Voditelji največje države na svetu. Foto: EPA
Voditelji največje države na svetu. Foto: EPA

Potem ko je bil prvi del pregleda namenjen voditeljem Sovjetske zveze od Lenina do Brežnjeva, so zdaj na vrsti še drugi voditelji: Andropov, Černenko, Gorbačov in Jelcin. Vladanje prvih dveh je najbolj zaznamovalo dejstvo, da sta bila na oblasti le kratek čas, Gorbačov pa je bil na oblasti v času razpada Sovjetske zveze, katere največja naslednica je Ruska federacija. Njen prvi predsednik je bil Boris Jelcin, ki ga je potem nasledil Vladimir Putin.

K. T.

Po Brežnjevu se je na vrh politične piramide povzpel Jurij Vladimirovič Andropov (15. 6. 1914- 9. 2. 1984), ki pa je vladal le 15 mesecev. Sin uradnika na železnicah je kmalu izgubil oba starša, zato se je bil primoran že pri 14 letih postaviti na svoje lastne noge. Glede njegove družine se je pojavljalo več nejasnosti, saj naj bi pri izpolnjevanju obrazcev navajal različne podatke, zaradi česar se je moral tudi zagovarjati. Po nekaterih podatkih naj bi prihajal iz judovske družine, njegova mati naj bi prihajala iz bogate judovske trgovske družine. Komunistični partiji se je pridružil leta 1939 in se kmalu povzpel po hierarhični lestvici. Leta 1954 je postal veleposlanik Sovjetske zveze na Madžarskem in igral glavno vlogo pri zatrtju revolucije dve leti pozneje. Hruščeva je namreč prepričal, da je nad upornike poslal vojaške enote, pri čemer pa je madžarskemu premierju Imreju Nagyju zatrdil, da Sovjetska zveza ni ukazala napada. Nagyja in preostale madžarske voditele so zajeli in usmrtili. Tudi v času praške pomladi se je zavzemal za skrajne ukrepe za zajezitev upora, ki so znani kot operacija PROGRESS. Andropov je bil znan kot oster borec proti vsem političnim nasprotnikom, za baletnika Rudolfa Nurejeva je bil tako že narejen načrt, da ga pohabijo, a mu je uspelo pobegniti. Leta 1973 je postal član politbiroja in odigral pomembno vlogo pri odločitvi o invaziji v Afganistanu leta 1979. Že leta prej, natančneje leta 1967, je postal prvi mož KGB-ja, kjer se je obdržal vse do leta 1982, ko je postal generalni sekretar Komunistične partije. Foto: www.time.com
Med svojim kratkim vladanjem je poskušal izboljšati gospodarstvo, pri čemer je opravil čistke znotraj stranke, saj je ostro kaznoval kršitve pravil. V 15 mesecih je tako zamenjal kar 18 ministrov in več deset strankarskih funkcionarjev. Zanimivost: odgovoril je na pismo ameriške deklice Samanthe Smith in jo povabil na obisk v Sovjetsko unijo. Smithova je pozneje postala znana mirovna aktivistka. Po poslabšanju zdravja, ko ni mogel več prisostvovati sestankom politbiroja, je vladal prek svojih asistentov in piscev govorov. Za svojega naslednika je predlagal Mihajla Sergejeviča Gorbačova, to je z roko napisal na enega od dokumentov, a na sestanku tega ni nihče omenil. Andropov je bil razjarjen, toda storiti ni mogel ničesar. Februarja 1983 so mu odpovedale ledvice, pol leta pozneje so ga sprejeli v moskovsko bolnišnico, kjer je ostal do smrti 9. februarja 1984. Foto: www.perbenny.dk
Od februarja 1984 do marca 1985 je bil na čelu Sovjetske zveze Konstantin Ustinovič Černenko (24. 11. 1911-10. 3. 1985). Rojen v revno družino, oče je bil rudar, mati je skrbela za kmetijo, se je že kot najstnik pridružil mladinski sekciji komunistov. Glavnega pomena je bilo njegovo imenovanje za vodjo propagandnega oddelka partije v Moldaviji leta 1948. Tam je namreč spoznal Brežnjeva in se z njim spoprijateljil, pozneje pa postal njegova senca. Skoraj 20 let je bilo njegovo glavno delo vsakodnevno podpisovanje na stotine dokumentov, saj je bil vodja uslužbencev v strankinem splošnem oddelku. Pozneje je Černenko zbolel, kar je bil tudi glavni razlog, da se po smrti Brežnjeva ni boril za njegovo nasledstvo, temveč je Brežnjeva nasledil Andropov. A kot že rečeno, je Andropov umrl že po 15 mesecih, Černenko pa je bil kljub svojemu slabemu zdravju izbran za novega voditelja Sovjetske zveze. V svojem kratkem predsedovanju je nadaljeval politiko Brežnjeva iz njegovega zadnjega obdobja, hladna vojna se je nadaljevala, uspelo pa mu je doseči trgovinski dogovor s Kitajsko. Spomladi 1984 je bil Černenko v bolnišnici več kot mesec dni, toda še vedno je odločal tako, da je politbiroju pošiljal sporočila in pisma. Poleti tistega leta so ga zdravniki poslali v toplice, kjer pa se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, zbolel je za pljučnico, zato se je v Kremelj vrnil šele jeseni. Njegovi obiski v bolnišnici so bili vse pogostejši, 10. marca 1985 pa je zaradi odpovedi srca umrl. Foto: www.biocrowler.com
Nasledil ga je zadnji voditelj Sovjetske zveze in generalni sekretar Komunistične stranke Mikhail Sergejevič Gorbačov (2. 3. 1931), ki je bil na oblasti od leta 1985 do razpada SZ-ja leta 1991. Odraščal je v času krutega Stalinovega režima, njegov dedek je bil obsojen na devet let prisilnega dela v gulagu. Že kot najstnik je čez poletja delal kot pomočnik na državnih kmetijah, bil pa je tudi zelo inteligenten učenec, najbolj sta ga zanimali zgodovina in matematika. Na moskovski univerzi je pozneje študiral pravo, čeprav pa nikoli ni delal kot pravnik. Po diplomi leta 1955 je začel aktivno delo v partiji, pri 35 letih pa je prek dopisnega študija diplomiral kot agronom-ekonomist na agrikulturnem inštitutu. Njegova kariera je hitro napredovala: postal je prvi sekretar partije v Stavropolu in tako eden najmlajših pokrajinskih voditeljev partije. Prizadeval si je za spremembe državnih kmetij in izboljšanje življenjskih pogojev delavcev. Foto: EPA
Leta 1980 je postal član politbiroja, predvsem po zaslugi Mikhaila Suslova, ideloga komunistov, in Jurija Andropova, vodje KGB-ja in someščana iz Stavropola. Med Andropovim vladanjem je z njim tesno sodeloval, pozneje pa tudi s Černenkom. 11. marca 1985 je bil pri 54 letih izvoljen za generalnega sekretarja komunistične partije, pri čemer je porazil Grigorija Romanova in tako postal prvi voditelj partije, rojen po revoluciji. Med vladanjem je uvedel pojme perestrojka (restukturacija), demokratizacija in ekonomski razvoj. Z reformami je želel izboljšati življenjski standard in povečati učinkovitost delavcev. Med prvimi reformami je bila t. i. alkoholna reforma, s katero je želel zajeziti alkoholizem, med drugim so bili vinjeni ljudje privedeni pred tožilca, številne znane vinogradniške hiše so propadle, iz filmov so bili izrezani izseki, kjer je bilo prikazano uživanje alkohola. Pomilostil je tudi na tisoče političnih zapornikov iz Stalinovih časov, prizadeval pa si je tudi za izboljšanje odnosov z zahodnimi državami, ukazal je vrnitev vojakov iz Afganistana, kjer je med letoma 1979 in 1989 umrlo 28.000 sovjetskih vojakov. Foto: EPA
Leta 1990 je prejel tudi Nobelovo nagrado za mir. Bil je eden ključnih politikov, ki so pripomogli h končanju hladne vojne, med njegovim vladanjem pa je razpadla Sovjetska zveza. Gorbačov se je sicer trudil, da bi povezavo zadržal skupaj, poskušal jo je preoblikovati v zvezo suverenih republik in dobil podporo na vsesovjetskem referendumu, a je po poskusu prevrata leta 1991 vse propadlo, potem ko so republike ena za drugo razglašale neodvisnost. Gorbačov je izgubil oblast, na mesto predsednika Ruske federacije pa se je povzpel Boris Jelcin. Gorbačov je tudi pozneje ostal dejaven v politiki, leta 1996 se je neuspešno potegoval za položaj predsednika, danes pa se ukvarja predvsem s svetovno politiko. Foto: EPA
Boris Nikolajevič Jelcin se je rodil 1. februarja 1931 v vasi Butka pri Sverdlovsku v kmečki družini. Ko je bil star tri leta, so njegovega očeta med eno izmed Stalinovih čistk zaprli. Politično kariero je začel kot prvi partijski sekretar v domačem kraju. Jelcin je leta 1981 kot zaupnik Mihaila Gorbačova prišel v centralni komite Komunistične partije Sovjetske zveze (KP SZ) in leta 1985 postal partijski sekretar mesta Moskve. Na tem položaju si je z odpovedjo privilegijem ter z bojem proti okorelosti in birokraciji pridobil veliko priljubljenost med prebivalci, toda zaradi pritiska močne skupine konservativcev v partijskem vodstvu ga je Gorbačov novembra 1987 razrešil s partijskih funkcij. Foto: EPA
Svoj vnovičen vzpon je dolgoval moskovskim volivcem, ki so ga leta 1989 izvolili v sovjetski kongres ljudskih poslancev, napredoval pa je tudi v vrhovni svet. Zdaj močni Jelcin je julija 1990 na 28. partijskem kongresu izstopil iz KP-ja. Junija 1991 je bil na prvih predsedniških volitvah izvoljen za predsednika Ruske federacije, kmalu zatem, v dneh od 19. do 21. avgusta, pa je dosegel zmago nad pučisti. Skupaj s predsednikoma Belorusije in Ukrajine je 26. decembra 1991, dan po odstopu Gorbačova, po skoraj 70 letih obstoja uradno razpustil Sovjetsko zvezo. Septembra 1993 je Jelcin v nasprotju z državnimi določili razpustil oba domova parlamenta in za 12. december razpisal volitve. Nato je vrhovni svet Jelcina odstavil. Ko je 3. oktobra približno 10.000 Jelcinovih nasprotnikov prebilo policijski obroč okrog parlamenta, je Jelcin v Moskvi razglasil izredno stanje. Siloviti spopadi, ki so izbruhnili tistega večera, so se končali šele s prihodom Jelcinu zvestih vojakov. Svojo zmago je izkoristil za uničenje političnega temelja svojih nasprotnikov in 9. novembra predstavil osnutek nove ustave. Na volitvah decembra 1993 so izvolili novi dvodomni parlament in glasovali za novo ustavo. Foto: EPA
Kljub slabemu zdravstvenemu stanju je Jelcin znova zmagal na predsedniških volitvah julija 1996. Jeseni 1996 je imel operacijo na srcu, med katero so mu vstavili pet srčnih obvodov. Odtlej so ga pestile težave z obolenji dihalnih poti. Marca 1997 je Jelcin odstavil dolgoletnega premierja Viktorja Černomirdina in s tem začel niz menjav vlad; v 18 mesecih je namreč odstavil kar štiri premierje. Avgusta 1998 je v Rusiji izbruhnila huda finančna kriza, ki je ogrozila Jelcinove reforme. Maja 1999 je dosegel zmago v večmesečnem boju za oblast z dumo: predlog komunistov za uvedbo postopka za Jelcinovo odstavitev v dumi ni dobil potrebne podpore. Avgusta so se v mednarodnem tisku proti Jelcinu začele pojavljati obtožbe o korupciji, kar pa je Kremelj odločno zanikal. Avgusta 1999 je Jelcin imenoval Vladimirja Putina za novega ruskega premierja, nato pa podprl tudi Putinovo kandidaturo za novega predsednika. Ta je oblast prevzel 1. januarja 2000. Jelcin je umrl 23. aprila 2007. Foto: EPA