Delo Zveze prijateljev mladine Moste je osredotočeno predvsem na otroke, ki so največje žrtve socialnih stisk. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič
Delo Zveze prijateljev mladine Moste je osredotočeno predvsem na otroke, ki so največje žrtve socialnih stisk. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič
Humanitarna pomoč
V zadnjem letu dni se je število prosilcev humanitarne pomoči tako povečalo, da so na zvezi prvič uvedli uradne ure. Foto: MMC RTV SLO/Simon Ogulin
Anita Ogulin
Anita Ogulin se je v svoji dolgoletni karieri srečala že z marsikatero grozljivo življenjsko zgodbo, a jo kljub temu še vedno zazebe pri srcu, ko vidi "otroka, ki prej kot po igrači, poseže po litru mleka". Foto: MMC RTV SLO/Simon Ogulin
Igrišče
Počitniško varstvo omogoča otrokom, ki jim osnovna živila predstavljajo nadstandard, krajši pobeg od turobnega vsakdanjika. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič
Obutev
Ponudba donacij otroških oblačil le stežka dohaja povpraševanje. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič
Obleke
Humanitarna pomoč sloni na človeški solidarnosti, kljub temu pa se najdejo tudi taki, ki humanitarno pomoč izkoristijo za odvoz odpadkov. Foto: MMC RTV SLO/Simon Ogulin
Kranjska gora
Počitniški dom Zveze prijateljev mladine Moste v Kranjski Gori. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič
Riž
Tudi slabše preskrbljeni so se pripravljeni odreči delu prejete humanitarne pomoči, za tiste, ki jo bolj potrebujejo. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič
Jahanje
Počitnice je otrokom letos popestrila tudi konjeniška zveza Slovenije s svojim projektom 300 otrok na konja, skozi katerega so otrokom ponudili brezplačno jahanje. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič
Igra
"Motivacijo za delo z otroki dobiš, ko se ti zgodi, da te otrok po koncu počitnic objame in reče, da noče domov, temveč bi rajši ostal s tabo," pravi ena izmed vzgojiteljic pri zvezi. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič
Potrebščine
Nekateri ljudje pri materialnih dobrinah povsem izgubijo razum, toda Anito bolj skrbijo tisti, ki prej pomislijo na samomor, kot pa da bi prosili za pomoč. Foto: MMC RTV SLO/Simon Ogulin
Hrana
Že pol ure pred začetkom uradnih ur v vrsti čaka več deset prosilcev pomoči. Paketi hrane praviloma zelo hitro poidejo. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič
Gol
V Kranjski Gori so letos okoli doma postavili tudi igrišče. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič
Konji
Otroci so bili nad možnostjo jahanja večinoma navdušeni. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič
Zahvala
Stene v pisarni Anite Ogulin so okrašene tudi s spodbudnimi sporočili zahvale. Foto: MMC RTV SLO/Simon Ogulin
Donacije
Sodelavci zveze se ob večjih donacijah prelevijo v delavce selitvenega servisa. Foto: MMC RTV SLO/Simon Ogulin
Skladišče
Delo v skladišču, zaradi velikega števila obiskovalcev, poteka brez premora. Foto: MMC RTV SLO/Simon Ogulin

S tesnobnim in tresočim glasom nadaljuje svojo pripoved, po nekaj stavkih pa jo prekinejo solze, ki jih ne more več zadrževati.

Gospe življenje res ni prizanašalo. Po večletnem fizičnem izživljanju njenega partnerja, ki ji je pustilo tako telesne kot tudi duševne posledice, se ji je po dolgi pravni bitki uspelo osamosvojiti in najti stanovanje, kjer živi sama s svojima štiri in enajst let starima sinovoma, ki ju je preživljala s prihodki, ki jih je dobila kot čistilka.

V umirjenosti svojega skromnega življenja pa ni mogla dolgo uživati, saj jo je kmalu doletela še bolezen, zaradi katere se ji je pospešeno slabšal vid. "Morala bi na operacijo, toda kdo bo potem skrbel za otroke? Sama nimam nikogar," se sprašuje, medtem ko ji solze ne nehajo polzeti po licih. Zaradi bolezni tudi ne more več opravljati svojega dela, s tem pa je njej in njenima otrokoma že tako nezavidljiv življenjski standard še dodatno upadel.

Dolga vrsta za vrečo hrane
Gospa je le ena izmed najmanj petdeset posameznikov, ki so tisto sredo, vsak s svojo zgodbo, čakali na dolgem hodniku. Med njimi tudi mlajša ženska, ki je s seboj pripeljala dva otroka. Po potrpežljivem čakanju diskretno potrka na vrata pisarne in vstopi. Pred njo se razprostre notranjost pisarne z nežno rožnatimi stenami. Na eni strani so zapisani znameniti verzi Toneta Pavčka, na sosednji steni, tik ob vratih, pa so obešeni različni papirnati izdelki, narejeni izpod otroških rok, med katerimi najbolj izstopa risbica, na kateri na veliko piše "Moja družina se vam zahvaljuje".

Zahvala je namenjena Aniti Ogulin, ki sedi za ogromno mizo, na kateri leži nepregledna množica papirnatih listov, ki obkrožajo majhen prenosni računalnik. Čeprav ga redno uporablja, pa je vendarle bolj naklonjena starejši metodi zapisovanja na papir. Obrne se proti ženski z otrokoma, ki je pravkar vstopila in jo z nasmehom pozdravi: "Kako ste kaj danes?"

Čeprav je slišala že za debelo knjigo, ki bo morebiti celo kdaj tudi izšla, pretresljivih zgodb, se mlajši ženski, tako kot gospe pred njo, posveti z vso pozornostjo. Njen glas izžareva obilo sočutja, ki je tako pristno, da sem imel, ko ji je zmanjkalo bonov za nakup hrane, občutek, da bo pri nekaterih segla kar v svojo denarnico. Tisto sredo tega sicer ni storila, a so mi sodelavci Zveze prijateljev mladine Moste pozneje povedali, da včasih naredi prav to.

Na robu obupa
Srečne roke pri življenjskih preizkušnjah ni imela tudi naslednja obiskovalka njene pisarne, ki ji je zaupala, da sta z možem v hudih denarnih težavah, tako da svojim otrokom težko priskrbita že osnovna živila, kaj šele obleko in šolske potrebščine. Spopad z denarnim pomanjkanjem je težak, a vendar lažji od njene izkušnje iz obdobja najstništva, ko je na lastni koži občutila nevrednost svojega očeta. Čeprav mati treh otrok poskuša zadržati pokončno držo, jo njena pripoved privede na rob solz, zato ji Anita, poleg listka, s katerim bo v skladišču prejela paket hrane ter obleko in šolske potrebščine za otroke, svetuje, naj obišče tudi brezplačno terapevtsko pomoč, ki jo organizirajo v okviru zveze. Mama ji odvrne, da bo nasvet tudi upoštevala, medtem ko njena otroka podpisujeta pismo zahvale upokojenki, ki je za humanitarno pomoč podarila 20 evrov gotovine.

Individualni pogovori z vsakim iskalcem pomoči ni namenjen le ugotavljanju tega, ali jim lahko poleg paketa hrane in različnih drugih materialnih dobrin, ki jih zvezi podarjajo bodisi podjetja bodisi zasebniki, morebiti ponudijo še kakšno drugačno pomoč. S pogovori s posamezniki pokušajo zajeziti tudi število tisti, ki humanitarno pomoč zlorabljajo.

Vse več prosilcev pomoči
"Važno je, da človeka začutiš. Nekaterim se je zelo težko odpreti, ampak jih lahko kljub temu preprosto začutiš, da so iskreni." Na prvi pogled negotovo merilo se je tisto sredo izkazalo kot še kako resnično, saj sem tudi sam nekatere bolj "začutil" od drugih. Težko je natančno opredeliti, kaj loči iskrenega prosilca pomoči od nekoga, ki ga zanima zgolj brezplačna roba, ali celo prevaranta. Toda neverbalni znaki, kot sta pogled ali barva glasu, so drugačni pri tistih, katerih stiska je vendarle globlja.

Nežno rožnata pisarna je vsako sredo, ko odpre svoja vrata, prepojena s čustvi, ki prihajajo z zgodbami prosilcev pomoči. Sprva so bila vrata zveze iskalcem humanitarne pomoči vselej odprta, toda zaradi naraščanja števila ljudi, ki se v stiski obrnejo nanje, so se morali omejiti na namenske uradne ure. "Ljudi je preprosto preveč, da bi zmogli vsak dan ponujati humanitarno pomoč. Potem bi lahko počeli samo še to," pripoveduje Anita.

Varčevalni ukrepi države so najbolj prizadeli prav socialno najšibkejše, rezi v socialne transferje pa so tiste, ki so že tako živeli na robu, pahnili še korak bližje k deložacijam in lakoti. Med njimi tudi mater samohranilko, ki je sicer visoko izobražena, a preživetje svojih otrok zagotavlja s skromnimi prihodki iz priložnostnega čiščenja tujih stanovanj. Ob prošnji za hrano in šolske potrebščine jo zanima tudi, ali bi se kakšno delo zanjo našlo tudi na zvezi. Po prvotni zavrnitvi se vendarle dogovorita, da bo, če bodo to potrebovali, ponujala inštrukcije osnovnošolcem s svojega strokovnega področja.

Mleko pred igračami
Humanitarna pomoč vsebuje pakete hrane, obleko in druge uporabne predmete, do katere so prosilci s priporočilom centra za socialno delo upravičeni enkrat na mesec. To samo po sebi sicer ne reši celotne stiske, je pa lahko obliž na rano. "Ko vidiš otroka, ki pride v skladišče, polno igrač, oblek in hrane, in najprej zagrabi liter mleka, te res stisne pri srcu," mi razlaga Anita.

Se pa v nežno rožnati pisarni nekatere zgodbe stisk sklenejo tudi s srečnim izidom. Eni od obiskovalk se je s pomočjo različnih programov pomoči pri zvezi uspelo postaviti na noge. Našla si je stanovanje in službo, zdaj pa jo zanima, ali je na voljo kakšen kos pohištva oziroma bele tehnike, ki ji primanjkuje. Med ponudbami donatorjev z Anito izbrskata družino, ki poklanja sedežno garnituro, na vprašanje, če potrebuje še kaj hrane, pa odkima.

Prekletstvo materialnih dobrin
"Nekateri ljudje lahko popolnoma izgubijo razum, ko so v igri materialne dobrine," mi pripoveduje Anita. Prvič so to spoznali že pred dobrim desetletjem, ko so v okviru televizijske oddaje zbirali denar za mater samohranilko, ki je komajda preživljala svoja otroka. Le kak mesec pozneje pa so povsem po naključju, preko znanke izvedeli, da je gospa ves zbrani denar vložila v nakup več deset parov čevljev, pri čemer ni kupila niti enega za svoja otroka.

"Z gospo smo potem kontaktirali, pa nam je divje razlagala, da si je vedno želela čevlje in se ni mogla upreti skušnjavi. Na koncu nam je uspelo prepričati ljudi v trgovini, da so ji nakupljene čevlje vzeli nazaj, porabo denarja pa smo začeli nadzorovati, da sta na koncu od zbranih donacij nekaj vendarle dobila tudi otroka." Prav zaradi izkušenj s tovrstnimi primeri se pri zvezi v okviru svojih zmožnosti trudijo, da čim bolj nadzorujejo porabo doniranega denarja.

"Pri kakšni tretjini ljudi se ob materialnih dobrinah zgodi, da se popolnoma izgubijo, a mene bolj kot to skrbi tista druga tretjina. Tisti, ki pomanjkanje prikrivajo in pomoči ne želijo poiskati. To so ljudje, ki bodo prej pomislili na samomor, kot pa zaprosili za pomoč," opozori na krute odločitve nekaterih. Zgodbe o samomoru ali poskusu samomora torej niso neobičajne, tudi s strani še ne desetletnih otrok.

Pomoč ni dolgoročna rešitev
Ravno zato je Anita ob sicer izdatni empatiji do nekaterih obiskovalcev že skorajda materinsko stroga. "Ste poskušali najti kakšno delo gospa?" z blagim, vendar strogim glasom sprašuje gospo srednjih let, od katere je najprej dobila vprašanje, če je na voljo kaj gotovine. Odgovori ji, da službe ne dobi, a je ne prepriča. »Gospa poglejte, služb ni tudi za najbolj izobražene. Mene zanima, ali ste poskusili najti delo pri kakših sosedih, če morebiti potrebujejo kakšno pomoč, ali pa pri kmetih, ki potrebujejo priložnostne delavce."

Kljub prikazani strogosti gospa prejme paket hrane in nekaj oblačil za otroke, toda njena hvaležnost je izražena s stisnjenimi zobmi. Listek, s katerim bo pri skladiščnikih prejela humanitarno pomoč, pač ni gotovina, po katero je prišla. To se še bolj jasno vidi, ko na skrivaj zavije z očmi, preden zapusti nežno rožnato pisarno. »Že leto dni hodi sem vsak teden in ne kaže nobene volje po tem, da bi kaj naredila tudi sama,« razloge za prikazano strogost po koncu obiska pojasni Anita. "Njeno družino je sem iz Bolgarije pripeljalo gradbeno podjetje, ki je medtem šlo v stečaj, oni pa ostajajo tu. Očitno je bolje biti revež tu kot pa v Bolgariji."

Tako gospa s svojimi jasno izraženimi gestami nezadovoljstva pusti v pisarni rahlo trpek madež v siceršnjem pozitivnem splošnem vtisu celotnega dne. Po več kot petdesetih obiskovalcih je bilo to namreč prvič, da se obisk ni zaključil z, vsaj navidez, iskreno zahvalo. Večina obiskovalcev je o Aniti in zvezi govorila izključno pozitivno.

"Hej ti! Daj še sladkarij"
Verjetno je to vplivalo tudi na moja pričakovanja, ko sem naslednjo sredo prevzel vlogo izdajatelja humanitarne pomoči, h kateremu ljudje prinesejo listek, na katerem piše, katere dobrine potrebujejo. Moje predstave o selitvi vsaj dela izdatne hvaležnosti iz pisarne tudi v skladišče so rahlo omajali moji bodoči sodelavci, ki so me posvarili, kako naj se obnašam, če bo kdo "preveč težil". Padec mojih pričakovanj na realna tla pa se je zgodil že ob prvi stranki.

Gospa z dvema otrokoma mi pomoli pod nos listek, na katerem piše "obleka in hrana". Prinesem ji vrečo z živili in nekaj oblek za njena otroka, ona pa zgolj nemo in nezaupljivo preverja, kaj je v vreči. Po nekaj sekundah nelagodne tišine se vrnem v skladišče, a me še pred vrati ustavi osoren krik: "Hej, ti! A boš dal še kaj sladkarij?" Obrnem se in gospe na vljuden način pojasnim, da je to, kar ima v vrečki, izbor vse hrane, ki jo imam danes na voljo, med njimi pa je tudi nekaj sladkarij. Nezaupljivo zamaje z glavo in poskusi iztržiti sladkarije tudi od moje sodelavke, preden se obrne in brez besed zapusti skladišče.

A to je bil le uvod v realnost dela izdajalca humanitarne pomoči, ki je diametralno nasprotno vzdušju iz nežno rožnate pisarne. Naslednja mamica me nadere, naj k prejeti robi vendarle navržem še kako igračo, ker ima njen otrok rojstni dan. Sodelavka ji podari ličnega plišastega medvedka, ki bi ga sam prihranil za prijetnejšo stranko, tako pa je, vsaj po mojem mnenju, šel v zelo napačne roke.

Od hvaležnosti do prerekanja
Med vsemi donacijami je bilo tudi več otroških slikanic z motivi princesk. Še prežet z začetniško naivnostjo jih postavim na izdajalni pult z namenom, da jih bom delil majhnim deklicam, toda še preden poberem naslednji listek, opazim dečka, ki v roke pograbi vse slikanice. Fanta povprašam, kaj mu bo osem istih knjig, pa mi ob odobravanju svojega starša razloži, da jih bo razdelil njegovim trem sestricam. Čeprav me ne prepriča, mu, vendarle nejevoljno, odmerim tri slikanice, druge pa pospravim na varno pred nadaljnjo grabežljivostjo.

Po dobri uri, ki jo je bolj kot hvaležnost zaznamovalo prerekanje in nadiranje mojih strank, se ne čudim več sodelavki, ki iz nekaterih še novih izdelkov reže etikete zato, da "tega ne bodo prodajali naprej". Težava agresivnega pristopa strank je poleg vzpostavitve vzajemnega nezaupanja tudi v tem, da se slednje preseli tudi na tiste obiskovalce, ki so iskreno hvaležni oziroma se držijo vsaj osnov bontona.

V to past sem se ujel tudi sam, saj sem kmalu opazil, da postajam formalno osoren tudi do obiskovalcev, ki si takega odnosa gotovo niso zaslužili, zato si vzamem rahel premor in stopim na zrak, kjer opazim gospo s sinom, ki sta ravno zapustila skladišče. Poleg običajnih donacij iz skladišča so bili tisti dan v nežno rožnati pisarni izjemoma na voljo tudi trije računalniki, in fant, star največ deset let, je bil eden izmed srečnih prejemnikov.

A gospa ne daje vtisa, da je s prejetim zadovoljna. Godrnjaje skuša veliko ohišje spraviti v zanj absolutno premajhno vrečko, njen sin pa ji pri tem skuša pomagati. Burleska se konča po nekaj minutah, ko gospa drobnemu otroku, zanj preveliko ohišje računalnika preprosto pahne v naročje in mu zabrusi: »Na, nosi to!« Vse skupaj pa pospremi še s sočno vozniško kletvico.

"Dajte le tisto, kar potrebujem"
Ob vrnitvi v skladišče rahlo spremenim strategijo in na sprejemni pult naložim izdelke, katerih uporabne vrednosti zunaj zbiralnika za odpadke sam ne vidim. S tem se do določene mere otresem osornežev, ki robo kljub njeni neuporabnosti zadovoljno bašejo v vreče. Tako ali tako pa se ti z zmanjševanjem jutranje gneče postopoma umikajo prijaznim prejemnikom. Ti mi povrnejo voljo do dela, saj so ob prejemu obleke in hrane videti res iskreno hvaležni. S sodelavci tako končno dobimo občutek, da pomagamo pri ustvarjanju nečesa dobrega.

Med prijaznejšimi obiskovalci sta tudi mati in hči, ki prideta po hrano in obleko. Deklica me takoj opomni, da ima majic dovolj in da potrebuje le še hlače. Ko jima prinesem želeno, me povprašata še, če imam na voljo kakšen nalivnik, ki ga potrebuje v šoli. Tega v skladišču ne najdem, zato deklici ponudim več svinčnikov ali barvice, pa me njena mama zavrne: "To že imava, tako da raje prihranite za tistega, ki jih bo res potreboval."

Skoraj sočasno pa je na drugi strani pulta neki gospod nadiral mojo sodelavko, saj naj bi mu ta odmerila en liter mleka premalo. Gospod jo je vidno prestrašil, tako da se je umaknila v skladišče in se poskušala pomiriti. "Sploh ne vem, kaj hoče ta gospod, kar ni nehal z nadiranjem," opisuje vrelo dogajanje, druga kolegica pa medtem dvomi o tem, da je gospod do pomoči sploh upravičen. "Ko sva z možem zašla v finančno stisko, sva najprej prodala vso zlatnino. Tale pa je imel okoli vratu celo zlatarno."

Spoznavanje frustracij
Čeprav ni nobenega dvoma, da je gospod s svojim vedenjem presegel mejo dobrega okusa in bi ga sam brez najmanjšega zadržka uvstil na kakšno "črno listo", če bi ta obstajala, pa vseeno nisem prepričan, da je ocenjevanje socialne stiske nekoga na podlagi zunanjega videza smiselno. Počasi spoznavam, da gre del osornosti (toda nikakor ne pri vseh) pripisati tudi nakopičenim frustracijam, ki jih ti ljudje vsakodnevno doživljajo.

Da je večina dnevno zavrnjena pri pošiljanju prošenj za delo, prošenj za razne oblike pomoči ali kaj podobnega, sem spoznal že ob obisku Anitine pisarne. Ob vsem tem je verjetno še toliko težje pogoltniti zavrnitev tudi pri izdajanju humanitarne pomoči, kjer ponudba donacij težko dohaja povpraševanje.

Ob izdajanju pomoči je bilo v skladišču tisti dan za deklice na voljo toliko oblačil, da so se starši počutili kot na obisku veleblagovnice, primanjkovalo pa je oblačil za fante. Do neke mere nas je iz neljube situacije rešil tudi eden izmed ljubljanskih redarjev, ki nam je podaril dve ogromni škatli lepo opranih in zloženih hlač ter majic, čeprav bi v tistem trenutku bolj potrebovali čevlje za fante, ki nam jih je zmanjkalo že zgodaj dopoldan.

Ko ostanejo le še blatni čevlji
Ko sem izdal zadnji soliden par fantovskih čevljev, se mi je mama s solznimi očmi iskreno zahvaljevala, mene pa je že skrbelo, kaj bom sploh lahko ponudil gospodu, ki je za njo prišel s svojim sinom. Ko mi poda listek, ga opozorim, da mi je čevljev za fante zmanjkalo in da imam na voljo le še en par čevljev, ki je šel iz mode približno istega leta, ko je Ivan Tavčar prevzel funkcijo ljubljanskega župana, temu primerna pa je bila tudi njihova ohranjenost.

Kljub opozorilom gospod vztraja, naj mu jih prinesem, toda na koncu vseeno ne more skriti razočaranja, ko mu prinesem par blatnih, pošvedranih in grdih čevljev, primernih le še za reciklažo. Vpraša, če je to res vse, kar imam, namesto zahvale pa le zamahne z roko in se obrne proč. Kljub temu mu nisem mogel ničesar zameriti.

Odvisnost od čuta za solidarnost
Uspešnost dela zveze je v največji meri odvisna od dobre volje posameznikov in podjetij, ki so pripravljeni kaj podariti za socialno najšibkejše. K temu seveda veliko pripomore javna prepoznavnost Anite Ogulin in projektov, kot je Botrstvo, ki so tudi eden izmed razlogov, da morajo sodelavci zveze večkrat prevzeti vlogo selitvenih delavcev, saj nekatera podjetja in posamezniki na zvezo pripeljejo za poln tovornjak takšnih in drugačnih predmetov.

Sodelavci zveze zato vselej zelo pozitivno govorijo o vsakem donatorju, čeprav je razlika med njimi očitna. Tudi med podjetji, kjer nekatera, kljub izdatnim donacijam, ne pričakujejo v zameno ničesar, na drugi strani pa so podjetja, ki v zameno za donacijo pričakujejo nastop Anite na njihovih dogodkih, javno promocijo in še kaj podobnega.

Če so sodelavci zveze, ko je govor o donacijah, vselej zgolj pozitivni, pa sem sam že ob prvem obisku skladišča spoznal vse vprašljive prakse pomoči socialno najšibkejšim. Skladišče je bilo resda založeno z lepimi igračami, hrano in solidnimi oblekami, kljub temu pa je bila vsaj četrtina skladišča obložena s predmeti, pri katerih se človek upravičeno sprašuje o namenu donatorja.

Dobro delo ali odvoz odpadkov?
Kako si lahko socialno ogroženi ljudje pomagajo s strganimi in neopranimi nogavicami, čevlji brez podplatov, pokvarjenimi gospodinjskimi aparati, majicami z velikimi kavnimi madeži in igračami, nad katerimi so se znašali hišni ljubljenčki, vedo samo tisti, ki so jih podarili. Nekateri so celo tako predrzni, da »podarijo« staro in polomljeno pohištvo, ki je ostalo ob prenovi sob in tako poskrbijo za brezplačen odvoz smeti.

Simon, ki je na zvezi večinoma pristojen za projekt Botrstvo, mi pripoveduje, da je v preteklosti že večkrat prišel h komu le zato, da je lahko odpeljal polomljen lestenec, omaro brez vrat in podobno navlako, ki je bila primerna le še za v prvi zbiralnik odpadkov. Medtem ko mi to pripoveduje, odpirava škatlo neznanega donatorja, v kateri so sladice, ki jim je rok trajanja potekel pred dvema letoma. Dobro uro pozneje mi Simon potarna, da mu je postalo slabo, ko je sladico tudi sam poskusil.

Da je delež donatorjev, ki socialno ogrožene ljudi enačijo z zbiralniki odpadkov, strašljiv, sem spoznal ob svojem zadnjem dnevu na zvezi, kjer sem prevzel vlogo tajnice, ki dviga telefone. Dobra polovica klicateljev me je spraševala, ali potrebujemo to ali ono, kar so pripravljeni podariti, pri tem pa sem bil vsaj v štirih primerih prepričan, da donacija ne bo upravičila niti stroškov prevoza, še najbolj ob ponudbah odsluženih gospodinjsih aparatov.

Solidarnost tudi ob nizki pokojinini
Še dobro, da je večji del donatorjev vendarle takšnih, ki človeku povrnejo upanje v solidarnost. Med njimi so tudi socialno ogroženi, ki so pripravljeni podariti kakšen kilogram riža, ki so ga prejeli pri drugi humanitarni organizaciji in menijo, da ga bo nekdo drug bolj potreboval. Na zvezi pa se je oglasila tudi upokojenka, ki je kljub 400 evrov visoki pokojnini vsak mesec pripravljena odšteti del svojih prihodkov za tiste, ki denar bolj potrebujejo.

Gotovo so med tistimi, ki pomoč najbolj potrebujejo, prav tisti otroci, ki jim liter mleka predstavlja nadstandard. Zato je tudi delo zveze usmerjeno predvsem k otrokom. Med drugim zanje organizirajo tudi počitniško varstvo v Kranjski Gori in Zambratiji, kjer imajo socialno ogroženi otroci možnost doživeti teden dni oddiha od trpkega vsakdanjika. Veliko otrok je takšnih, ki na počitnicah niso bili še nikoli.

Pobeg od krute realnosti
Večina današnjih sodelavcev zveze je svojo kariero začela prav kot spremljevalec otrok med počitniškim varstvom. Povedo mi, da se morajo vzgojitelji držati mota "Samo srečen vzgojitelj je dober vzgojitelj". Srečo sicer lahko črpajo v nasmehih otrok, ki lahko skozi igro za trenutek pozabijo na svojo prikrajšanost.

Se pa vzgojitelji srečujejo tudi z zgodbami, ob katerih ne moreš ostati ravnodušen. Od deklice, ki si je pri štirih letih prav na počitniškem varstvu prvič umila zobe in lase, do otrok, ki izhajajo iz družin, v katerih bolj pogosto kot lepa beseda poje alkoholno poganjana palica. Pričaranje prijetnega tedna takšnim otrokom je dovoljšnja motivacija za delo vaditeljem. "Zgodilo se mi je že, da me je ob povrnitvi domov neki otrok objel in rekel, da bi rajši ostal z mano, kot pa se vrnil domov. To je moja motivacija za to delo," mi pripoveduje vaditeljica, ki si želi delo z otroki nadaljevati tudi po koncu študija. Te izkušnje pa zahtevajo tudi strpno in umirjeno osebo, več ljudi se, ko se v tej vlogi preizkusijo, tudi zlomi.

Ko zamre še zadnje upanje
Med več sto otroki, ki so letošnje poletje izkusili teden brezskrbnosti, sta bila tudi štiri in enajst let stara sinova gospe, ki sem jo spoznal na začetku svojega dela pri zvezi. V tednu brezskrbnosti, ki ga ob vrnitvi nista mogla prehvaliti, pa nista mogla slutiti, kako dramatično se jima bo življenje kmalu zasukalo. Gospa se je po nekaj tednih vrnila na zvezo, kjer je ponovno prosila za pomoč.

Po vseh bremenih, ki ji jih je življenje naložilo na pleča, so zdravniki pri njej odkrili še raka. Zaradi bolezni bo morala na več mesecev trajajoče zdravljenje, otroka pa bo morala dati v rejo, saj sama nima nikogar, ki bi zanju skrbel. S solznimi očmi razmišlja o negotovi prihodnosti svojih otrok, skozi katere je do zdaj črpala voljo za premagovanje vseh svojih stisk. Ob opazovanju popolnega zloma človeka, ki postopoma izgublja voljo do življenja, je težko ostati hladen. Z naraščanjem socialnih stisk pa je takih zgodb vse več. Prav zato na zvezi poleg finančne in materialne pomoči organizirajo tudi terapijo. Nanjo se najpogosteje obračajo odrasli ljudje prav zarad posledic socialnih stisk.

Psihološki davek socialne stiske
Za pogovor se dogovorim z gospo, ki terapijo redno obiskuje že več let. Tudi njo je življenje postavilo pred številne preizkušnje. Od partnerja, ki je s seboj domov pripeljal ljubimko, gospa pa jima je morala skuhati kosilo, do številnih pravnih bojev o njunem skupnem premoženju ob razvezi, kar jo je izčrpalo tako psihično kot tudi finančno. Ob skromni plači je svojima otrokoma le stežka priskrbela najosnovnejša živila, tudi na račun lastnega odrekanja, na koncu pa je zaradi podhranjenosti imela tudi resne zdravstvene težave.

Čeprav sta njena otroka danes že odrasla, pa se gospa še danes živo spominja, kako je njen sin v mladih letih, ko je opazoval odrekanje svoje matere, poskušal narediti samomor. Vse to jo je potrlo do te mere, da se je počutila kot slaba mati, ki je svojim otrokom bolj v breme kot v pomoč. Zato je tudi sama že razmišljala o samomoru, preden je poiskala strokovno pomoč.

Najprej se je obrnila na psihiatra, a z njim, ko je najprej pomislil, da gospa želi zgolj izkoristiti bolniški stalež, ni mogla vzpostaviti zaupanja, ki je za uspešno terapijo ključen. "Pomembno je le, da ti nekdo prisluhne in da dobiš občutek, da nisi na tem svetu povsem sam in odveč vsem."

Na terapijo zaradi pritiska družine
Ključno za uspešno terapijo je, da je terapevt sposoben prisluhniti, pove tudi svetovalka Marja. Pri svojem delu skuša ljudem najprej prisluhniti, nato pa skozi pogovor tudi odkriti vir težav pri ljudeh. Kljub temu da je večina obiskovalcev terapije zadovoljnih, pa se morajo dnevno srečevati s predsodki, ki veljajo za to obliko pomoči. Veliko ljudi, ki bi tovrstno pomoč potrebovalo, se zanjo ne odloči, ker menijo, da je taka pomoč primerna samo za "nore".

Poleg odraslih, ki se srečujejo s socialnimi stiskami, se za terapijo pogosto odločajo tudi mladostniki in študentje, ki se k terapevtom najpogosteje zatečejo zaradi pritiska svojih staršev, ta pa je večkrat povezan s posledicami očetove nezvestobe.

To je bil tudi razlog, da je pomoč poiskalo mlado dekle, ki je v določenem trenutku popolnoma opustila študij in svoje dejavnosti ter se v celoti posvetila zahtevam svoje družine. Ta se je spopadala s hudo boleznijo očeta, ki pa je sovpadala z razkritjem njegove večletne nezvestobe. Dekle je zato oklevalo med skrbjo in jezo do očeta, obenem pa moralo tolažiti svojo dominantno mater.

Pobeg k svojim ambicijam
Po letu dni ukvarjanja z emocijami drugih je prišla do spoznanja, da postaja zagrenjena in brezvoljna, zato se je odločila za terapijo. Skozi terapijo je, mi pripoveduje, prišla do spoznanja, da se je zaradi podrejanja staršem in njihovim težavam v celoti odrekla svoji identiteti. Spoznala je tudi, da se mora bolj kot s svojo družino, ki jo je čedalje bolj izčrpavala, ukvarjati s seboj in s svojo prihodnostjo, zato se bo v kratkem preselila v oddaljeno državo in poskusila živeti zase. Za ta korak pa se je odločila tudi s pomočjo zveze, zato se po najinem pogovoru napoti še v Anitino pisarno.

Medtem ko se dekle poslavlja od nje, sem sam zatopljen v Pavčkove verze, lično zapisane na steni:

Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš – sence.

Težko je sicer z gotovostjo trditi, da je imel pesnik s temi verzi v mislih tudi takšno delo, kot poteka v nežno rožnati pisarni, toda nobenega dvoma ni, da je prav iz nežno rožnate pisarne odgnana marsikatera senca.