Foto: AP
Foto: AP

Madison Mogen, Xano Kernodle, Kaylee Goncalves in Ethana Chapina so našli mrtve v njihovem študentskem domovanju nedaleč od univerze v Idahu, ki so jo obiskovali vsi štirje. Po več tednih tavanja v temi je policija zaradi štirikratnega umora prijela 28-letnega Briana Kohbergerja, podiplomskega študenta kriminologije na Washingtonski univerzi nedaleč od kraja Moscow v Idahu, kjer so se umori zgodili.

Čeprav morilskega orožja niso našli in tudi nobenih znakov krvi ali čiščenja v Kohbergerjevem avtomobilu, niti motiva, pa tožilstvo meni, da imajo dovolj dokazov za obsodbo. Ključen naj bi bil etui noža, ki so ga našli na postelji pod trupli Madison in Kaylee, na katerem so našli Kohbergerjev DNK.

Datum sojenja še ni znan, a ameriški mediji že poročajo o "sodnem procesu leta", toliko zanimanja je primer pritegnil. Pod drobnogledom pa se je znašla tudi univerza v Idahu, največja univerza v tej zvezni državi, za katero mnogi menijo, da vleče vse niti v Moscowu, mestecu s 25.850 prebivalci.

Univerza je bila tako denimo tista, ki je odredila, da se hiša, kjer so se zgodili umori, podre, kar je bilo deležno številnih kritik, saj se običajno prizorišča zločina ohranijo vsaj do sojenja, če bi si porota zaželela poslopje ogledati ali zaradi potencialnih novih dokazov, ki bi se pojavili med sodnim procesom.

A čeprav so tri od štirih družin rušitvi nasprotovale, je univerza vztrajala pri svojem, kot razlog pa navedla, da je rušenje "hiše groze" nujno potrebno, da se lahko "zacelijo rane" tako študentov kot skupnosti.

Nekateri menijo, da ni naključje, da je edina družina, ki rušenju ni nasprotovala, družina Ethana Chapina, ki je bil eden od trojčkov, njegova brat in sestra pa še vedno študirata na univerzi v Idahu. Poleg tega pa je tu še ena podrobnost – bil je član bratovščine Gamma Eta, na sedežu bratovščine pa se je na večer umorov zapletel v spor.

Kritiki preiskave moscowske policije menijo, da bi se morala ta precej bolj posvetiti temu, kaj točno se je dogajalo na sedežu Gamme Ete tisti večer – a grške bratovščine v ZDA imajo dolgo zgodovino, da jim organi pregona in vodstva univerz ne gledajo pod prste.

Foto: AP
Foto: AP

Poglejmo podrobneje te kontroverzne, vplivne študentske organizacije, ki so v ZDA oproščene davkov, in njihovo temno plat.

Bratovščine se strogo ločujejo po spolih članov, tako da dejansko govorimo o bratovščinah (fraternities) in t. i. "sestrstvih" (sororities). Gre za družbene organizacije, specifične za severnoameriške univerze, najpogosteje v času dodiplomskega študija, a pripadnost določeni hiši in tam stkana prijateljstva ostajajo dosmrtni – in posledično občasno tudi molk, v katerega se po kakem incidentu – teh ne manjka – zavijejo člani.

Prva – v celoti moška in, jasno, v celoti belopolta – bratovščina je bila ustanovljena leta 1825 na Union kolidžu v New Yorku kot skrivni klub Kapa Alfa, dejanje upora proti avtoriteti, pri čemer je koncept delno izšel iz sistema prostozidarjev. Njihov član je bil tudi prvi predsednik ZDA George Washington.

Vse bratovščine in sestrstva so poimenovani po črkah grške abecede, poleg močnega občutka pripadnosti, ki lahko traja še dolgo po diplomiranju, pa jim je skupno bolj ali manj pet elementov:
- tajnost,
- ločenost po spolih,
- izbor novih članov na podlagi dvostranskega sistema preverjanja in poskusnega obdobja, pri čemer mora vsak nov član podati zaprisego,
- lastništvo stanovanjskega objekta, v katerem živijo člani,
- vrsta kompleksnih identifikacijskih simbolov, ki lahko vključujejo grške črke, grbe, šifre, značke, pozdrave, gesla, cvetlične simbole in barve.

Foto: AP
Foto: AP

Običajno se bratovščine ukvarjajo s filantropskimi dejavnostmi in prostovoljnim delom (običajno je to bolj fasada za brezmejno zabavanje in davčno oprostitev), gostijo zabave (tu tudi največkrat prihaja do tistih bolj temnih plati), usposabljajo nove člane, pri čemer gre tu tudi za bonton, vedenje, slog oblačenja in vodstvene sposobnosti (kot piše The Atlantic, je bilo neverjetno veliko število direktorjev največjih podjetij, kongresnikov, senatorjev, vrhovnih sodnikov in ameriških predsednikov članov bratovščin).

Vse navedeno skriva številne pasti in ni presenetljivo, da so bratovščine pogosto na udaru kritik, pri čemer jim med drugim očitajo elitizem (po raziskavi Univerze v Minnesoti 72 odstotkov članov prihaja iz višjega in srednjega sloja) in favoriziranje, diskriminacijo nebelopoltih študentov in drugih marginalnih skupin (navsezadnje je bila segregacija na ameriških kolidžih uradno odpravljena šele v 50. letih), izvajanje nevarnih iniciacij članov (krstov) in spodbujanje uživanja alkohola.

"Bratovščine so bile način za belopolte moške višjega razreda, kako se ločiti od vse bolj raznolike študentske populacije," je za študentski bilten univerze v San Joseju (SJSU) povedal Lawrence Ross, avtor knjige Črne in bele politike rase v ameriških kampusih.

Univerze se običajno zavedajo slabega slovesa bratovščin, zato so nekatere v preteklosti že skušale te združbe reformirati ali pa jih popolnoma prepovedati, a jim je običajno pri tem spodletelo.

Highlander News v svojem prispevku o temnih plateh bratovščin piše takole: "Vsak si želi prijateljev in nekateri ljudje so pripravljeni plačati zanje, ampak vse prepogosto se ti ljudje ne zavedajo, kaj točno financirajo. Kljub vsem javno predstavljenim dokazom je vključitev v eno od bratovščin še vedno mikavna. Priljubljenost in občutek pripadnosti sta močno zasvojljiva."

Mladi kandidati tako hlepijo po sprejetju v določeno kliko, s članstvom v bratovščini pa praktično avtomatično dobijo "status", da so pripravljeni prestajati najbolj mučne in sramotne iniciacije in preizkuse, da bi se dokazali vredne.

Še posebej psihično naporni so ti postopki za dekleta, ki običajno opravijo po ure in ure razgovorov, a jim pogosto tudi to ne pomaga, če nimajo "pravega videza" za članstvo v sestrstvu, kjer dajejo prednost "kul" študentkam, posebneži pa naglo odpadejo. Rasizem je še vedno zakoreninjen v teh grških društvih, pri čemer so nekatere bratovščine v Alabami še leta 2013 sprejemale samo belopolte člane.

Foto: AP
Foto: AP

Da bi se dokazali, "fazani" privolijo v iniciacije, ki trajajo po več tednov in so obvezne za vsakogar, ki si želi postati član organizacije. Kot še piše Highlander News: "Ponižanje je orožje izbire v grških bratovščinah, ko gre za vcepljanje zvestobe v ljudeh."

Prvi smrtni primer pri iniciacijah sega že v leto 1892, ko se je eden izmed "fazanov" na Yalu med preizkusom po nesreči zabodel in umrl zaradi poškodb nekaj dni kasneje. Nekatere druge usodne iniciacije so bile povezane s padci z višin, električnimi šoki, zastrupitvijo z alkoholom, padci po stopnicah, podhladitvijo in zlivanjem vrelih snovi po kandidatih.

Iniciacije so pogosto povezane z alkoholom – in to velikimi količinami alkohola. Kdor tega ni sposoben, ga zasmehujejo – ali pa ga, v skrajnih primerih, napojijo prisilno. Novinci morajo na kolena pred vsemi in požirati alkohol do točke bruhanja. Za nekatere je celotna zadeva lahko tudi usodna.

Nepremičnine v lasti bratovščin so se v prostore, kjer teče alkohol v potokih (včasih dobesedno), zares dodobra spremenile leta 1984, ko je kongres sprejel zakon, s katerim je dvignil minimalno starost za uživanje alkohola po celotnih ZDA na 21 let.

To je pomenilo, da se je popivanje iz javnih prostorov, barov in pivnic, preselilo v zasebne – kjer je nadzora precej manj. In kjer drugim udeležencem nikakor ni do tega, da bi jih obiskala in popisala policija. Idealno za bratovščine, kjer je popolnoma odsoten nadzor odraslih oseb, saj je argument univerz, da gre za zasebni čas in prostor študentov, hkrati pa se alkohol meša z iniciacijskimi obredi, ustrahovanjem in golim postavljanjem pred vrstniki.

Raziskava iz leta 1995, ki jo povzema New York Times, je pokazala, da kar 80 odstotkov članic sestrstev in 86 odstotkov članov bratovščin verižno pije – kar je več kot dvakrat toliko kot njihovi sošolci, ki niso člani bratovščin.

Foto: AP
Foto: AP

Mamila so dodaten dejavnik in bilo je kar nekaj primerov, ko so bratovščine de facto služile kot preprodajalci mamil za študente v kampusu. Leta 2020 so tako denimo odkrili, da je znotraj bratovščin Phi Gamma Delta, Kappa Sigma in Beta Theta Pi na univerzah v Severni Karolini, univerzi Duke in Apalaški univerzi deloval dejanski mamilarski obroč, ki je v letih med 2017 in 2020 prodal za več kot 1,5 milijona dolarjev mamil – posledično so te bratovščine suspendirali.

In prav domnevna preprodaja mamil naj bi po nekaterih teorijah igrala vlogo tudi pri smrtih štirih študentov iz Idaha.

Potem je tu globoko usidran seksizem, ki se začne že s tem, da imajo običajno hiše bratovščin zelo fleksibilno politiko glede gostov in zabav – kar za hiše sestrstev ne velja. Madilynne Medina se v mnenjskem, do bratovščin kritičnem članku v SJSU-ju sprašuje, zakaj je tako. "Ker bratovščine ustvarjajo prostor in kulturo za seksizem in objektivizacijo žensk."

Spolna namigovanja, spolne igrice in promiskuitetnost so postali skoraj uveljavljene prakse v bratovščinah, pri čemer te dopuščajo moškim članom, da ravnajo z ženskimi članicami na poniževalen ali seksističen način, ker "so to njihovi bratje". In oboji, tako bratovščine kot sestrstva, uporabljajo alkohol kot sredstvo za navezovanje stikov, kar je že privedlo do kar nekaj primerov spolnega nasilja in posilstev, kjer so meje med privolitvijo in neprivolitvijo v spolni odnos zelo zabrisane.

Poveden je naslov članka iz Guardiana iz leta 2014, ki se opira na vrsto raziskav, katerih rezultati nikakor ne slikajo pozitivne podobe bratovščin: "Posilstva med člani bratovščin so 300 odstotkov pogostejša. Ena petina deklet v kampusih je spolno napadena. Bi morali prepovedati bratovščine?"

Kolumnistka Jessica Valenti piše o svojih izkušnjah, ko je obiskovala univerzo Tulane, kjer so dekleta opozarjali pred "slabimi" bratovščinami – "tistimi, ki so ti v pijačo primešale čisti alkohol ali mamila, tista, kjer se je dekletom lahko kaj zgodilo".

"Moj prvi teden univerze, pred 18 leti, se je veliko šušljalo o dekletu v mojem nadstropju, ki ga je na zabavi bratovščine spolno napadlo več študentov. O teh zadevah se je vedno razpravljalo z določeno mero nonšalance – kot da je imeti najmanj enega posiljevalca v skupini neizogiben del življenja bratovščin. Kaj dosti se od takrat ni spremenilo," piše Valenti.

Pri tem navaja nekaj primerov – leta 2014 so na univerzi Wisconsin-Milwaukee preiskovali več primerov deklet, ki so morale v bolnišnico zaradi okajenosti in so se zjutraj zbudile popisane in z luknjami v spominu. Leta 2013 so v eni od bratovščin na univerzi v Teksasu v enem samem mesecu obravnavali tri spolne napade, na Tehnični univerzi v Georgii je med člani bratovščine krožil vodič za naslovom Kako zvabiti svoj posiljevalski plen, univerza Wesleyan je imela bratovščino z vzdevkom "Tovarna posilstev", na prestižnem Yalu pa so člani bratovščine marširali po kampusu in vzklikali "Ne pomeni da, da pomeni analno".

Kot poudarja Valensi, to niso osamljeni primeri – raziskave kažejo, da je za študente, ki se pridružijo bratovščinam, trikrat večja verjetnost, da bodo koga posilili, medtem ko je pri študentkah v sestrstvih 74 odstotkov večja verjetnost, da bodo posiljene, kot za ostale študentke. In ena petina študentk bo v času študija spolno napadena. Poleg tega pa so tudi spolne bolezni precej bolj razširjene med člani bratovščin.

Nekatere šole, kot je univerza Florida State, imajo zato dejansko celotne spletne strani posvečene opozarjanju potencialnih študentov glede spolnih napadov in bratovščin, navaja portal Grudge.

Profesorica sociologije Elizabeth Armostrong, ki je s kolegico Lauro Hamilton izvedla obsežno, pet let trajajočo raziskavo po ameriških univerzah, opozarja, da so bratovščine žarišče najrazličnejših tveganj – od spolnih napadov do alkoholizma in zastrupitev z alkoholom, od nevarnih iniciacij do usodnih padcev skozi okna, z balkonov in s streh. Armstrongova navaja, da se bratovščine sicer močno razlikujejo med seboj in da so tiste, ki so bolj vključujoče, naj gre za rase in kulture ali pa spole, precej manj nevarne od tistih, ki jih sestavljajo v večini belopolti študenti iz višjih razredov.

Prav tako leta 2014 so pri reviji Atlantic objavili poglobljen članek Temne sile bratovščin, pri čemer je njihova leto dni trajajoča preiskava razkrila njihove "endemične, grozljive in včasih tragične probleme – in sofisticiran sistem zvračanja krivde na druge".

Tožbe proti bratovščinam običajno pritegnejo veliko pozornosti javnosti, delno tudi zato, ker po navadi le tako pride na dan vse, kar se dogaja za zaprtimi vrati teh združenj – v nekaterih primerih gre za bizarne dogodke, v drugih za tragične in mračne. Uboji, posilstva, spolno mučenje, psihološko mučenje …

Leta 2014 so pri Bloombergu objavili serijo člankov o bratovščinah, v katerih so poudarili, da je v slabih desetih letih v incidentih, povezanih z bratovščinami, v ZDA umrlo več kot 60 ljudi, od tega večina študentov. Temu dodajte še precej višje število hujših poškodb, napadov in spolnih zločinov, ki se dogajajo v teh hišah. In če so še pred leti tovrstna dejanja univerze najraje uredile prek disciplinskih odborov, so civilne tožbe problematiko bratovščin precej bolj izpostavile javnosti.

In čeprav, kot opozarja The Atlantic, v večini teh primerov na koncu ni sojenj, saj se strani zunajsodno pogodita, dogovor pa je zaupen, ali pa tožniki klonejo pod težo vsemogočnih institucij, vseeno za vsem skupaj ostane dovolj materiala, ki slika zelo nelaskavo podobo teh študentskih združenj.

Tožbe so se tudi pomaknile od tožb zoper univerze, ki so se običajno zaradi vrste razlogov, od močne zaščitenosti ustanov do težav pri dokazovanju relativne odgovornosti, izkazale za dokaj jalove, k tožbam zoper bratovščine same – ki pa je lahko za tako združenje pogubno. Leta 1985 je tako neki študent, huje poškodovan v enem izmed incidentov na sedežu bratovščin, dosegel poravnavo v vrednosti 21 milijonov dolarjev. Po tem primeru so se zavarovalnine za bratovščine strmo povečale – ali pa jih je celo nemogoče skleniti.

Ameriške bratovščine se danes uvrščajo na šesto mesto najbolj tveganih za zavarovanje v državi – tik pred podjetji za odstranjevanje strupenih odpadkov. Bratovščine so zato rešitev poiskale s številnimi kreativnimi prijemi, med drugim z vzpostavitvijo lastnega sklada za zavarovalnine, v katerega se je včlanilo na desetine bratovščin, in organiziranjem zabav po sistemu "BYO", torej "prinesi svoj alkohol", s čimer je težje potem krivdo za dogajanje prevaliti na organizatorja, bratovščino.

Poskusov reformirati bratovščine, jih disciplinirati in nekako preoblikovati, da bi zajezili njihove slabe prakse, je bilo kar nekaj. A vsak poskus univerz, da bi ukinile bratovščine, se je izjalovil, saj so se ta študentska združenja uspešno sklicevala na ustavo in člen o pravici do združevanja. Je pa denimo univerzi Cornell leta 2022 uspelo po vrsti obtožb zaradi spolnih napadov in podtikanja mamil prepovedati vse zabave bratovščin.

Kot opozarja The Atlantic, je dejansko največja težava, da so v vseh teh letih bratovščine v mnogo ozirih postale močnejše kot univerze, ki jih gostijo. In v precej kratkem času se je pojavil paradoks – čeprav bratovščine še naprej ostajajo neodvisne od univerz, s katerimi so povezane, pa so te iste univerze začele razvijati nezdravo soodvisnost od bratovščin. Te so močno povezane s študentskimi namestitvami, kar gre na roke univerzam, ki tako privarčujejo kar nekaj denarja, hkrati pa povečajo število študentov.

Slabost? Univerze nimajo nadzora oz. imajo zelo omejen nadzor nad dogajanjem v teh poslopjih. Ocenjuje se, da danes ena osmina ameriških dodiplomskih študentov živi v hišah bratovščin, ki naj bi imele skupno vrednost 3 milijarde dolarjev, člani bratovščin pa so pozneje v življenju tudi precej bolj radodarni do svojih univerz, ko gre za finančne donacije.

Madilynne Medina, ki je sama članica sestrstva, a je tudi zelo kritična do teh organizacij, v SJSU News piše, da je prvi korak na poti k spremembam večja vključevalnost bratovščin.

"Čeprav sem članica sestrstva, vsak dan sproti postavljam pod vprašaj svoje članstvo. Mislila sem, da vem, v kaj se podajam, a te kulture nisem zares razumela, dokler nisem sama postala del nje. Življenje v teh grških študentskih organizacijah me je uničilo, a, ironično, istočasno spremenilo na bolje."

"Naučila sem se upirati statusu quo, ko nas želijo organizacije utišati in prisiliti, da sledimo nečemu, česar kot posamezniki ne razumemo čisto dobro. Cenim kolegice, ki si aktivno prizadevajo spremeniti kulturo bratovščin. A to je težka bitka. Spremembe se lahko zgodijo zgolj v organizacijah, ki prepoznajo svoje probleme in se aktivno borijo proti njim," sklene.