S klinično psihologinjo s Centra za duševno zdravje odraslih v Zdravstvenem domu Domžale smo govorili o tem, kako si pomagati in kako naj ob prizadetih ravnamo bližnji?

Psihologinja Ivna Bulič: Kako si pomagati in kako naj ob prizadetih ravnamo bližnji

Ivna Bulić, ste klinična psihologinja, zaposleni ste v Centru za duševno zdravje odraslih v Domžalah, kjer pokrivate območje s približno sto tisoč prebivalci, od Domžal, Kamnika, Komende, Mengša, Dola pri Ljubljani, Lukovice in Moravč. To so območja, ki so bila v teh dneh močno prizadeta zaradi poplav in posledic, ki so sledile naraslim vodam. V centru ste se angažirali in sami poklicali nekaj ljudi, ki jih obravnavate in ki živijo na prizadetih območjih. Kakšni so vaši prvi vtisi iz pogovorov z njimi?
Ja, v centru smo poklicali tiste med našimi pacienti, za katere vemo, da so lahko v poplavah bolj ogroženi, da živijo blizu prizadetih območij. Odzivi so bili dvojni. Po eni strani so bili ljudje šokirani in prestrašeni, izražali so veliko zaskrbljenost, po drugi strani pa so nekateri starejši ljudje rekli, da so kakšno tako situacijo že doživeli, sploh na Kamniškem so teh naravnih ujm do neke mere tudi vajeni. Vtisi so torej dvojni.

Ena od možnosti je tudi klic na telefonsko številko 01 724 51 41, ki smo jo za občane in občanke v stiski vzpostavili v Zdravstvenem domu Domžale, na voljo pa je od 8. do 22. ure. Tam vas bomo usmerili, ljudje lahko pokličejo tudi v katero koli drugo urgentno službo na področju duševnega zdravja. In kot tretje, pomembno je, da skušamo znotraj te nenormalnosti vzpostaviti neko obliko ritma in normalnosti, si najti varnost, zatočišče.

...

Vsekakor se v takšnih izrednih situacijah srečujemo z najrazličnejšimi čustvi, drugačnimi, kot smo jih vajeni. Najbrž pa je vse to normalno?
Seveda, v zelo nenavadnih situacijah se pogosto pojavi zelo burno čustvovanje ali pa celo odsotnost čustvovanja. Tovrstne situacije, kot je zdajšnja, pomenijo grožnjo naši varnosti, gre za veliko izgubo posameznika. Pri večini prebivalstva na prizadetih področjih je pričakovati zaskrbljenost, žalost in potrtost, tudi jezo. Največ ljudi pa se s svojimi čustvi niti ne bo imelo časa ukvarjati, temveč se zdaj ukvarjajo predvsem s tistim, kar je nujno treba postoriti.

Se pravi, tudi če ni nobenega posebnega čustvenega odziva, je to povsem normalno?
Absolutno, to je lahko zelo učinkovit mehanizem spoprijemanja z aktualno situacijo, ker nam omogoča, da ostanemo do neke mere funkcionalni in počnemo tiste stvari, ki jih je treba. Največ zapletov na področju čustvovanja je pravzaprav pričakovati šele čez nekaj tednov, ko bo urgentna situacija minila in bodo imeli ljudje več časa za spoprijemanje s svojimi psihičnimi težavami.

Kakšen psihološki pretres pri posamezniku sproži to, kar vidimo v teh dneh? Izguba premoženja, izguba domovanja, izguba prostora, kjer se počutimo varne? Kaj tovrstna izguba z vidika psihične stabilnosti pomeni za posameznika?
Za psihično stabilnost posameznika je občutek varnosti prva in osnovna potreba. Izguba imovine je seveda velik napad na občutek varnosti. Za ljudi, ki so izgubili dom, podjetje, živino, ki so izgubili vse tisto, v kar so investirali, je to lahko zelo zelo hud udarec. Pomeni nekaj najhujšega, takoj za izgubo življenja ali pa hudo izgubo zdravja. Varnost je temeljna psihološka potreba, mora biti zagotovljena, da bi sploh lahko razmišljali o čemer koli drugem. Vsekakor ni za podcenjevati psihološke travme teh dogodkov.

Foto: BoBo
Foto: BoBo

Kdaj pa lahko posumimo, da se s takšno travmo morda ne spopadamo dobro, ob kakšnih simptomih poiskati strokovno pomoč?
Seveda, strokovno pomoč poiščemo sami ali pa jo poiščejo naši svojci takrat, kadar nas močna čustvena stanja hromijo pri običajnem funkcioniranju oziroma so tako intenzivna in postajajo moteča, da ovirajo naše funkcioniranje. Kadar je stiska prehuda, je primerno takoj poiskati pomoč.

Kaj pa še pomaga pri premagovanju težav, kakšne poti še lahko namensko uberemo sami pri sebi?
Aktualna situacija za marsikoga pomeni težavo in dokler težava obstaja, dokler se ne reši, se pojavljajo čustva, ki so neprijetna in se lahko stopnjujejo. Pomaga prav vsa dejavnost, ki je povezana z reševanjem težave ali pa z vzpostavljanjem nekega vidika normalnosti. Marsikdo, ki je izgubil dom, si bo moral v teh dneh poiskati neko začasno obliko bivališča in znova vzpostaviti svoj ritem. Dejavnosti usmerimo v to, da znova najdemo normalnost. Poleg tega, kadar je zaskrbljenost prehuda, kadar je prisotno premlevanje in se je pojavil strah ob opazovanju rek, opazovanju dežja, je dobro, da uporabljamo določene tehnike samoumiritve, za katere vemo, da delujejo pri nas. Za nekoga bo to pravilno dihanje, za druge čuječnost, morda meditacija … ali pa zgolj sprehod in klepet s prijatelji. Pomaga lahko igrica na telefonu, morda ogled kakšne nadaljevanke, nekaj torej, kar nas vsaj za nekaj trenutkov preusmeri iz tega dogodka.

'Pomembno je, da si preživel!' To so bolj stvari, ki dajo boljši občutek nam, prizadetemu posamezniku pa povzročajo le še dodatno težo. Tem floskulam se izogibajmo, generalno jih opuščajmo, kadar je nekdo v težavah. Bolje je reči: 'Glej, sploh si ne morem predstavljati, v kakšnih težavah si trenutno. Kakor koli ti lahko pomagam, tu sem.'

...

Kakšen pa je vaš napotek svojcem oziroma bližnjim, ki so ob prizadetih osebah? Zelo pomembno je namreč tudi, kako se obnašajo tisti, ki so neposredno ob prizadetih ljudeh.
O psiholoških težavah trenutno bolj verjetno razmišljajo vsi tisti, ki so okoli prizadetih, kot pa oni sami. Pomembno je, da damo zelo jasno vedeti, da smo jim na voljo, to je največ, kar lahko storimo za nekoga v stiski. Da povemo, da smo jim na voljo, da jim damo jasno vedeti, da bomo pomagali in jih podpirali pri tem, za kar nas prosijo. Pomembno je, da pri tem nismo preveč vztrajni in vsiljivi, da ne kličemo 150-krat na dan z vprašanji 'Kako si?', 'A ti kaj manjka?' Da se izogibamo pretiranemu svetovanju, kaj bi bilo dobro narediti. Ključno je, da sledimo prizadetemu človeku, njegovim potrebam, predvsem pa je dobro, da zna okolica pri prizadetem posamezniku zagotavljati vsaj nekaj normalnosti. Da jim na primer pripravimo topel obrok, da poskrbimo za njihove otroke, da si lahko oddahnejo, da sledimo temu, o čemer se prizadeti posameznik sploh želi pogovarjati v nastali situaciji. Predvsem pa se izogibajmo stavkom, ki bolje delujejo na nas kot pa na njih, v smislu 'Saj bo vse v redu, vse se bo uredilo …' ali pa 'Pomembno je, da si preživel!'. To so bolj stvari, ki dajo boljši občutek nam, prizadetemu posamezniku pa povzročajo le še dodatno težo. Tem floskulam se izogibajmo, generalno jih opuščajmo, kadar je nekdo v težavah. Bolje je reči: 'Glej, sploh si ne morem predstavljati, v kakšnih težavah si trenutno. Kakor koli ti lahko pomagam, tu sem.'

Foto: BoBo
Foto: BoBo

Lahko za konec še enkrat strneva nekaj ključnih napotkov, ki so pomembni v danem trenutku za obvladovanje psihične stiske?
Prvič, vsa čustva, ki se pojavljajo v tej situaciji, so sprejemljiva in pričakovana. V redu je tudi, če ni nobenega posebnega psihološkega odziva, ker se, seveda, ukvarjamo zgolj s preživetjem. Drugič, če se pojavijo čustvena stanja, ki so za nas nenavadna, ki jih pri sebi ali pa pri svojem bližnjem dojemamo kot skrb vzbujajoča, ki jih ne moremo obvladati, poiščimo pomoč. Ena od možnosti je tudi klic na telefonsko številko 01 724 51 41, ki smo jo za občane in občanke v stiski vzpostavili v Zdravstvenem domu Domžale, na voljo pa je od 8. do 22. ure. Tam vas bomo usmerili, ljudje lahko pokličejo tudi v katero koli drugo urgentno službo na področju duševnega zdravja. In kot tretje, pomembno je, da skušamo znotraj te nenormalnosti vzpostaviti neko obliko ritma in normalnosti, si najti varnost, zatočišče. Naloga okolice je, da prizadete podpira na nevsiljiv in na njihove potrebe orientiran način, jim pomaga pri vzpostavljanju normalnosti ter da seveda podpira službe in prostovoljce na terenu.