Arabska vstaja je zgodba leta, ki je najbolj zaznamovala leto 2011. Na ves glas je začela odmevati januarja, ko je v Tuniziiji zaradi posledic samosežiga umrl Mohamed Buazizi. Siloviti in nepričakovani protesti so odnesli režim v Tuniziji, revolucionarna iskra pa je hitro preskočila. Že februarja je padel Egipt, osrednja in najvplivnejša arabska država. Arabski svet od Maroka do Omana je glasno rekel: "Dovolj!"

Desetletja upravljanja ostarelih elit, ki so jih vodili "starci", vsenavzoča korupcija, visoka brezposelnost, neperspektivnost, pomanjkanje osebne svobode, odsotnost političnega soodločanja, lakajski odnos do Zahoda, gospodarska zaostalost so razlogi, ki so milijone Arabcev pognali na ulice.

Tunizija in Ben Ali prva domina
4. januarja je zaradi prehudih opeklin umrl Buazizi, prodajalec sadje in zelenjave, ki ni zmogel plačati podkupnine policistom, mestni guverner pa ni želel prisluhniti njegovemu kriku: "Kako naj se preživljam?" Dogodek, ki je bil kaplja čez rob potrpežljivosti Tunizijcev. Množični protesti, 300 žrtev in režim v Tunisu je klonil že po 10 dneh.

Predsednik Zine El Abidine Ben Ali, ki je bil na čelu Tunizije 23 let, njegova družina pa si je v tem času nagrabila ogromno bogastvo, je 14. januarja odstopil in zbežal v Savdsko Arabijo. V odsotnosti je bil na treh procesih obsojen na 66 let in pol zapora.

Trg Tahrir odnesel Mubaraka
V Egiptu so se demonstranti od sredine januarja vsak dan zbirali na osrednjem kairskem trgu Tahrir in zahtevali odhod predsednika Hosnija Mubaraka. Po 18 dneh protestov, ki so zahtevali 850 smrtnih žrtev, je Mubarak, ki je državi s trdo roko vladal 29 let, 11. februarja odstopil in oblast prepustil vojski. Zatekel se je v svojo počitniško rezidenco v Šarm el Šejku, 3. avgusta pa so mu začeli soditi zaradi korupcije in poskusa krvavega zatrtja nemirov.

Jeseni, tik pred parlamentarnimi volitvami, ki naj bi pomenile prehod države v demokracijo, so v Egiptu znova izbruhnili protesti, tokrat proti vojski. Demonstranti so zahtevali, da se vojska umakne in oblast prepusti civilnim oblastem, a sta vojska in policija proti njim surovo nastopili.

Volilno zmagoslavje zmernih islamistov
Tako v Tuniziji kot v Egiptu so volivci na prvih parlamentarnih volitvah po padcu avtoritarnih režimov največ glasov namenili zmernim islamistom, ki so si za zgled vzeli turško stranko AKP in jih lahko opišemo kot muslimansko različico evropskih krščanskih demokratskih strank.

Dolga desetletja prepovedana Enahada je na volitvah 23. oktobra dobila 89 od 217 sedežev v ustavni skupščini. V Egiptu je še starejša Muslimanska bratovščina na dobri poti, da osvoji od 40 do 50 odstotkov sedežev v novonastajočem parlamentu. Bratovščina, ki ima veje tako rekoč v vseh arabskih državah, je napovedala, da ne bo oblikovala koalicije z islamističnimi selafisti.

Tragična in krvava libijska zgodba
Najbolj krvavo je bilo v Libiji, kjer so se protesti začeli februarja, režim Moamerja Gadafija pa jih je skušal s silo zatreti. Varnostni svet ZN-a je zato sredi marca sprejel sporno resolucijo o prepovedi poletov nad Libijo, s katero so zaščitili oborožene upornike. Natova letala so v mesecih, ki so sledili, napadala cilje sil, zvestih Gadafiju, uporniki pa so napredovali.

Konec avgusta so uporniki zavzeli prestolnico Tripolis, Gadafi, ki je državo vodil 42 let, pa je izginil. Našli so ga šele 20. oktobra, ko je skušal zbežati iz rojstne Sirte, ki je padla v roke upornikov. Ubili so ga in pokopali na neznanem kraju v puščavi, razmere v Libiji pa so po zmagi upornikov še vedno precej nestabilne, gospodarstvo pa se je skoraj povsem ustavilo. Končni krvavi davek? Od 25 do 30 tisoč mrtvih.

V Jemnu počasni sestop Saleha
Skoraj vse leto so trajali protesti v Jemnu. Dolgoletni predsednik Ali Abdulah Saleh je šele konec novembra podpisal dogovor, ki so ga pripravile zalivske države in v katerem so mu v zameno za odhod z oblasti do februarja 2012 zagotovili imuniteto. V tem primeru bo Saleh, ki je državo spravil v novo državljansko vojno, vladal kar 32 let.

Sirija se upira in upira
Sredi marca so se protesti proti režimu predsednika Bašarja Al Asada razplamteli v Siriji. Upor še kar traja, sirski režim pa ga skuša s silo zatreti. Doslej je bilo po podatkih ZN-a ubitih že več kot 5.000 ljudi. Sirija je pod pritiskom Arabske lige morala v državo ob koncu leta spustiti opazovalce, ki naj bi preverjali uresničevanje mirovne pobude. Bašar Al Asad je predsednik od leta 2000, ko je nasledil očeta Hafeza Al Asada, ki je vladal 29 let.

Bahrajn le kmet na šahovnici
Vsaj trenutno je bila neuspešna vstaja v Bahrajnu, kjer je šiitska večina skušala o demokraciji prepričati vladajočo sunitsko kraljevo družino, ki otoku v Perzijskem zalivu vlada že od leta 1783. Pri obvladovanju razmer v državi sta kralju Hamadu bin Isi na pomoč priskočili zalivski sosedi: Savdska Arabija in Združeni arabski emirati. Nema ob zatiranju vstaje je bila mednarodna skupnost, predvsem v drugih primerih glasne Evropska unija in ZDA. Te zagotovo ne želijo izgubiti strateško dragocenega sedeža za 5. floto, ki v Perzijskem zalivu ustrahuje Iran in druge "malopridne države".

Lahko poči tudi v Savdski Arabiji?
Proteste in izraze nezadovoljstva manjšega obsega so doživele tudi druge arabske države. Arabska pomlad je presenetila številne v svetu. ZDA so izgubile nekatere dolgoletne zaveznike, na primer Mubaraka, dogajanje v Tuniziji je odneslo francosko zunanjo ministrico, zastali so posli, ki so jih zahodni državniki v zadnjem času sklepali z Gadafijem. A večdesetletna podpora številnim avtokratskim režimom ni bila ovira, da ne bi Zahod po novem podpiral prizadevanja vstajnikov - razen v primeru Bahrajna, da o Savdski Arabiji, najbolj avtokratski državi arabskega sveta, sploh ne govorimo.

Zahod nezaupljiv do zmagovalcev volitev
Arabski svet je v manj kot letu dni doživel večje spremembe kot prej v nekaj desetletjih. Ljudje, predvsem mladi, so na ulicah zahtevali boljše življenje in več demokracije. Oboje pričakujejo od doslej v več državah prepovedanih zmernih islamistov, ki jih je na volitvah podprl velik del prebivalstva. Prihod islamistov na oblast pa zlasti na Zahodu in v Izraelu sproža vprašanje, ali bodo sledili turškemu modelu in nadaljevali proces demokratizacije ali pa bo eno diktaturo zgolj zamenjala druga.