Njena hčerka Tina Košir je na družbenem omrežju Facebook potrdila materino smrt in dodala: "Namesto sožalja vas v skladu z njeno željo vabim k praznovanju njenega bivanja. /.../ Namesto rož pa vas vabim, da zasejete seme dobrega: naredite nekaj lepega za nekoga, nekomu iskreno nekaj ljubečega poveste. Naj zacveti ljubeča povezanost med nami!"

Kot je še dodala, bo pogreb Mance Košir javen in odprt za vse, ki se od nje želijo posloviti, podrobnosti bodo sporočili naknadno.

Manca Košir je leta 1969 diplomirala iz matematike in fizike na Pedagoški akademiji v Ljubljani, šest let pozneje je diplomirala na takratni Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Naziv doktorja filoloških ved je pridobila leta 1987 na Filozofski fakulteti v Zagrebu.

Kot novinarka je začela leta 1970 objavljati v Mladini in od leta 1973 nadaljevala kot profesionalna novinarka v Tedenski tribuni in Teleksu, pisala je tudi za številne najuglednejše časopise v takratni Jugoslaviji.

Sorodna novica Soočanje s smrtjo: "Kakor živiš, tako umreš."

Od ustanovitve leta 1982 do leta 2000 je bila članica uredništva Nove revije. Od leta 1980 do upokojitve leta 2005 je bila zaposlena na Fakulteti za družbene vede kot izredna profesorica za novinarsko sporočanje, vzgojo za medije in novinarsko etiko.

Konec 90. let prejšnjega stoletja je skupaj z Andragoškim centrom Slovenije ustanovila študijske krožke Beremo z Manco Košir, dejavna je bila pri Hospicu. Udejstvovala se je tudi na političnem področju, leta 2011 je kandidirala na državnozborskih volitvah na listi Stranke za trajnostni razvoj Slovenije. Letos je bila na listi stranke Vesna za volitve v evropski parlament.

Sorodna novica Manca Košir: "Ne živim življenja, ampak življenje živi mene"

Manca Košir je avtorica številnih poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov in 16 knjig, izhaja iz biografije, objavljene na spletni strani Mladinske knjige, pri kateri je izdala več knjig. V okviru leposlovja so pisma njena najpogostejša zvrst. Tako so leta 1991 nastala Ženska pisma, nato Moški: Ženska: pisma z Dušanom Jovanovićem (2000), Moška pisma (2007), Drugačna razmerja (2010), Darovi minevanja (2015) in Človeška ljubezen (2018). V letu 2018 je izšlo 70 srčnic v knjigi Iz trebuha in neba. Uveljavila se je tudi kot filmska igralka, nastopila je v več filmih.

V zadnjih letih se je dvakrat spopadla z rakom, o boju z boleznijo pa je tudi večkrat javno spregovorila.

V stranki Vesna so ob slovesu zapisali, da jih je novica pustila brez besed: "Kljub njeni težki bolezni je bila do zadnjega še tako polna Poguma, Upanja in Življenja, ki ga je prelivala na vse nas."

Poudarili so, da je bil večkrat spregledan njen prispevek k ustvarjanju slovenskega, zelenega političnega prostora. Bila je namreč dejavna članica prve slovenske zelene stranke Zeleni Slovenije, ustanoviteljica in prva predsednica Gibanja za trajnostni razvoj Slovenije. Spomnili so tudi na njen citat iz leta 2011, ko je dejala: “Čas je za spremembo, ta svet je ustvarjen zato, da se imamo dobro vsi in ne le elita.” Pojasnili so, da je ob dnevu zemlje postala častna članica Vesne in dodali, da se je za kandidaturo na evropskih volitvah odločila kljub svojemu slabemu zdravstvenemu stanju, zato se jim je "zdelo prav, da spoštujemo to njeno željo in pogum za tako odločitev".

Na ministrstvu za kulturo so ob novici o smrti Mance Košir zapisali, da bo slovenski javnosti "za vedno ostala v spominu kot pogumna intelektualka, ki je ni bilo strah na glas spregovoriti v imenu šibkejših in odkrito zagovarjati solidarnosti in družbene pravičnosti". Ob tem so poudarili še, da njeno slovo pomeni "velikansko izgubo za celotno slovensko kulturo".

Poklonila se ji je tudi predsednica države, Nataša Pirc Musar, ki je zapisala: "'Pogovarjajte se z ljudmi, ki nahranijo vašo dušo,' je nekoč dejala. In vsak pogovor z njo je bil prav to. Draga Manca, hvala za vse misli in hvala, ker si bila vedno neomajna borka za enakopravnost žensk."

Ministrica za kulturo Asta Vrečko pa je v zapisu na družbenem omrežju X poudarila, da je Manca Košir "s svojim delom globoko zaznamovala slovenski javni, novinarski in kulturni prostor".

Spomnila je, da je bila odlična poznavalka literature ter njena promotorka, pa tudi "borka za pravičnost in dostojanstvo ljudi": "Njeno delo nam je mnogim v navdih. /.../ Njeno življenje ter neomajno pokončna drža bosta kot vzor in spodbuda ostala za vedno z nami."