Že od konca I. svetovne vojne dalje se za prestižni položaj v predsedniški avtomobilski karavani potegujeta pravzaprav le dve avtomobilski znamki, Cadillac in Lincoln, ki danes sodita pod okrilje General Motorsa in Forda. Doba predsedniških avtomobilov pa se je dejansko začela v mandatu (1909–1913) predsednika Williama Howarda Tafta z modelom M steamer izdelovalca White Motor Co., ko so avtomobili iz predsedniškega voznega parka povsem izrinili kočije.

Prevlada avtomobilov po svetovni vojni
Mandat predsednika Woodrowa Wilsona (1913–1921) predstavlja dobo bolj množičnega uvajanja avtomobilov v vladne ustanove, vključno z vojsko, predsednik pa se je na parado po koncu I. svetovne vojne zapeljal v enem izmed serijskih Cadillacovih izdelkov. Waren G. Harding, ki je predsedoval ZDA v mandatu 1921–1923 pa je bil prvi, ki se je s packardom twin six zapeljal na parado ob prisegi predsednika, ki je postala svojevrstna predstava tudi za predsedniška vozila.

Že med obema vojnama so začeli prevozna sredstva predsednikov dodatno prilagajati specifičnim potreba, eno izmed teh vozil je bil Cadillacov prestižni town car letnik 1928, ki ga je uporabljal predsednik Calvin Coolidge (1923–1929) in je bil z motorjem V8, ki je zmogel 90 KM, in s tristopenjskim menjalnikom simbol naprednosti tedanje ameriške avtomobilske industrije. Letnik 1928 pa je bil tudi Cadillacov town sedan, ki je začel dobo oklepljenih vozil za prevoz predsednikov in ga je po napadu na Pearl Harbour začel uporabljati predsednik Franklin D. Roosevelt (1933–1945).

Že v času II. svetovne vojne se je namreč vozni park ameriških predsednikov začel povečevati, v uporabi pa so poleg novih pridobitev ostajali tudi starejši modeli. Omenjeni gangsterski oklepnik je bil tako rezerva precej bolj priljubljenega lincolna model K V-12 izdelanega posebej za predsednika F. D. Roosevelta, ki se je v njem rad prevažal zaradi odprte strehe, avto pa je zato dobil uradni vzdevek »sunshine special«. Kljub zložljivi strehi pa so priljubljeno predsednikovo vozilo, ki je začelo tradicijo sledenja predsedniku na obiskih v tujini, na Jalti, v Teheranu in Cassablanci, leta 1942 opremili z dodatnim oklepom.

Pogostejše prilagajanje predsedniških vozil
Lincoln se je obdržal v Beli hiši tudi po vnovični izvolitvi predsednika Trumana, saj so zanj naročili dva lincolna cosmopolitan, pa čeprav ustreznih vozil ni bilo v redni ponudbi in so morali zaradi potrebe po dveh dodatnih sedežih podaljšati medosno razdaljo s 317 na 375 centimetrov. Je pa bil to tudi prvi kabriolet z električno zložljivo streho.

V času predsednika Eisenhowerja, ki je bil baje pravi avtomobilski navdušenec, se je vozni park Bele hiše obogatil še s Cadillacovim modelom eldorado, javno premiero pa je doživel že na predsednikovi paradi ob prisegi. Dwight D. Eisenhower je za starejša predsedniška lincolna leta 1954 naročil namesto klasične platnene strehe za potniški del dve prosojni strehi iz pleksistekla, tako imenovani bubble top pa je bil v uporabi tudi na nekaterih drugih vozilih, na primer Cadillacovih oklepljenih kabrioletih "Queen Mary II" in "Queen Elizabeth II" letnik 1956.

Lincolni so prinašali nesrečo
Prosojni balon iz pleksistekla je bilo mogoče namestiti tudi na enega izmed najbolj nesrečnih predsedniških lincolnov, v katerem se je v Dallasu peljal predsednik J. F. Kennedy. Lincoln continental novembra 1963 v Dallasu ni imel nameščene strehe, pomagala pa ni niti vsa dodatna oprema. Serijski štirivratni continental model 74A, za katerega je bilo tedaj treba odšteti 5.000 ameriških dolarjev in je tehtal približno 2.268 kilogramov, so namreč predelali v sedemsedežno kabriolimuzino, ki je imela tudi prva v floti klimatski sistem, težko 3.538 kilogramov, njena cena pa je bila ocenjena na 200.000 ameriških dolarjev. Kljub tej astronomski ceni je podjetje Ford Motor Company ameriški vladi zaračunavalo letno le 500 ameriških dolarjev najemnine.

Zanimivo pa je, da se kljub atentatu z usodnim koncem za predsednika Kennedyja vozilu v voznem parku Bele hiše niso odrekli. Deležno je bilo namreč temeljite prenove za dodatnih 500.000 ameriških dolarjev, med katero so na zadnji del namestili prosojni oklepljeni balon, vozilo dodatno oklepili, okrepili vzmetenje in ga vrnili v uporabo leta 1964, da je služilo še vse do leta 1977, v mandatih predsednikov Johnsona, Nixona, Forda in Carterja.

Zanimivo je, da se Lincolnovih predsedniških vozil na neki način drži tudi urok atentatov, saj je bil continental letnik 1972, ki je imel odstranljiv zadnji del strehe, skozi odprtino pa je lahko predsednik stoje pozdravljal ljudi, tudi v bližini predsednika Reagana, ko je nanj streljal atentator marca 1981. Avtomobil bo tako ostal zapisan v zgodovino kot »Reagan car«, pa čeprav so ga pred njim uporabljali Nixon, Ford in Carter, za njim pa še Bush. Reaganovi primarni vozili pa sta bila novejša limuzina cadillac fleetwood in cadillac fleetwood brougham letnik 1983.

Uspešna prevlada znamke Cadillac
Morda je tudi urok atentatov prispeval k temu, da je bil zadnji Lincolnov izdelek, pa čeprav nosi znamka ime po predsedniku Abrahamu Lincolnu, ki je bil junak iz otroštva ustanovitelja Henryja Lelanda, v floti Bele hiše town car letnik 1989. Z njim se je na prisego pripeljal predsednik George H. W. Bush, in je ostal v uporabi do leta 2004, ko je ovalno pisarno zasedel že njegov sin George W. Bush. Bush mlajši pa je v prvem desetletju 21. stoletja dobil dva nova močno prilagojena predsedniška cadillaca, prvi je bil leta 2001 deville in drugi leta 2004 DTS. Vsi omenjeni kadilaki so formalno že upokojeni, sta pa v uporabi novejši različici letnika 2006 in 2009. Prva še sledi znamkini seriji DTS, druga pa je že povsem specifični skupek komponent različnih modelov znamke Cadillac in povsem unikatnih sestavnih delov, tako da o njemu govorijo kot o cadillacu one.

V zvezi s predsedniškimi limuzinami v službi Bele hiše je morda kot zanimivost treba dodati še to, da uradno ni znano, koliko predsedniških limuzin je dejansko izdelanih in koliko jih je v uporabi. Brez dvoma jih je več, čeprav ne toliko kot modelov iz 20. stoletja, ko je bil transport večji zalogaj in so imeli raje več »rezerv«, strateško razporejenih po ZDA. Predsedniško limuzino so selili celo v tujino že v II. svetovni vojni, zdaj pa so za transporte predsedniških karavan zadolženi pri ameriškem letalstvu. Na obiske v tujino selijo predvsem starejši limuzini, ki pa sta že poskrbeli tudi za nekaj zadreg, na primer na Irskem in v Italiji. Čeprav je pojasnilo varnostne službe vedno bolj ali manj enako, da v pokvarjenih vozilih seveda ni bilo predsednika, dvom v te izjave ni neutemeljen.

Morda kmalu tudi z alternativnim pogonom
Zanimiva pa je tudi preobrazba predsedniških limuzin, ki so bile nekoč davno le minimalno izpopolnjeni serijski modeli, potem pa so se iz prestižnih in udobnih protokolarnih vozil spremenile v varne zlate kletke na štirih kolesih. V prihodnosti je mogoče pričakovati še večja vozila, polna sodobne tehnologije, vključno z alternativnimi pogonskimi sklopi. Nenazadnje bi bilo to v skladu s predsedniškim memorandumom, ki ga je Barack Obama podpisal maja lani in posega v strukturo zvezne flote motornih vozil, v kateri naj bi bila najpozneje do konca leta 2015 le hibridna in električna vozila oziroma takšna, ki jih poganjajo zemeljski plin ali biogoriva. Morda pa se kakšna zanimiva avtomobilska premiera obeta že januarja 2013 na paradi ob prisegi novega starega ali novega ameriškega predsednika.