Protestniki v Izraelu opozarjajo, da vladavina Benjamina Netanjahuja (z vzdevkom Bibi) ogroža demokracijo v Izraelu. Predvsem palestinski državljani medtem pravijo, da Izrael sploh ni demokratičen, vsaj ne zanje. Foto: EPA
Protestniki v Izraelu opozarjajo, da vladavina Benjamina Netanjahuja (z vzdevkom Bibi) ogroža demokracijo v Izraelu. Predvsem palestinski državljani medtem pravijo, da Izrael sploh ni demokratičen, vsaj ne zanje. Foto: EPA

Odkar se je na premierski položaj decembra lani vrnil Benjamin Netanjahu, v Izraelu proti njegovim načrtom potekajo vsakotedenski množični protesti. Razlog je predlog reforme pravosodja, sestavljene iz niza zakonov, ki naj bi, tako pravijo v vladi, obnovila moč izvoljenih funkcionarjev v odnosu predvsem do vrhovnega sodišča, ki naj bi se preveč vmešaval v zakonodajo, bil naj bi preveč liberalno usmerjen, njegove sodnike in sodnice pa naj bi izbirali nedemokratično. Kritiki reforme medtem opozarjajo, da je njen namen institucionalno podrediti sodstvo vladajoči politiki in izvršni ter zakonodajni oblasti tako rekoč zagotoviti proste roke.

Med drugim želi vlada z reformo omejiti pristojnosti vrhovnega sodišča glede zakonodaje, saj bi imel 120-članski parlament moč preglasovati odločitve najvišjega sodišča v državi z navadno večino 61 glasov. Reforma bi vrhovnemu sodišču prav tako odvzela pristojnost presoje o zakonitosti t. i. temeljnih zakonov, ki imajo v Izraelu vlogo ustave.

Pomemben vidik reforme je tudi sprememba sestave odbora za izbiro sodnikov v državi, vključno s sodniki vrhovnega sodišča. Sodnike imenuje predsednik države v skladu z odločitvami omenjenega odbora z devetimi člani. Trenutno odbor sestavljajo predsednik vrhovnega sodišča, še dva sodnika tega sodišča, pravosodni minister, še en minister v vladi, dva poslanca – pri čemer je običajno, a ne vedno, eden iz koalicije, drug pa iz opozicije – ter dva člana izraelske odvetniške zbornice.

Množični protesti v Izraelu proti pravosodni reformi. Foto: EPA
Množični protesti v Izraelu proti pravosodni reformi. Foto: EPA

V skladu s tem sistemom ima tako v odboru koalicija tri zastopnike, pravosodje prav tako tri, odvetniška zbornica dva in opozicija enega. Ker je za izbiro vseh sodnikov, razen vrhovnih, potrebna navadna večina v odboru, se zagovorniki reforme zato pritožujejo, da lahko neizvoljeni člani odbora preprosto preglasujejo odločitev izvoljenih funkcionarjev. V primeru izbire vrhovnih sodnikov je potreben širši konsenz, saj mora za sodnika oziroma sodnico glasovati sedem od devetih članov odbora.

Kaj bi prinesla reforma? Vlada predlaga restrukturiranje odbora, ki bi vključevala odstranitev obeh njegovih članov, ki ju imenuje odvetniška zbornica, v odboru bi bili trije ministri in trije poslanci, dva iz koalicije in eden iz opozicije, predsednik vrhovnega sodišča ter dva upokojena sodnika nižjih sodišč, ki bi ju ob strinjanju predsednika vrhovnega sodišča imenoval pravosodni minister. Obenem bi bila navadna večina petih glasov potrebna za vsa imenovanja, vključno z imenovanji vrhovnih sodnikov. Nova ureditev bi vladajoči koaliciji zagotovila večino v odboru ter močan vpliv na izbiro še dveh članov odbora, omenjenih upokojenih sodnikov nižjih sodišč.

Reforma bi tako trenutni skrajno desni koaliciji omogočila nadzor nad imenovanji sodnikov in jo razbremenila tveganja, da bi zakonodajo, ki bi jo sprejela, lahko razveljavilo vrhovno sodišče. Posebej kritičen je tako del reforme, ki se nanaša ravno na sestavo in predvsem pristojnosti najvišjega sodišča v državi. Ker Izrael nima ustave, je, kot so opozorili v izraelskem časniku Haaretz, zaradi šibke ločitve med izvršno in zakonodajno oblastjo vrhovno sodišče edina ustanova, ki lahko omeji moč vlade. Ne preseneča, da je ob začetku protestov januarja letos izraelski predsednik Izak Hercog opozoril, da je država na robu "družbenega in ustavnega propada".

"Najbolj problematičen vidik reforme je to, da bi okrepila moč najnevarnejših ljudi v vladi," je v pogovoru za MMC dejala 30-letna zdravnica Šad Bišara, aktivistka izraelske organizacije Stojimo skupaj (ang. Standing together), ki se predstavlja kot gibanje judovskih in palestinskih državljanov Izraela, ki si prizadevajo za mir, enakopravnost ter družbeno in podnebno pravičnost. Bišara je izpostavila ministra za finance Bezalela Smotriča, vodjo Religijske sionistične stranke, in ministra za nacionalno varnost Itamarja Ben-Gvira, vodjo stranke Judovska moč, ki sta poleg Netanjahuja ključni figuri skrajno desne vlade. Oba veljata za ekstremistična predstavnika gibanja naseljencev (prebivalcev nezakonitih judovskih naselbin na palestinskem ozemlju pod izraelsko okupacijo), Ben-Gvir je bil leta 2007 na izraelskem sodišču celo obsojen podpore organizaciji Kah, ki je bila v Izraelu označena za teroristično, in rasističnega hujskanja zoper Palestince.

Sorodna novica Izraelska okupacija v času prodemokratičnih protestov: od pogromov do zanikanja obstoja Palestincev

Kdo je na ulicah in koga ni?

Protestov proti reformi se udeležujejo stotisoči Izraelcev. Protestniki so med drugim zaprli avtocesto v Tel Avivu, policija je zoper njih uporabila vodni top, sindikati so grozili s splošno stavko, kazalo je, da nasprotovanje reformi ogroža celo delovanje vojske. Marca so namreč piloti elitnega odreda izraelskih zračnih sil sporočili, da se protestno ne bodo udeleževali urjenj. Netanjahu je konec marca zaradi močnega nasprotovanja javnosti začasno odložil sprejemanje reforme, a je medtem že napovedal njeno nadaljevanje.

Kljub množičnosti protestov pa je opazna neudeležba velikega dela javnosti onkraj podpornikov trenutne vlade. Po oceni Šad Bišara, je večina protestnikov pripadnikov "belske, judovske elite". Dejala je, da mizrahi Judje (Judje bližnjevzhodnega ali severnoafriškega porekla) in etiopski Judje v protestih ne sodelujejo v večjem številu. Opažati so sicer začeli udeležbo novih gibanj za pravice žensk in LGBT-skupnosti, a po njenih besedah gre za zelo majhen odstotek vseh protestnikov.

Na ulicah so predvsem pripadniki privilegiranega dela izraelske družbe, pravi aktivistka Šad Bišara. Foto: Reuters
Na ulicah so predvsem pripadniki privilegiranega dela izraelske družbe, pravi aktivistka Šad Bišara. Foto: Reuters

Na ulicah prav tako ni sorazmernega števila državljanov palestinskega rodu, ki jih je okoli 1,8 milijona oziroma okoli 20 odstotkov vseh izraelskih državljanov. Eden od razlogov, da se Palestinci v Izraelu ne prepoznajo v zahtevah protestnikov in njihovi skrbi za vrhovno sodišče, je vloga, ki jo to sodišče igra pri odrejanju njihovega življenja v državi. Kot je dejala Bišara, vrhovno sodišče resda brani človekove pravice državljanov Izraela, a predvsem judovskih, glede Palestincev pa da je drugače. Ravno osredotočenost protestnikov na vrnitev v stanje pred reformo je po mnenju sogovornice največji problem protestov. "Izraelci namreč želijo, da se situacija vrne v stanje, kakršno je bilo pred Netanjahujem, zato na teh protestih ne vidite Arabcev," je pojasnila.

Kaj brani vrhovno sodišče?

Z vidika Palestincev, tistih z izraelskim državljanstvom in tistih, ki živijo na okupiranih palestinskih ozemljih, izraelsko vrhovno sodišče tako ni branik demokracije in svoboščin, kot si to predstavljajo trenutne množice protestnikov, ampak v najboljšem primeru liberalni obraz zatiralske narave izraelske države oziroma organ, ki legitimizira diskriminacijo Palestincev.

Vrhovno sodišče to vlogo opravlja tako znotraj Izraela kot na okupiranem območju. Kot opozarja izraelska organizacija za zaščito človekovih pravic B'Tselem, sodišče potrjuje cel niz kršitev človekovih pravic Palestincev, ki jih izvajajo izraelske oblasti. B'Tselem med njimi omenja "rušenje domov kot obliko kazni, daljša pridržanja brez sojenja, blokado okupirane Gaze in zapiranje okoli dveh milijonov njenih prebivalcev, izgon celotnih skupnosti z njihovih domov in gradnjo ločitvenega zidu na palestinskem ozemlju oziroma obsežno krajo zemlje". Kot pravijo v omenjeni organizaciji, najvišje izraelsko sodišče tako ne odobrava le teh kršitev človekovih pravic, "ampak tudi samo okupacijo".

Vrhovno sodišče svoj pečat zakonitosti podeljuje tudi številnim diskriminatornim politikam znotraj Izraela, spet uperjenim v tam živeče Palestince. Med drugim je kot zakonitega ocenilo t. i. zakon o sprejemnih komisijah iz leta 2011, ki je uvedel komisije s pristojnostjo presojati, kdo se lahko naseli v naselja na državnem ozemlju na severu in jugu Izraela, kjer živi večji delež palestinskih prebivalcev, in kdo ne. Komisije tako sprejemajo ali zavrnejo prošnje ljudi, ki se želijo priseliti v naselja z do 400 gospodinjstvi, pri čemer se sklicujejo na povsem arbitrarne kriterije o t. i. "družbeni primernosti" za "družbeno in kulturno tkivo" skupnosti.

Pravni center za pravice arabske manjšine v Izraelu Adala opozarja, da je namen zakona legalizacija načela segregacije med palestinskimi in judovskimi državljani ter da omogoča "rasistično diskriminacijo" državljanov palestinskega rodu. Trenutna koalicija želi pristojnost teh komisij razširiti na naselja z do 1000 gospodinjstvi.

Protesti v obrambo demokracije razen na njihovem obrobju ne obravnavajo vprašanja izraelske okupacije Palestine. Na sliki uničenje palestinske hiše v Nablusu na Zahodnem bregu. Foto: Reuters
Protesti v obrambo demokracije razen na njihovem obrobju ne obravnavajo vprašanja izraelske okupacije Palestine. Na sliki uničenje palestinske hiše v Nablusu na Zahodnem bregu. Foto: Reuters

Mednarodno vidnejši primer diskriminatornosti pa je leta 2018 sprejeti temeljni zakon o nacionalni državi. Zakon, ki ima status ustavnega zakona, določa, da ima v Izraelu "izključno judovsko ljudstvo" pravico do samoodločbe. Zakon je med drugim arabščini odvzel status uradnega jezika in poudaril, da je gradnja naselij zgolj za Jude v nacionalnem interesu Izraela. Vrhovno sodišče je potrdilo zakonitost tega zakona. Leta 2021 je ugotovilo, da zakon "ne zanika demokratičnega značaja Izraela". V Adali so medtem za zakon dejali, da je njegov namen spodbujanje "etnične superiornosti" in "rasističnih politik". Netanjahujeva vlada je ob prisegi konec decembra v tem duhu sporočila, da ima v skladu z njenim glavnim načelom "judovsko ljudstvo izključno in nevprašljivo pravico do vseh območij dežele Izrael", ozemlja, ki obsega ne zgolj države Izrael, pač pa tudi ozemlja pod izraelsko vojaško okupacijo.

“Ideja judovske nadvlade je bila vedno prisotna. Večina izraelske družbe pa je slepa in zgolj želi prejšnjo stabilnost, pri čemer ignorira vse manjšine," je širši kontekst, v katerem potekajo protivladni protesti, opisala Šad Bišara. Očitek zoper Izrael o "režimu judovske nadvlade" je vse pogostejši. B’Tselem je leta 2021 s temi besedami označil izraelsko vladavino v Izraelu in na zasedenih ozemljih, mednarodna organizacija za zaščito človekovih pravic Amnesty International pa je lani v 280-stranskem poročilu opozorila, da Izrael "izvaja zločin apartheida zoper Palestince" in da mora odgovarjati, ker jih obravnava kot "manjvredno rasno skupino".

Eden od izraelskih napadov na okupirano Gazo. Foto: Reuters
Eden od izraelskih napadov na okupirano Gazo. Foto: Reuters

Velika večina aktualnih protestnikov, zaskrbljenih zaradi izraelske demokracije, se s tem vprašanjem ne ukvarja. "Izraelski Judje ne priznavajo realnosti, ki jo živijo Palestinci, njihovega položaja, segregacije in nasilja zoper njih," je dejala Bišara, tudi sama palestinska državljanka Izraela. "Živijo v fantazijski deželi. Mislijo, da živijo v demokratični državi". Po njenih besedah je bil položaj "privilegiranih izraelskih Judov" pred volitvami novembra 2022 zanje "udoben", zdaj pa čutijo, da so "ogroženi". Dodala je še, da "protesti ne morejo biti resnični protesti brez Palestincev, a dokler bo Izrael nadaljeval apartheidski režim zoper njih, se seveda ne bodo videli kot njihov del". O naravi protestov in njihovih udeležencih je aprila palestinska igralka in režiserka Samar Kupti, prav tako državljanka Izraela, za MMC dejala: "Seveda imajo pravico protestirati, vsi se hočemo boriti za svoj dom, a borijo se za demokracijo, ki ni nikoli obstajala".

Na protestih se sicer pojavljajo tudi ljudje, ki nasprotujejo okupaciji in apartheidu (večinoma gre za Jude, nekaj je tudi Palestincev), a njihov blok ni del širšega protestniškega gibanja, poudarja Bišara, ki se tem protestnikom kljub svojemu pesimizmu občasno pridruži. "Močno podpiram odnose med Arabci in demokratičnimi, protisionističnimi Judi. Ko vzklikajo v podporo mojemu ljudstvu, bodo seveda pri tem deležni moje podpore. Ne hodim na proteste, ker bi mislila, da bom tako končala okupacijo, a lahko rečem, da je 10 ljudi, ki vzklika proti okupaciji, bolje kot 0 ljudi," je pojasnila razloge za udeležbo.

Izogibanje vprašanju okupacije tudi leta 2011

Da končanje okupacije ni ena od osrednjih zahtev gibanja, ki pravi, da se zavzema za demokracijo, ne preseneča. Tokratni protesti so sicer izjemno množični, a niso prvi, ki so na ulice izraelskih mest pripeljali ogromno število ljudi, prav tako niso prvi, ki so se izognili vprašanju okupacije. Leta 2011 je bilo v Izraelu zelo aktivno gibanje za družbeno pravičnost, ki se je osredotočalo na problem vse višjih življenjskih stroškov, na ulicah pa je bilo tudi pol milijona ljudi. Tudi takratni organizatorji so se zavestno odločili, da ne bodo obravnavali vprašanja okupacije, saj so se zavedali, da bi to kvečjemu odtujilo velik del izraelske javnosti. O nevidnosti tega vprašanja v izraelskem javnem diskurzu je v pogovoru za MMC leta 2014 izraelski aktivist Ronnie Barkan dejal: "V Tel Avivu ljudje živijo, kot da Palestincev sploh ni".

Šad Bišara opozarja na ozkogledost protestnikov, kar po njenem mnenju protestom jemlje transformativno moč. "Dokler protestniki ne vidijo večje slike, dokler ignorirajo pravice drugih skupin, vključno s Palestinci, a ne samo z njimi, mislim, da so protesti v slepi ulici. Prava sprememba mora vključevati solidarnost z vsemi boji".