Življenjska in umetniška pot Eduarda Tubina se je začela v Estoniji na zahodni obali Čudskega jezera s piskanjem prašičem na paši, končala pa v Stockholmu. Tam se je pol življenja v prostovoljnemu izgnanstvu preživljal kot skromen uradnik v knjižnici Drottningholmskega glasbenega gledališča, kjer je uredil celotno zakladnico švedske baročne glasbe. Osma simfonija sodi med Tubinove najboljše in je bila prva po drugi svetovni vojni, za katero so prvo izvedbo pripravili v njegovi domovini.