V začetku aprila je minilo pol stoletja, odkar je zaživela Hala Tivoli. Obletnico je na poseben način zaznamoval Toni Cahunek, ki je režiral dokumentarni film 50 let Hale Tivoli, ki bo premiero dočakal 16. aprila prav v Hali Tivoli. Film si bo pozneje mogoče ogledati tudi na RTV Slovenija.

Ideja se je rodila že pred leti
Cahunek se je podpisal že pod tri avtorske dokumentarne filme, o Hali Tivoli je razmišljal že dolgo: "To je bila prva ideja dokumentarnega filma, ki sem si ga vedno želel narediti. Še preden sem naredil prve tri filme, sem imel zamisel o Hali Tivoli. Moja potovanja v Ljubljano se začenjajo v Tivoliju, kjer parkiram, ko grem na televizijo. Tivoli je ves čas povezan z mano, tam sem doživel prvi veliki koncert (Green Day), tam sem prvič komentiral tekmo ... Hala Tivoli je bil zame vedno neki poseben prostor, čeprav sem del mlajše generacije, ki se hale spominja v moderni različici."

Osredotočil se je v notranjost dvorane
Forma dokumentarnega filma je z 52 minutami kratka, zato je imel precej dela pri izboru vsebine: "50 minut je izjemno malo, ko govorimo o 50 letih tega objekta. Osredotočil sem se le na stvari, ki so se dogajale v hali. Reli Saturnus in podobne stvari, ki so se dogajale pred halo, sem avtomatično reduciral. Jedro sem vzel v arhivu RTV Slovenija, podobne zgodbe so ob prejšnjih obletnicah delali že drugi avtorji, recimo Miha Žibrat. Zdaj pa je bil čas, da se je naredil pravi film in ne le daljši prispevek."

V 600 urah pregledal 700 kaset
Režiser je za potrebe filma opravil pogovore s 24 sogovorci, zakopal pa se je v arhiv: "Tam sem raziskoval dva meseca, se pravi 60 dni, tudi vse sobote in nedelje. Povprečno sem vsak dan gledal 10 ur, skupaj torej 600 ur. V arhivu sem si izposodil 700 kaset. Neverjetno veliko zgodb je ohranjenih v arhivu. Veliko je športnih dogodkov, manjka pa glasbenih. Po navadi so bili koncerti prva stvar, ki so se brisali. Škoda je, da ne obstaja niti en posnetek koncertov, kot so bili Tina Turner, Queen, Dire Straits ..."

Železje je dobilo meso
Prvi dogodek v hali se je zgodil 4. aprila 1965, ko je gostoval glasbenik Louis Armstrong. "Bila je nedelja, 6000 Ljubljančanov je pospremilo koncert Louisa Armstronga. Ta je bil že nekaj let prej na Gospodarskem razstavišču, a je koncert zaradi težav z letali precej zamujal. Ljubljančani so leto in pol gledali, kako raste železje. Vedeli so, da bo Ljubljana nekaj dobila, poligon, prostor, s katerim se bo povezala s svetom, kjer bo lahko gostila največje dogodke in postala svetovljansko mesto. Tisti 4. april je marsikomu pomenil veliko prelomnico," vzneseno pripoveduje Cahunek.

Kanadski novinarji so hvalili dvorano
Prva leta je bila dvorana velik vzor pri gradnji drugih objektov v Jugoslaviji, hkrati pa tudi primer odličnosti. Toni Cahunek tako poudarja: "Na začetku je bila vzor in smernica drugim dvoranam. Leta 1966 je gostila svetovno prvenstvo v hokeju, kamor so prišli tudi kanadski novinarji. Ti so poligon za hokej primerjali z njihovimi največjimi dvoranami. Hokej je bil v Kanadi že takrat izjemno močan, imel je dobro infrastrukturo. Montreal Forum baje ni bil tako moderen, kot je bila Hala Tivoli. V tistem času je bil to res objekt, ki si ga danes s Stožicami in drugimi objekti ne znamo predstavljati, kako ponosni smo bili na to."

Veliko največjih imen se je ustavilo v Ljubljani
Tivoli je prva leta gostil veliko pomembnih koncertov. Cahunek navaja: "Dire Straits so v Tivoliju igrali zato, ker so v Splitu snemali ploščo in se pripravljali na turnejo. Dogovorili so se, da bodo v Jugoslaviji vadili za turnejo. Prišli so v Split, kjer so vadili v dvorani Gripe. Za kompenzacijo so se odločili, da bodo odigrali dva koncerta v Jugoslaviji. Eden od teh je bil v Tivoliju. Hala je imela tako ime, da je bilo jasno, da bodo igrali v Tivoliju. Morda so bili edina izjema Rolling Stonsi, ki so igrali v Zagrebu, večina največjih imen pa je igrala v Ljubljani." Na Dire Straitsih je bilo 8.000 ljudi, kar je rekord, a Cahunek še doda: "Iz številnih pričevanj naj bi jih bilo še več na Boney M. Številka naj bi se vrtela med 10 in 12 tisoč, a ni uradnih številk. Takrat se je bilo nemogoče premikati v dvorani."

Leta 1970 kar tri svetovna prvenstva
Športni vrhunec je bil nedvomno leta 1970, ko je dvorana gostila tri svetovna prvenstva - v umetnostnem drsanju, gimnastiki in košarki. Zadnje prvenstvo je s Cahunkom povezano še na en način, saj je igral v filmu Postali bomo prvaki sveta, kjer je igral Aljošo Žorgo. "Iva Daneua in Aljošo Žorgo sem imel priložnost spoznati pred časom, ko sem za Tednik delal prispevek o evropskem prvenstvu v košarki, ki smo ga gostili leta 2013. Slutil sem, koliko ljudem pomeni ta uspeh leta 1970. Ko sta Ivo in Aljoša začela govoriti o tistih časih, sta imela iskrive oči, tresoč glas. Videl sem, da je to ostalo tako v srcih košarkarjev kot v navijačih, s katerim sem se pogovarjal. Košarka je bila nekaj posebnega."

Stožice niso konkurenca, ampak nadgradnja
Kaj pomenijo Stožice za Halo Tivoli? "Duh časa je popolnoma drugačen. Stožice bodo imele težave z identifikacijo z lokalnim prebivalstvom. Manj bo dogodkov, Tivoli ima neprekosljivo lokacijo, saj leži v središču mesta. Omogoča neprestano druženje, veliki športniki, ki so tlakovali uspehe, se še danes dobivajo na pijači v Tivoliju. A Stožic ne bi imel za konkurenco Tivoliju, ampak nadgradnjo. Postale so ena izmed izbir," verjame režiser.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem Toni Cahunek vzneseno pripoveduje o SP-ju v kegljanju in dviganju uteži, ki sta v 80. letih potekali v Tivoliju, razkriva pa tudi temo petega dokumentarca, ki naj bi luč sveta ugledal leta 2017.

Vabljeni k poslušanju/branju:
- Podcast (klik na poslušanje celotne oddaje)
- Statistika, ki je bila izhodišče pogovora
- Zanimivost: Gibanje cen pice, karte za kino in športno prireditev