Jernej Dirnbek je pisatelj, kitarist in pevec skupine Mi2. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Jernej Dirnbek je pisatelj, kitarist in pevec skupine Mi2. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

V podkastu Številke se v deseti sezoni ukvarjamo s srečo. Gost tokratne epizode je pevec skupine Mi2 in pisatelj Jernej Dirnbek. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in branju krajšega povzetka.

Vabljeni k branju in poslušanju

Kako blizu so vam številke?
Še kar, po osnovni izobrazbi sem ekonomist, torej bi moral načeloma nekaj že početi tudi na tem področju. Moja prva služba je bila na Statističnem uradu Republike Slovenije, kjer sem v glavnem prešteval in preračunaval številke, konkretno so bile to turistične prenočitve v Sloveniji. Tudi doma vodim in urejam številke, predvsem račune hišnega knjigovodstva, kar počnem zelo rad. Ko pride kak novi podatek, se mi ni muka usesti za računalnik in ga vnesti v tabelo (smeh).

Sorodna novica Iz zgodovine bi se lahko marsikaj naučili, a smo slabi učenci

Očitno so vam res blizu, če ste številko dali že v ime skupine.
Res je, čeprav ime benda res ni nekaj, na kar bi bili pri nas najbolj ponosni (smeh). Razlogov je več, to niti ni bila prva izbira, prej smo imeli v igri še več drugih imen, na koncu pa je obveljalo ime Mi2, sprva sva bila namreč duet, ki se je šele pozneje razširil na celoten bend. Resno smo se ukvarjali z vprašanjem, ali naj spremenimo ime, ampak imeli smo že blagovno znamko, prepoznali so nas po Črtici in Teti Esteri, tako smo ostali pri nespremenjenem imenu.

Ste pa najbrž precej bolj ponosni na razvoj skupine, saj ste iz nekega zabavnega poskusa postali eden najbolj kakovostnih in uspešnih skupin na tem prostoru.
Iz tega lahko potegnemo nauk za prihajajoče bende in generacije: začeti je treba dovolj nizko, da imaš potem možnost razvoja (smeh). Moj oziroma naš glasbeni začetek se je res začel kot en hec, ne da bi kdor koli resno razmišljal, da bi se z glasbo resno ukvarjal. Dva prijatelja sva v popoldanskem času naredila nekaj pesmi, da bi videla, ali je kakšna všeč komu od sosedov. Takrat je bil to najin domet, razmišljala sva, da bi enkrat lahko nastopila v Šmarju pri Jelšah. Potem naju je sama priljubljenost pesmi na radijskih postajah pravzaprav prehitela, kar naju je odpeljalo na oder in do tega, da sva začela razmišljati, da je treba znati tudi v živo kaj zaigrati. Sestavili smo potem prvi bend, in vse se je začelo odvijati. Z leti, števili nastopov, novimi pesmimi, ki smo jih ustvarili skupaj, je raslo znanje, s tem pa so malenkost rasle ambicije, stvari smo dopolnjevali, in to nas je pripeljalo do lepih številk − tisoč koncertov in 27 let udejstvovanja.

Sorodna novica Tisočkrat na odru: jubilejni koncert skupine Mi2 maja v Križankah

Ste na poti do tisočice res prešteli vsak koncert in ali je bil jubilejni res tisoči ali pa je šlo za približek?
Zdaj sem lahko malo iskren, jaz sem dejansko tisti, ki je te stvari prešteval. Kot sem že omenil, vodim take stvari, med drugim tudi koledar, preštete imam vse koncerte za, recimo, zadnjih 24 let, odkar delujemo v tej zasedbi kot peterica, ta del se dejansko ujema, kakšna napaka bi se znala pojaviti v obdobju dueta, ko včasih res ni bilo jasno, ali je kakšno stvar res mogoče šteti za koncert ali ne. Včasih sva nastopila na plejbek v diskoteki ob dveh zjutraj pred 11 ali 31 ljudmi, potem se človek težko odloči, ali dati kljukico ali ne. Skratka, končna številka je zelo blizu tisoč, malo manj ali malo več, gre pač za tisto statistično napako, za katero vem, da se pojavlja pri vsakem merjenju, in zakaj bi bili mi izjema (smeh).

Kaj nenavadnega ali posebnega bi poudarili med temi tisočimi koncerti?
Nekoč smo igrali v hotelu Bernardin v Portorožu na kongresu tehnologov oziroma neke sorodne stroke, dvorana je bila polna, v glavnem moških obrazov, ki so bili precej resni. Takoj ko smo stopili na oder (kot popestritev med siceršnjim njihovim strokovnim delom), smo začutili, da tole pa ne bo v redu. Organizator nas je prej sicer opozoril, naj bomo kar se da tihi, ozvočenje skoraj ni bilo prižgano, po samo dveh taktih so roke začele bežati na ušesa, aplavz pa je bil tako dolg, kot če se na državni proslavi po himni kdo zmoti. Nastop je na srečo trajal dve pesmi.

Sorodna novica Zakaj je pomembna ideja o sreči v službi? Več časa od službe samo še spimo.

Ko smo že pri številki tisoč, se lahko preseliva k rubriki Štafeta, kjer vprašanje postavlja gost zadnje epizode. Petro Božič Blagajac zanima, 'ali je bil tisoči koncert za vas tudi tako srečen, kot je bil prvi oziroma v čem sta se najbolj razlikovala'? Sam dodajam − razen v številu obiskovalcev.
Ja, to drugo prav gotovo velja. Prvi koncert se je zgodil v Rogaški Slatini na prireditvi, posvečeni dnevu boja proti aidsu, glavne zvezde so bili Društvo mrtvih pesnikov, zbralo se je približno sto ljudi. S kolegom sva se pogledovala, ali naju bodo mogoče izžvižgali ali pa z obmetavanjem spravili z odra, potem pa sva se kar hitro oddahnila, ko sva videla nasmejane obraze pred sabo, očitno je stvar v redu, sprejemljiva in poslušljiva. Na tisočem koncertu pa so bile stvari že vnaprej jasne, ker so bile Križanke razprodane, ljudje so željno pričakovali ta dogodek, tam je sreča res prišla do izraza, ko stopiš na oder in te pozdravijo tako navdušeno, se preprosto počutiš srečno. Zaradi pritiska je bilo na začetku seveda nekaj treme, ampak ta po prvih taktih mine in potem ostane res še samo to, da se vživiš v nastop in se vsake toliko časa poskusiš spomniti, kako fino je vse skupaj.

Razlika je bila tudi v tem, da je šlo pri prvem nastopu za zabavo, zdaj pa gre skoraj za podjetje, večina članov živi od tega, hkrati pa od tega živi še pet zunanjih sodelavcev, kar priča o odgovornosti in zgodbi o uspehu.
Skupina je rastla brez velikih ambicij, danes pa trdno stoji na sceni in zagotavlja osnovni vir preživetja šestim članom skupine in še petim iz naše tehnične ekipe, na kar sem precej ponosen. To lahko imenujemo tudi (družinsko) podjetje, ki je prisotno že več kot dve desetletji. Podjetje je uspešno, složno in še ne kaže znakov usihanja, predvsem smo v njem enako složni in se počutimo enako dobro kot na začetku, v nekaterih pogledih morda celo še bolje. Omenjena odgovornost je nekaj naravnega in bi jo čutil tudi, če bi se ukvarjal z gostilništvom, bi bil frizer ali pa bi ličil avte. Ves čas si prizadevaš, da bi svoje delo opravljal vedno boljše, da bi bile stranke s tabo zadovoljne, da napreduješ in kakšno stvar narediš še bolj zanimivo in drugače. Popolnoma enako je v glasbi, zato so tvoja lastna pričakovanja iz leta v leto višja, enako pa velja za pričakovanja tvojih 'odjemalcev'. Zavedamo se, da ko več ljudi prihaja na naše koncerte in so konec koncev tudi vstopnice dražje, kot so bile pred leti, potem so tudi pričakovanja tistih, ki so pod odrom, nekoliko večja, in zato skušamo slediti tako z ravnjo izvedbe kot z opremo.

Igra asociacij in ... Jernej Dirnbek! Foto: MMC RTV SLO
Igra asociacij in ... Jernej Dirnbek! Foto: MMC RTV SLO

Od leta 2017 ste samozaposleni v kulturi, kakšen pa je bil ta preskok predvsem pri organizaciji dneva?
Nikoli nisem skrival, da rad kaj dobrega pojem, posledično tudi rad kaj dobrega skuham, tako mi nikoli ni bilo težko prijeti za lonec in kuhalnico. Če sem čisto iskren, me je na začetku malo plašilo, da bom imel naenkrat precej časa, predvsem dopoldne, ko je moja družina v službi in šoli, mene pa bo zamikalo družiti se s podobno mislečimi. Kar nekaj glasbenikov, igralcev in pisateljev ima namreč svobodne poklice in bi se lahko dopoldne dobili na kavi. Družba je fina, prijetna, imaš zanimive sogovornike, potem pa lahko hitro iz ene kave podaljšaš na prvo pivo in tako se počasi navadiš preživljati dneve ter potem na koncu ugotoviš, da ni to točno to, kar si predstavljal. No, na srečo se meni to ni zgodilo, očitno imam tisti čut odgovornosti, ki mi v možganih kljuva in pravi, kaj se sme početi in česa ne. Temu sem se od samega starta uspešno izognil, se navadil, da čas, ko sem sam doma, čim bolj plodovito izkoristim, da mojim potem ni treba poslušati brenkanja kitare, ko se vrnejo domov. To še posebej velja, kadar pišem knjigo in potrebujem v kosu pet ali šest ur, da v miru pišem.

Sorodna novica Jernej Dirnbek: "Besedila vedno skušam pisati komično"

Delali ste na SURS-u, bili pa ste tudi inšpektor v uradu informacijske pooblaščenke. Kaj natančno so bile vaše naloge?
Uradni naziv je bil državni nadzornik za varstvo osebnih podatkov. Ko se je v Sloveniji sprejel Zakon o varstvu osebnih podatkov, se je začelo to področje ščititi, torej to, da ima, recimo, do vaših zdravstvenih podatkov pravico vpogleda samo vaš zdravnik, da do ocen lahko dostopajo starši mladoletnega otroka, in ne nekdo tretji, da podatki o tvojem poslovanju na banki ne smejo biti posredovani tretjim osebam, in še veliko podobnih primerov. Skrbeli smo, da je res bilo tako, če je prišlo do kakšne kršitve, smo šli inšpektorji na teren, ugotavljali, ali je bil tak vpogled ali pa uporaba podatkov zakonita ali ne, in potem v zvezi s tem ukrepali. Včasih se je izdala kakšna odločba za ureditev, tudi kakšna sankcija komu, ki je nezakonito vpogledoval podatke, ali pa si ugotovil, da je vse v redu, pa izdal morda samo kakšno priporočilo, da se stvari še dodatno zavarujejo.

Beseda inšpektor me spomni na kriminalke, ki so zadnji čas pri nas zelo popularne. Tudi sami ste napisali nekaj knjig v podobnem žanru. Je bil razlog za to (črni) humor, ki ga imate radi?
Odkar sem začel glasbeno kariero, so moje stvaritve vsaj v določeni meri duhovite ali pa vsaj skušajo biti (težko je sam o sebi govoriti, da si duhovit). Tako je bilo z mnogimi pesmimi in z vsemi tremi romani, ki sem jih do zdaj izdal. Res pa je, da se je črni humor pojavil šele pri tretji, in še to je bil spodbujen z odzivom na prejšnji roman Tramp. Ta je bil taka komična kriminalka, neki bralec mi je rekel: 'Kakšna kriminalka je to, če v njem ni nobenega mrtvega?' To mnenje sem si res vzel k srcu na pozitiven način. To sem želel popraviti pri naslednji knjigi, in tako je nastala Ledena kraljica, ki je črna kriminalka in je nastala iz te spodbude. Razmišljal sem, kako narediti situacijo, da bi imel razlog, da nekdo pobije nekaj ljudi na relativno 'simpatičen način'. Potem se utrnila iskra in prišlo je do zgodbe o starki, ki je zaprta v skrinji, njen čuvaj pa mora na vsak način preprečiti, da bi kdo izvedel za to, in na ta način nekaj ljudi prerano zapusti svet.

V svojem sproščenem elementu. Foto: Sandi Fišer
V svojem sproščenem elementu. Foto: Sandi Fišer

Glavni (anti)junak je zaposlen kot tonski mojster na Radiu Slovenija. Je bil glavni razlog tehnično znanje (ki je potrebno pri vgradnji domofonov) ali pa je bil v ozadju še kak drug razlog?
Imel sem dva razloga, res sem potreboval malo tehničnega tipa, torej nekoga, ki bo znal malo 'pošrafati' kakšno inštalacijo, posneti kak pogovor in ga potem znati predvajati. Po drugi strani pa sem želel opisati en dogodek, ki se je zgodil prav v tej hiši, se pravi v ljubljanskem studiu Radia Slovenija. Nekoč smo z skupino snemali en koncert, mi imamo dva pevca, večino poje Tonč, določene pesmi pa tudi jaz. Ta koncert je šel neposredno v eter, nekdo iz tehnične ekipe, ki je skrbel za to, kako glasno se bo slišal kdo od nas, je odšel na cigareto. V tistem trenutku je Tonč odpel svojo pesem, nadaljeval sem jaz, a tehnika ni bilo v studiu, da bi moj vokal izenačil s Tončevim, tako je šlo nekaj pesmi mimo, mojega vokala pa skoraj ni bilo slišati, potem smo šele pozneje izvedeli, kaj je bil razlog za to. Ta dogodek je bil tako bizaren, da sem ga opisal v knjigi.

Je bila kazen v zgodbi potem neke vrste vaše "maščevanje"?
Recimo, ja, to je dober zaključek (smeh).

Glavni lik se tudi veliko ukvarja z igrami na srečo. Koliko pa se z njimi ukvarjate vi?
Prav zares ne, nimam pa nič proti, kadar recimo z družbo stavimo na kakšen odmeven dogodke, napovedovali smo recimo zmagovalca svetovnega nogometnega prvenstva, pa dali vsak za eno pivo, in tisti, ki zmaga, potem pobere to nagrado, ali pa ko je nečakinja rojevala prvorojenca, smo vsi iz žlahte stavili, ali bo sin ali hči, datum in podobno. Skratka takšne majhne stvari, ki potem na koncu pripeljejo do nekega skupnega druženja in veselja.

Bojan Križaj Foto: BoBo
Bojan Križaj Foto: BoBo

V Štafeti vas druga gostja prejšnje epizode Maja Lončar sprašuje: 'Če bi se znašli ujeti v dvigalu (pa ne za predolgo, da ne bi bilo panike), s kom in zakaj bi želeli biti v njem ujeti? O čem bi se potem s tem človekom pogovarjali? Kaj bi vas v tistem mikrotrenutku osrečilo, da bi hkrati obdržali svoj smisel za humor?'
Ko sem bil otrok, sem bil blazen fen Bojana Križaja, takrat bi vse na svetu dal, da bi se s tem človekom srečal. Minilo je nekaj desetletij in sva na neki športno-glasbeni prireditvi res stala nekaj korakov narazen. Razmišljal sem, če bi šel do njega in ga končno ogovoril, pa mi je padlo na pamet, da pod milim bogom ne vem, kaj bi ga vprašal, tisti čas je pač minil. Seveda bi se bilo lepo nekoč srečati in imeti priložnost pogovora z Bruceom Springsteenom, Davom Grohlom, s kakšnim zelo zabavnim igralcem, recimo Billom Murrayjem ali pa s kom iz ekipe Monty Pythona. Potem si poskušam zamisliti prostor v dvigalu, kjer se znajdeš po naključju. in dvigalo obstoji, a si rečeš, da smo vendarle to predstavniki tako različnih svetov, da sploh ne veš, kako bi to se lahko poklopilo. Kaj naj takemu človeku govorim, da sem navdušenec nad njegovim delom, da poznam vse, kar je ustvaril ... To so stvari, ki jih taki ljudje slišijo stokrat dnevno, in res ne potrebujejo še enega, ki bi jim to razlagal, najbrž bi samo z očmi zavijali.

Ampak če obrneva ploščo, Slovenija je majhna, gotovo kdo od vaših navdušencev pristopi do vas in vas ogovori. Kakšne izkušnje imate na tej drugi strani?
Odvisno od tega, koliko se sami želimo družiti z ljudmi po koncertih. Ena prednost nas glasbenikov je, da nas ljudje ravno ne ustavljajo na cesti, ko gremo po mestu, ali pa kaj podobnega, da bi nas spraševali za avtograme, slikanje in podobne stvari.

Ampak, ali začutite, da vas opazujejo?
V glavnem ne, če pa se usedeš v kak lokal, recimo na teraso zunaj, bo pa gotovo iz kakega konca kdo pogledal ali pa vidiš, da te je opazil, ampak se stvar pri tem tudi zaključi. Drugače je na koncertih, če greš po koncu malo med ljudi, se bo tam vedno pojavil en kup tistih, ki bi se želeli slikati ali pa reči kakšno stvar, kdo te povabi na pijačo in podobno. Praviloma se nam tega ne da početi, zato se bolj redko odločimo za kaj takega, včasih pa vendarle, recimo ob odhodu z odra pride nekaj tistih, ki si vroče želijo, da stopiš zraven in narediš kakšno fotografijo. Ljudje se potem počutijo dobro.

Rdeča nit 10. sezone je sreča. Foto: MMC RTV SLO
Rdeča nit 10. sezone je sreča. Foto: MMC RTV SLO

Pred 30 leti ste na Dunaju delali kot tolmač.
Res je, in sicer za begunce iz Bosne in Hercegovine. Avstrija je takrat ponudila zatočišče mnogim, ki so bežali, iskali so nekoga, ki bi lahko prevajal iz nemščine v srbohrvaščino, jaz sem bil takrat ravno iz jugo vojske, govoril sem tekoče nemško in sem tam preživel eno leto kot tolmač.

Menda obstaja zanimiva zgodba, kam ste investirali tam zasluženi denar.
Eno leto je bilo ravno dosti, da sem si kupil hrošča, ki je bil precej star. Dal sem si ga urediti tako, da je bil videti kot nov. Vse skupaj ni prav dolgo zdržalo, šli smo namreč na koncert Iggyja Popa, v Rožni dolini sem spregledal prometni znak in hrošč je za vedno ostal tam (smeh).

Kaj je za vas sreča in kje jo najdete?
Sreča je zavedanje, kako dobro ti je, ko so dnevi sončni, pa razumimo to sončne dneve v nekem najširšem možnem smislu, ker potem sreče tudi ni treba iskati. To, da ti je dobro, lahko ugotoviš, ko si na sprehodu v gozdu, ko stopi nekdo tvojih najbližjih skozi vrata, ko kosiš travo ali pa ko poješ pred polno dvorano.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govor še o naslednjih temah:
− Kako rad se (ne) pojavlja v medijih.
− Koliko je največ koncertov, ki jih je skupina Mi2 odigrala v enem dnevu.
− Prednosti in slabosti koncerta v Planici.
− Presenečenje na koncertu Planina pri Sevnici.
− Združitev službe in hobija.
− Kako pogosto sam klika gumb "strinjam se" na različnih spletnih straneh, ki želijo zbirati naše podatke.
− O sprejemanju kritik.
− Zakaj je začasno prenehal pisati knjige.
− Prostor za vaje imajo že vsa leta isti.
− Družbena odgovornost glasbe in glasbenikov.
#PohvalaNaDan

234 Jernej Dirnbek