda slovenskega rocka ni zadnji gost spektakla. Skupaj sta odpela skladbo Janez kranjski Janez in priredbo ene najbolj znanih Italijanskih delavskih pesmi iz leta 1908 – Bandiera Rossa. Skladba je tudi ena najbolj prepoznavnih pesmi Pankrtov sploh, odziv množice pa je bil temu primeren.

Adijo Ljubljana

Lovšin je napovedal še zadnje goste, katerih identiteta je bila zavita v tančico skrivnosti vse do njihovega prihoda na oder. "V garderobi so se pojavili naši prijatelji iz skupine Niet. Morate vedeti, da smo do zdaj mi poskrbeli za varnost, zdaj pa ste odgovorni sami zase," je navdušene oboževalce posvaril Lovšin. Še ena legendarna skupina slovenskega panka je petkovo druženje peljala proti koncu tako, kot se je začelo s prvo predskupino. Hitro, surovo in brez zavor s skladbo Vijolice.

Pankrti so se še tretjič in zadnjič vrnili na oder. Med člane skupine je iz občinstva priletela teniska, ki jo je Lovšin zmagoslavno dvignil proti stropu dvorane. "Mi smo se delali norca iz hipijev, ampak nekaj so imeli prav. Niso marali vojne j*biga, niso j*bal sovraštva. Toliko slabih stvari se je zgodilo zato, ker so izkoriščali slabo energijo določenih ljudi, za to seveda, da bi eni gor na vrhu pobirali vse profite. Ampak poglej, podarim ta čevelj v zameno za mir." Pero je dvignil belo zastavo in se od občinstva poslovil s skladbo Adijo Ljubljana, med čustvenim slovesom pa so se mu na odru pridružili vsi nastopajoči.

Vojaška sablja zdej me čaka, pa še puška naperjena in namesto v zeleno travo domačije, bom zrl v topove sovražnika. Pravj'o da v boju srce ti otrdi, Beli robček jest nosim, saj moje si miru želi.

Pankrti