Denis Mukwege je leta 2008 dobil nagrado Olofa Palmeja, bil je nominiran za Nobelovo nagrado za mir, letos pa mu je Evropski parlament podelil nagrado Saharova. Foto: Reuters
Denis Mukwege je leta 2008 dobil nagrado Olofa Palmeja, bil je nominiran za Nobelovo nagrado za mir, letos pa mu je Evropski parlament podelil nagrado Saharova. Foto: Reuters
Denis Mukwege
50.000 evrov vredno nagrado je Mukwege posvetil posiljenim ženskam in zagovornikom človekovih pravic po svetu. Foto: Reuters

Mukwege je pojasnil, da v bolnišnici Panzi žrtvam nudijo medicinsko pomoč, a samo to ni dovolj, saj se je treba s problemom spopasti z različnimi orožjem. Ženskam je poleg fizičnih ran treba pozdraviti tudi psihične rane in jim pomagati pri njihovi ponovni vključitvi v družbo. Veliko se ukvarjajo s pomočjo družinam, ki so po Mukwegejevih besedah neposredne žrtve posilstev. "Če otrok vidi, kako je njegova mama posiljena, ne bo nikoli več isti. Ko otrok vidi očeta ponižanega, ko ne more pomagati mami, se spremeni tudi njegovo videnje očeta. Odnosi v družini se spremenijo," je povedal dr. Mukwege.

Demokratična republika Kongo
V konfliktu v Demokratični republiki Kongo so ženske pogosto uporabljene kot bojišče, posilstvo pa je postalo orožje. Foto: EPA
Denis Mukwege
Denis Mukwege ves čas opozarja, da morajo moški narediti več, da bi opozorili na zločine, ki se v Kongu (in drugod) dogajajo ženskam. Foto: Reuters

Otroci, ki se rodijo iz posilstev, so nedolžni, a ko pridejo na svet, niso ljubljeni. Ljudje včasih krivijo otroke za to, kar se je zgodilo ženskam. Zato moramo te otroke zaščititi, saj gre za časovno bombo v naših družbah. Ti otroci sodelujejo pri uničevanju kongovske družbe. Tem otrokom moramo dati identiteto, saj so to kongovski otroci, ki morajo imeti enake pravice in zaščito. Naj dobijo priložnosti kot drugi, brez diskriminacije, saj le tako ne bodo zapadli v nasilje.

Denis Mukwege
Evropski parlament
Podelitev nagrade Saharova so na galeriji spremljali tudi številni Mukwegejevi sonarodnjaki, ki niso mogli skriti navdušenja nad prejemnikom in nagrado. Na koncu so celo zapeli. Foto: Reuters

Evropski parlament je nagrado Saharova za svobodo misli letos podelil kongovskemu ginekologu, dr. Denisu Mukwegeju, ki zdravi žrtve posilstev in spolnega nasilja. Pomagal je že več kot 40.000 ženskam, žrtvam spolnega nasilja v vojni, in je ustanovitelj bolnišnice Panzi v Bukavu na vzhodu Demokratične republike Kongo. Mukwege je dolgoletni borec za pravice žensk in z opozarjanjem na zločine proti človečnosti predstavlja slabo vest mednarodne skupnosti.

Od pomoči materam do pomoči posiljenim ženskam
Ko je dr. Mukwege pred 15 leti ustanovil bolnišnico Panzi v Bukavu, je bil njegov prvotni namen pomagati ženskam in zmanjšati smrtnost mater ob porodu, ki je v Kongu najvišja na svetu. Ob tem pa je bil soočen s povsem drugo realnostjo, saj so večino njegovih pacientk predstavljale posiljene ženske. A posilstva, s katerimi se ukvarja dr. Mukwege, niso navadna posilstva. To so nasilna in brutalna posilstva, ki jih pogosto izvajajo skupine moških, dogajajo se v javnosti, pred možmi in otroci posiljenih. Posilstvo je uporabljeno kot vojno orožje, ženska telesa so spremenjena v bojišča, njihova rodila pa so po takih posilstvih popolnoma uničena. Žrtve so vse pogosteje vse mlajše deklice, ki jih tako dejanje zaznamuje za vse življenje. "To je barbarsko dejanje, ki želi uničiti ženske in uničiti začetek življenja," je povedal Mukwege.
Kongovski ginekolog je spoznal, da je treba nekaj storiti, da se je nekdo moral oglasiti. Njegov boj za življenja posiljenih žensk se je spremenil v politični boj, v politično gibanje, dr. Mukwege pa je postal aktivist, ki se bori za dostojanstvo žensk ter za pravičnost in mir v svoji državi. Zato so ga tam označili za disidenta, svojo predanost pa je skoraj plačal z življenjem. Jeseni leta 2012 so namreč napadalci vdrli v njegov dom, za talke vzeli njegove hčerke in čakali, da se vrne domov. Ob vrnitvi so napadalci ustrelili njegovega varnostnika, sam pa je le za las ušel strelom. Zaradi strahu za svoje življenje in življenje družine se je odpravil v izgnanstvo v Evropo, kjer pa je zdržal le tri mesece, nato pa se ob navdušenju sorojakov vrnil v domovino, da bi nadaljeval svoje poslanstvo.

"Tovrstna dejanja je potrebno obsoditi pred sodiščem"
V Franciji izobraženi zdravnik ves čas opozarja tudi na problem nekaznovanja in se zavzema za strožji pregon tovrstnih zločinov. Prepričan je, da rešitve za ženske, žrtve spolnega nasilja, ne bo, dokler ne bo resne politične spremembe. Kot je poudaril, je Demokratična republika Kongo podpisala mirovni sporazum, a ta temelji na načelu, da so vsi ljudje dobri in so lahko tako vsi vključeni v vlado, vojsko in policijo. Tako so danes na oblasti ljudje, ki so bili še včeraj del oboroženih skupin in so zagrešili velike zločine ter bili vpleteni v uničenje številnih skupnosti. Težava je tudi v tem, da so se posilstva zdaj razširila, se ne dogajajo več samo na območjih konfliktov, ampak jih je vse več tudi v mestih in predmestjih, kjer jih prej ni bilo. Kongo je za ženske najbolj nevarna država na svetu, tam je posiljenih največ žensk, a na mednarodni ravni ni bilo storjeno nič, da bi ženskam pomagali. "Želel bi si, da bi imeli mednarodno kazensko sodišče za Kongo, ki bi poskrbelo, da bi se lahko žrtve soočile s svojimi storilci. Ne glede na socialni položaj storilcev je treba tovrstna dejanja obsoditi pred sodiščem," je odločen Mukwege.

Po podelitvi nagrade v Evropskem parlamentu v Strasbourgu je nagrajenec nekaj časa namenil predstavnikom medijev in na kratko spregovoril tudi za MMC. Kaj nam je povedal, si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Ves čas opozarjate, da je na tisoče in tisoče žensk in deklic žrtev posilstev, oborožene skupine jih zlorabljajo kot orožje, njihova telesa pa so postala bojišče. Nagrada Saharova je zagotovo korak v pravo smer, a se ob tem postavlja vprašanje, kako si lahko odgovorni v mednarodni skupnosti toliko časa zatiskajo oči pred zločini, na katere vi opozarjate že več kot 15 let?
To je veliko vprašanje, ki si ga ves čas postavljam tudi sam, in lahko rečem le, da ne znam pojasniti tega, kar vidim. Na žalost sem podobne zgodbe že videl, tudi zunaj Konga, zato se zdaj sprašujem, zakaj je ta tišina tako oglušujoča. Nagrada Saharov kaže, da se odpirajo določena vrata in opozarjajo na to, da problem obstaja in da se moramo s problemom ukvarjati. Ne moremo se pretvarjati, da problema ni. Sem pa prišel do zaključka in že leta 2010 začel opozarjati na pomemben vidik tega vprašanja, to pa je, da obstaja diskriminacija. Če bi se to dogajalo moškim, sem prepričan, da bi že imeli rešitev oz. bi bila odločitev že na dlani. A ker se to dogaja ženskam, imamo občutek, da si lahko zatiskamo oči. Mislim pa, da moramo razmišljati predvsem o tem, kaj lahko naredimo, in danes smo prenesli dober glas, ki nam bo pomagal najti dobro rešitev, ta pa nam bo pomagala izboljšati podobo človeštva.

Kaj bi bilo po vašem mnenju treba storiti, da se v Kongu spremeni odnos do žensk?
Mislim, da je treba začeti na vrhu in doseči to, da storilci ne zanikajo več resnice. Če ne sprejmemo problema, če ga ne priznamo, ga ne moremo rešiti. O nagradi Saharova kongovska občila sploh niso poročala - in to predstavlja duh države. Če o tem govorite v Sloveniji, če o tem govorijo na Japonskem, zakaj ne bi mogli o tem govoriti tudi v Kongu? To ni normalno. Treba je preseči zanikanje, kajti če kaj zanikate, ne morete iskati rešitev.

Poleg tega sem danes predal svečan poziv vsem moškim, saj imamo moški pogosto občutek, da je problem posilstev problem žensk, da je problem feminističnega gibanja. A v resnici posilstva niso problem žensk, to je problem našega človeštva. Nekaj, kar zanika človečnost žensk, zanika naše celotno človeštvo in zato potrebujemo veliko močnejšo vpletenost moških. Moški ne smejo biti solidarni z manjšino, ki je odgovorna za posilstva. Želim si, da bi moški, ki ne posiljujejo, prekinili ta molk, javno obtožili storilce in rekli: 'Jaz sem moški in sem drugačen, drugačen pa sem, ker spoštujem ženske tako v zasebnosti kot v javnosti.' A to se ne zgodi. Vse prepogosto zapremo oči in rečemo: 'To je njihov problem.' Če bi se moški dvignili in stopili ženskam v bran, bi to res lahko naredilo razliko.

Spremenimo lahko tudi obnašanje krajevne skupnosti. Vse odločitve, ki jih lahko sprejmemo na krajevni ravni in ki upoštevajo krajevne navade, bi lahko glede posilstva naredile razliko. Tako sem že večkrat rekel: 'Če ste lahko prepovedali incest, zakaj ne morete prepovedati še posilstev?' Če bi rekli, da posilstvo ni v skladu z običaji, da je tabu, da tega ne moremo početi, bi moški to razumeli. Če ne morejo imeti spolnih odnosov s svojo sestro, tudi ne morejo imeti spolnih odnosov z drugimi ženskami brez njihove privolitve. Mislim, da bi pomagalo, če bi družba vedela, kaj bi rada bila. Če kaj določimo za tabu, bi to moral biti tabu.

Vsak dan vidite stvari, ki si jih večina ljudi sploh ne more predstavljati. Kako se spopadate s tem in od kod vlečete moč, da se ne predate in da nadaljujete svoje delo in svoj boj?
Na srečo obstajajo pogumne ženske. Včasih imam občutek, da če ne bi bilo njih, ne bi bilo tako. Včasih se mi zdi, da bi bila po tem, kar so preživele one, smrt celo boljša izbira. A ko vidim pogum žensk, ki se dvignejo in se postavijo na noge, ki se borijo za pravice svojih otrok, ki se borijo za pravice svojih skupnosti - kakšna moč je to! Moč žensk me resnično navdihuje in mi daje občutek, da sem čisto majhen del v boju, ki ga vodijo ženske. Sam igram le majhno vlogo, a zmožnost žensk, da se žrtvujejo za druge, je neverjetna. One so tiste, ki vlečejo našo barko za sabo.

Mislite, da bo nagrada, ki ste jo prejeli, spodbudila vlado v Kinšasi, da bo naredila več za ženske in za to, da se posilstva končajo?
Zelo bi si želel, a mislim, da bi morala vlada najprej priznati, da sem prejel nagrado in da nagrada sploh obstaja. Če tega ni, potem ne morem odgovarjati v njihovem imenu. A že to, da je sem prišla številna kongovska skupnost, je pomemben znak. Država lahko blokira informacije, jih skriva, a če imamo ljudi, ki predajo sporočilo naprej in se oblikuje temelj za neko gibanje, tedaj mislim, da je moralna revolucija mogoča. In moralna revolucija je preprosto odklanjati določene stvari in reči, da se to ne počne. V svojem govoru sem povedal, da imajo številne Kongovke občutek, da se jim odreka pravica do svobode misli. In z nagrado Saharova lahko oz. morajo razumeti, da je pravica do misli, do izbire, do oblikovanja svojega življenja, kot želimo, neodtujljiva pravica.

Bi lahko vaš zgled spodbudil tudi druge ljudi v Kongu, da bi vam sledili in se angažirali v boju za pravice žensk?
Resnično upam, da ja. Kot sem že rekel, sem več srečanj in več priložnosti izkoristil, da bi moške opozoril, da lahko skupaj naredimo več. Če se moški združimo, dvignemo in rečemo, da se želimo boriti ob strani ženskam z namenom, da vprašanje posilstev ne bo več samo vprašanje žensk, bi to pomagalo. Če se bodo zbrali štirje, pet, deset moških, lahko to sproži efekt snežne kepe. Če postanemo večina, ki bo sporočala, da je naša moškost še večja, če podpiramo ženske, mislim, da bi resnično lahko naredili spremembo.

Mukwege je pojasnil, da v bolnišnici Panzi žrtvam nudijo medicinsko pomoč, a samo to ni dovolj, saj se je treba s problemom spopasti z različnimi orožjem. Ženskam je poleg fizičnih ran treba pozdraviti tudi psihične rane in jim pomagati pri njihovi ponovni vključitvi v družbo. Veliko se ukvarjajo s pomočjo družinam, ki so po Mukwegejevih besedah neposredne žrtve posilstev. "Če otrok vidi, kako je njegova mama posiljena, ne bo nikoli več isti. Ko otrok vidi očeta ponižanega, ko ne more pomagati mami, se spremeni tudi njegovo videnje očeta. Odnosi v družini se spremenijo," je povedal dr. Mukwege.

Otroci, ki se rodijo iz posilstev, so nedolžni, a ko pridejo na svet, niso ljubljeni. Ljudje včasih krivijo otroke za to, kar se je zgodilo ženskam. Zato moramo te otroke zaščititi, saj gre za časovno bombo v naših družbah. Ti otroci sodelujejo pri uničevanju kongovske družbe. Tem otrokom moramo dati identiteto, saj so to kongovski otroci, ki morajo imeti enake pravice in zaščito. Naj dobijo priložnosti kot drugi, brez diskriminacije, saj le tako ne bodo zapadli v nasilje.

Denis Mukwege