Da bo v Bazilikati zmagal dozdajšnji predsednik iz stranke Naprej, Italija Vito Bardi, je bilo jasno. Prave kampanje sploh ni bilo, zlasti zaradi neodločnosti sprte opozicije. Desna sredina je po delnih izidih s 57 odstotki glasov zmagala tudi brez naslovitve perečih vprašanj, kot sta pomanjkanje modernih infrastruktur in onesnaževanje; v Bazilikati namreč načrpajo 80 odstotkov nafte, ki jo potrebuje Italija.

Letos sicer volijo v petih italijanskih deželah. Sardinija, kjer je strankam opozicije uspelo najti skupno kandidatko, se je februarja obrnila v levo; v Abrucih so marca potrdili dozdajšnjega predsednika z desnice. Kako se bo razpletlo v Piemontu in Umbriji, bo jasno po volitvah junija oziroma jeseni. Desnica trenutno vlada v petnajstih od skupaj dvajsetih dežel.

Politična razmerja ostajajo neobičajno stabilna tudi na državni ravni, vsaj v primerjavi s preteklim desetletjem. Poldrugi mesec pred evropskimi volitvami so po anketah v čvrstem vodstvu Bratje Italije. A če lahko stranka Giorgie Meloni računa na kar 28-odstotno podporo, pa njeni koalicijski partnerici močno zaostajata: Tajanijeva Naprej, Italija je pri osmih odstotkih, s čimer pa je za pol odstotka že presegla podporo Salvinijevi Ligi.

V opoziciji pa po starem: pravega političnega zavezništva ni. Levosredinski Demokrati, ki so na vrh evropske kandidatne liste uvrstili kar sekretarko Elly Schlein, uživajo 21-odstotno podporo, Gibanje petih zvezd pa za petino nižjo.