Kolumbijski nogometaš Andres Escobar je na svetovnem prvenstvu leta 1994 dosegel avtogol, po prihodu v domovino pa je bil ustreljen. Foto: EPA
Kolumbijski nogometaš Andres Escobar je na svetovnem prvenstvu leta 1994 dosegel avtogol, po prihodu v domovino pa je bil ustreljen. Foto: EPA

Prejšnji teden smo nekoliko podrobneje predstavili pregled smrti v svetu nogometa. Tokrat si lahko v besedi in sliki osvežite spomin le z nekaterimi tragičnimi zgodbami.

Vzrokov za nesrečne dogodke je več. Med najpogostejšimi pa so težave z zdravjem, prometne nesreče in spleti najbolj nenavadnih dogodkov.

Proti tej črni statistiki nismo odporni niti v Sloveniji, saj smo (zaradi prometnih nesreč ali težav z zdravjem) izgubili kar nekaj obetavnih športnikov (Matic Šušteršič, Nedžad Botonjič, Dejan Špiler ...), mnogo prekmalu pa so umrli tudi nekateri vrhunski športniki, ki so že končali športno pot (Rok Petrovič, Tomaž Cerkovnik, Bogdan Norčič ...).

Slavko Jerič

Tokrat se nogometa le dotaknimo. Nedoumljivo je, da nogometaši, ki so na vrhuncu svoje moči in telesno izvrstno pripravljeni, umirajo zaradi zdravstvenih težav. Med njimi je bil tudi Kamerunec Marc Vivien Foe, ki je umrl star samo 28 let. Leta 2003 se je na polfinalni tekmi Pokala konfederacij proti Kolumbiji zgrudil in umrl. Nogometaš je umrl zaradi okvare srca. Foto: EPA
Dražen Petrović sodi med najboljše športnike, ki so kadar koli stali pod košarkarskimi obroči. Ni čudno, da je zaradi svojih vrlin dobil nadimek košarkarski Mozart. Svoj pečat je pustil tako na tej strani luže (ko je evropske pokale osvajal s Cibono in z madridskim Realom) kot v ZDA (kjer je igral za Portland in New Jersey). Z njim je povezana tudi slovenska košarka, saj je Petrović svojo zadnjo tekmo odigral ravno proti Sloveniji, ko je junija 1993 na Poljskem sodeloval v kvalifikacijah za EP. Hrvaška je bila takrat v samem svetovnem vrhu, a je tekmo izgubila. Hrvaški as je po turnirju zapustil reprezentanco in se na pot raje odpravil z avtomobilom. Umrl je 7. junija v prometni nesreči na nemški avtocesti. Foto: EPA
Abebe Bikila je športnemu svetu znan kot prvi maratonec, ki je na olimpijskih igrah slavil dvakrat zapored (1960, 1964). Nastopil je tudi leta 1968, a je odstopil. Njegova kariera je šla počasi h koncu, za njen takojšen konec pa je kriva prometna nesreča, v kateri je bil udeležen leta 1969. Bikila se je želel umakniti študentom, ki so protestirali na cesti. Po nesreči je ostal tetraplegik, njegovo telo je odpovedalo leta 1973. Foto: EPA
Ayrton Senna je eden najbolj priljubljenih voznikov v zgodovini formule 1. Najbolj elitni bencinski šport je zaznamoval s svojo strastjo in z nepopustljivostjo. Mojstrstvo je dokazoval predvsem na treningih, kjer je vedno znal izkoristiti svoj maksimum. Njegova pot se je končala 1. 5. 1994, ko je umrl na dirki v Imoli. Foto: EPA
V formuli ena je umrlo 25 dirkačev. Le eden pa je tisti, ki je posthumno postal tudi svetovni prvak. Gre za Avstrijca Jochena Rindta, ki je umrl leta 1970 na treningu pred tekmovanjem z veliko nagrado Italije. Čeprav je 28-letnik v sezoni odpeljal le devet dirk od 13, je imel na koncu sezone pred Belgijcem Jackyjem Ickxom pet točk naskoka. Foto: EPA
Kolesarska Dirka po Franciji je znana po številnih škandalih. Tour je svet športa prvič pretresel leta 1967, ko je v etapi na Mont Ventoux umrl Tom Simpson. Britanski kolesar se je potegoval za skupno zmago. Po nekaj slabših nastopih (predvsem zaradi zdravstvenih težav) je napadel v 13. etapi. Dolgo časa je vodil, a so ga štirje kolesarji na vzponu na 1909 metrov visok vrh prehiteli. Slaba dva kilometra pod vrhom je sestopil s kolesa, odpeljal še 500 metrov, a se nato mrtev zgrudil. Obdukcija je pokazala, da je 39-letnik skupaj z alkoholom zaužil amfetamine, kar je povzročilo smrt. Tragični dogodek je vplival na razvoj tega športa, saj je kolesarstvo šele leto pozneje uvedlo dopinške preiskave. Foto: EPA
Redko se primeri, da kolesar umre med samo etapo. To se je primerilo Italijanu Fabiu Casartelliju, ki je leta 1995 umrl na 15. etapi Dirke po Franciji. 24-letni kolesar je padel pri spustu s Col de Portet d'Aspeta in pri tem dobil usoden udarec v glavo. Kolesarji so mu tri dni pozneje posvetili etapo. Ob koncu 18. etape so na cilj skupaj prikolesarili člani njegove ekipe Motorola. Zanimivo je, da je ciljno črto prvi prečkal Lance Armstrong. Fabio Casartelli je leta 1992 v Barceloni postal olimpijski prvak v cestni vožnji. Foto: EPA
Pregled smrti nadaljujemo v zimskih športih. Latvijski hokejist Sergej Žoltok je desetletje preživel v Ligi NHL. V sezoni 2004/2005 so igralci v najmočnejši hokejski ligi na svetu stavkali. Ker so ostali brez dela, so se razkropili po Evropi. 31-letni Žoltok je okrepil Rigo 2000. Novembra 2004 se je na tekmi državnega prvenstva proti Dinamu zgrudil in umrl zaradi srčnega napada. Foto: EPA
Avstrijska alpska smučarka Ulrike Maier je v svetovnem pokalu dosegla pet zmag, v letih 1989 in 1991 pa je postala svetovna prvakinja v superveleslalomu. Njena pot se je končala 29. januarja 1994, ko je umrla na smuku v Garmisch-Partnekirchnu. Pri padcu je z glavo zadela v količek. Maierjeva je pri 36 letih po koncu sezone 1993/1994 nameravala končati športno pot. Foto: EPA
Sergej Grinkov sodi med najuspešnejše umetnostne drsalce vseh časov. Pri 14 letih je začel drsati v paru s štiri leta mlajšo Jekaterino Gordejevo. Skupaj sta osvojila štiri naslove svetovnega prvaka in dva olimpijska naslova (1988, 1994). Njuna pot se je združila tudi na osebni ravni, saj sta se zaljubila in poročila, leta 1992 sta dobila hčerko. Idilična pot se je končala novembra 1995, ko se je Sergej sredi treninga zrušil in umrl zaradi nenadnega srčnega napada. Foto: EPA
Sandra Schmirler je zaznamovala svet curlinga. S kanadsko reprezentanco je trikrat postala svetovna prvakinja, leta 1998 pa je bila najbolj zaslužna, da so Kanadčani v Naganu osvojili olimpijsko zlato. Zdravniki so leta 1999 ugotovili, da ima raka na požiralniku. Schmirlerjeva je umrla leto pozneje. Pogreba se je udeležilo 15.000 ljudi, prenos zadnjega slovesa je bil celo po nacionalni televiziji. Foto: EPA
Ena najbolj tragičnih smrti je gotovo smrt ruskega sabljača Vladimirja Smirnova. Pri 28 letih je ruski tekmovalec leta 1982 sodeloval na svetovnem prvenstvu v Rimu. V dvoboju proti Matthiasu Behru se je zgodila nesreča, saj je Nemčev meč predrl Smirnovo zaščitno masko, predrl njegovo oko in končal v možganih. Smirnov se je v bolnišnici še devet dni bojeval za življenje, a na koncu umrl. Leta 1980 je postal olimpijski prvak z mečem, leto pozneje pa še svetovni prvak. Foto: EPA