Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
V Pesmi v žepu veliko pozornosti posvečamo slovenskim kantavtorjem. Pod oznako kantavtor si najpogosteje predstavljamo nekoga, ki lastne pesmi izvaja ob akustični kitari. Takšni kantavtorji so se pri nas začeli pojavljati konec šestdesetih in še posebno v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v naš prostor so vnašali mladostno svežino duha z druge strani železne zavese. Kljub temu pa je petje ob akustični kitari le ena od mogočih pojavnih oblik kantavtorstva – zaradi praktičnosti in deloma tudi estetske predstave je bila v preteklosti dokaj pogosta, danes pa imamo vendarle na voljo tudi precej drugih možnosti za samostojno ustvarjanje glasbe. Dokaz za to je tudi raznolikost nastopajočih v vseh dosedanjih letih Kantfesta. Leta 2013 si je prvo nagrado, zlato kanto festivala, prislužil družbenokritični dvojec Jure Novak in Uroš Buh, pozneje sta si nadela ime Natriletno kolobarjenje s praho. Na festivalskem odru sta nastopila samo z vokalom in bobni, za nagrado pa sta poleg zlate kante dobila tudi studijsko snemanje na Radiu Maribor. Tako je nastal njun prvenec, pri katerem je Uroš poleg bobnov odigral še kitaro – torej še vedno preprost koncept, ki sledi sporočilnosti pesmi.
Kako perspektivno je danes kantavtorsko ustvarjanje? Verjetno nič bolj in nič manj kot pred desetletji – le redko namreč naletimo na ustvarjalca, ki bi se s tem delom lahko spodobno preživljal. To še posebno velja za tiste, ki ostajajo iskreni in skozi pesmi izrazijo tudi kritično misel. In k nekaterim besedam se spevne melodije ne priležejo – bolj jim ustreza punkovsko kričanje ali rapanje. To se je pokazalo tudi na odru Kantfesta, kjer sicer prevladuje zvok petja ob kitari, vendar se med nastopajočimi znajdejo tudi raperji. Kritično in neposredno besedilo bi sicer lahko tudi spevno uglasbili, rezultat pa bi bil morda nekoliko sarkastičen – pomislimo samo na pesem Franeta Milčinskega Ježka »Cinca Marinca«. Seveda se je mogoče s takšnimi učinki tudi poigrati in lahko s kontrastom med besedilom in melodijo povemo še več, kot bi sicer. Tomi Lorber, še eden od starih znancev Kantfesta, je v naslednji pesmi ubral ušesu prijeten pristop, ki nam servira ljubezensko zgodbo, v njej pa se skriva motivika alkoholizma. Pesem ima naslov »Betty Ford«.
Pojem kantavtorstva, torej ustvarjanja in izvajanja lastnih pesmi, se deloma prekriva z marsikatero drugo oznako, kot je na primer šanson. Ti izrazi niso povsem jasno zamejeni in imajo po več definicij, največkrat vezanih na določen prostor in čas, vsakemu od nas pa morda v spomin prikličejo drugačne asociacije. Kadar se z njimi označijo glasbeniki sami, največkrat želijo na ta način nagovoriti določeni segment poslušalcev. Brata Tomaž in Jernej Hostnik – duo z imenom Drajnarjuva vampa, sta zmagovalca festivala Kantfest leta 2016. Ustvarjata šanson, ki je nekaj čisto posebnega, lahko bi mu nadeli oznako rovtarski šanson:
»Ta šanson v Sloveniji je še zelo z eno nogo vsaj v frankofilskih vodah. Tako da mislim, da nama je pa uspelo do neke mere se osvoboditi tega. Jaz se vseh teh kompozicij lotim zelo klasično, se pravi osnovna pravila kontrapunkta, ki itak veljajo v vseh umetnostih, samo da se jim drugače reče. Potem pa še prostor za eksperiment, tako da se je rodilo čisto nekaj popolnoma novega, v glasbenem smislu, česar še ni bilo do zdaj slišanega …«
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Njuna čisto posebna zvočna slika je zasluga harmonike in prepariranega klavirja. Drajnarjuva vampa pa se ob inovativnosti pri ustvarjanju odlikujeta tudi po odličnosti izvedbe – kar je povsem razumljivo, saj sta oba akademsko izobražena glasbenika. Večina naših kantavtorjev, sploh teh bolj prepoznavnih, je sicer brez akademske glasbene izobrazbe – a to nikakor ne pomeni, da ne morejo biti prepričljivi. K ustvarjanju aranžmajev lahko namreč še vedno povabijo koga od drugih glasbenikov. Včasih pa lahko na ta način, torej v kreativnem sodelovanju, nastajajo tudi same pesmi – kot na primer pesmi “Tista črna kitara”, “Z Goričkega v Piran”, “Lahko bi zletela” in mnoge druge, ki sta jih skupaj napisala Vlado Kreslin in Miro Tomassini.
Pravega recepta, kako ustvariti dobro kantavtorsko pesem, pa verjetno vseeno ni. Čar je v tem, da mora vsak poskusiti po svoje – če le sledite stopinjam drugih, ne boste nikoli našli svoje prave poti. In s to mislijo vas pred letošnjim 18. kantavtorskim festivalom Kantfest 2020 želimo spodbuditi, da daste prosto pot domišljiji in preizkusite svoje sposobnosti. Če ne za letos, pa morda za kdaj prihodnjič.
233 epizod
Na robu večera ne potrebuješ nobenih velikih besed, samo greš. Kitara v kovčku, klobuk na glavi in … Pesem v žepu. Poneseš jo na oder ali na cesto; pustiš ji, da poišče pot do tujih ušes. Tudi skozi radijski eter, kjer je našla svoj dom v večerni glasbeni oddaji. Skozi slovensko kantavtorsko in avtorsko sceno se s pesmijo v žepu sprehaja glasbena urednica Teja Klobčar.
Približuje se letošnji kantavtorski festival Kantfest 2020, prijave za sodelovanje v tekmovalnem delu so odprte do konca junija. Za navdih avtorjem se v pretekli in tej Pesmi v žepu posvečamo nekaterim značilnostim kantavtorskega ustvarjanja; tokrat se osredotočimo na glasbo in izvedbo.
Nekaj idej pred letošnjim festivalom Kantfest 2020
V Pesmi v žepu veliko pozornosti posvečamo slovenskim kantavtorjem. Pod oznako kantavtor si najpogosteje predstavljamo nekoga, ki lastne pesmi izvaja ob akustični kitari. Takšni kantavtorji so se pri nas začeli pojavljati konec šestdesetih in še posebno v sedemdesetih letih preteklega stoletja, v naš prostor so vnašali mladostno svežino duha z druge strani železne zavese. Kljub temu pa je petje ob akustični kitari le ena od mogočih pojavnih oblik kantavtorstva – zaradi praktičnosti in deloma tudi estetske predstave je bila v preteklosti dokaj pogosta, danes pa imamo vendarle na voljo tudi precej drugih možnosti za samostojno ustvarjanje glasbe. Dokaz za to je tudi raznolikost nastopajočih v vseh dosedanjih letih Kantfesta. Leta 2013 si je prvo nagrado, zlato kanto festivala, prislužil družbenokritični dvojec Jure Novak in Uroš Buh, pozneje sta si nadela ime Natriletno kolobarjenje s praho. Na festivalskem odru sta nastopila samo z vokalom in bobni, za nagrado pa sta poleg zlate kante dobila tudi studijsko snemanje na Radiu Maribor. Tako je nastal njun prvenec, pri katerem je Uroš poleg bobnov odigral še kitaro – torej še vedno preprost koncept, ki sledi sporočilnosti pesmi.
Kako perspektivno je danes kantavtorsko ustvarjanje? Verjetno nič bolj in nič manj kot pred desetletji – le redko namreč naletimo na ustvarjalca, ki bi se s tem delom lahko spodobno preživljal. To še posebno velja za tiste, ki ostajajo iskreni in skozi pesmi izrazijo tudi kritično misel. In k nekaterim besedam se spevne melodije ne priležejo – bolj jim ustreza punkovsko kričanje ali rapanje. To se je pokazalo tudi na odru Kantfesta, kjer sicer prevladuje zvok petja ob kitari, vendar se med nastopajočimi znajdejo tudi raperji. Kritično in neposredno besedilo bi sicer lahko tudi spevno uglasbili, rezultat pa bi bil morda nekoliko sarkastičen – pomislimo samo na pesem Franeta Milčinskega Ježka »Cinca Marinca«. Seveda se je mogoče s takšnimi učinki tudi poigrati in lahko s kontrastom med besedilom in melodijo povemo še več, kot bi sicer. Tomi Lorber, še eden od starih znancev Kantfesta, je v naslednji pesmi ubral ušesu prijeten pristop, ki nam servira ljubezensko zgodbo, v njej pa se skriva motivika alkoholizma. Pesem ima naslov »Betty Ford«.
Pojem kantavtorstva, torej ustvarjanja in izvajanja lastnih pesmi, se deloma prekriva z marsikatero drugo oznako, kot je na primer šanson. Ti izrazi niso povsem jasno zamejeni in imajo po več definicij, največkrat vezanih na določen prostor in čas, vsakemu od nas pa morda v spomin prikličejo drugačne asociacije. Kadar se z njimi označijo glasbeniki sami, največkrat želijo na ta način nagovoriti določeni segment poslušalcev. Brata Tomaž in Jernej Hostnik – duo z imenom Drajnarjuva vampa, sta zmagovalca festivala Kantfest leta 2016. Ustvarjata šanson, ki je nekaj čisto posebnega, lahko bi mu nadeli oznako rovtarski šanson:
»Ta šanson v Sloveniji je še zelo z eno nogo vsaj v frankofilskih vodah. Tako da mislim, da nama je pa uspelo do neke mere se osvoboditi tega. Jaz se vseh teh kompozicij lotim zelo klasično, se pravi osnovna pravila kontrapunkta, ki itak veljajo v vseh umetnostih, samo da se jim drugače reče. Potem pa še prostor za eksperiment, tako da se je rodilo čisto nekaj popolnoma novega, v glasbenem smislu, česar še ni bilo do zdaj slišanega …«
Tomaž Hostnik, pogovor za Pesem v žepu
Njuna čisto posebna zvočna slika je zasluga harmonike in prepariranega klavirja. Drajnarjuva vampa pa se ob inovativnosti pri ustvarjanju odlikujeta tudi po odličnosti izvedbe – kar je povsem razumljivo, saj sta oba akademsko izobražena glasbenika. Večina naših kantavtorjev, sploh teh bolj prepoznavnih, je sicer brez akademske glasbene izobrazbe – a to nikakor ne pomeni, da ne morejo biti prepričljivi. K ustvarjanju aranžmajev lahko namreč še vedno povabijo koga od drugih glasbenikov. Včasih pa lahko na ta način, torej v kreativnem sodelovanju, nastajajo tudi same pesmi – kot na primer pesmi “Tista črna kitara”, “Z Goričkega v Piran”, “Lahko bi zletela” in mnoge druge, ki sta jih skupaj napisala Vlado Kreslin in Miro Tomassini.
Pravega recepta, kako ustvariti dobro kantavtorsko pesem, pa verjetno vseeno ni. Čar je v tem, da mora vsak poskusiti po svoje – če le sledite stopinjam drugih, ne boste nikoli našli svoje prave poti. In s to mislijo vas pred letošnjim 18. kantavtorskim festivalom Kantfest 2020 želimo spodbuditi, da daste prosto pot domišljiji in preizkusite svoje sposobnosti. Če ne za letos, pa morda za kdaj prihodnjič.
V Pesmi v žepu poslušamo novi album M. L. A. D. zasedbe Fed Horses, o katerem nam spregovori pevka in soavtorica pesmi Urša Mihevc. Skupino sta pred desetimi leti ustanovila z Juretom Mihevcem in se po začetnih countryjevskih taktih, napisanih v angleščini, odločila za pisanje v slovenščini, kar je Fed Horses približalo širši slovenski javnosti. Z mladostno energijo, zavito v poslušljiv indie rock, se Urša in Jure na novem albumu odločita razgaliti neiskrenosti ustaljenih družbenih konvencij in jim v kontrast ponudita solze, smeh, strah, brezup in upanje – ali kot pravita v eni od pesmi: »Vse, kar sovražim in hkrati ljubim, vržem na plano, nazaj čez ramo.«
V Pesmi v žepu smo zbrali nekaj šansonov z metaforiko iz živalskega sveta, ki vsak na svoj način odslikavajo naš odnos do narave in samih seboj. Z nami bodo Andrej Trobentar in Same babe, Drajnarjuva vampa, Jure Ivanušič, Bakalina Velika in Vita Mavrič, glasbenim izvedbam pa se s svojo interpretacijo pridruži pesnik Dane Zajc.
Narava, ki nas obdaja, v vsakem kraju zveni nekoliko drugače. Najrazličnejše zvoke iz domačega okolja je na severovzhodu Slovenije v mikrofone ujela Alja Petric. Zvočno krajino Prekmurja je nadgradila z uglasbeno poezijo tamkajšnjih pesnikov in nastal je projekt »Pejsaži Prekmurja«.
Vse od leta 2003 se skoraj vsako poletje nekje na Primorskem zbere od 50 do 100 glasbenikov z različnih koncev sveta, ki jih združuje želja po skupnem muziciranju in druženju. In vsakič znova se tako rodi Etno Histeria World Orchestra. O dogajanju na lanski dvajseti izvedbi orkestrskega druženja nam spregovori koordinatorka projekta Laura Krajnc, sicer članica slovenske glasbene zasedbe Zajtrk, ki s seboj prinaša album »Etno Histeria World Orchestra 2023«.
V Pesmi v žepu se nam predstavlja šansonjer Primož Vidovič, ki s svojim prvencem »Carmina humana« išče renesanso v našem srednjem veku. V družbenokritičnem prepletu satiričnih zbadljivk in liričnih ilustracij človeških usod se sprehodi po glasbenih slogih iz različnih kotičkov in časov Evrope, pri tem pa mu s harmoniko kontrapunktira Matjaž Balažic.
Pesem v žepu vas danes vabi na potep s slovenskimi kantavtorji. S Koroške nam zapoje in zaigra Milan Kamnik, iz Ljubljane se oglasi kantavtor prekmurskih korenin Balladero, utrinek s Krasa v svojih novih uglasbitvah pesnika Srečka Kosovela prinaša Tinkara Kovač z Big Bandom RTV Slovenija, novo skladbo nam iz Maribora pošilja Bilbi, potep pa zaključimo v letu 1978 pri kantavtorskem prvencu Andreja Šifrerja »Moj žulj«.
V Pesmi v žepu predstavljamo knjigozvočnico »Besede ne ubogajo več« oziroma »Parole indomite«. V tem literarno-glasbenem projektu je pevka in violončelistka Andrejka Možina zbrala in uglasbila poezijo osmih slovenskih zamejskih pesnic. Posamezne pesmi v celoto povezuje motiv sanj; v glasbeni izvedbi zasedbe Violoncelli Itineranti se zložijo v slikovit kolaž filmskih prizorov, ki nam skozi oči vsake od pesnic približa doživljanje vsakdanjika na oni strani slovenske zahodne meje. Pesmi so zapisane v narečnem ali zbornem jeziku ter prevedene v italijanščino, tako da lahko nagovorijo bralce in poslušalce na obeh straneh meje. O projektu nam spregovori urednica in avtorica glasbe Andrejka Možina.
Prvega marca je naš glasbeni svet pretresla vest o smrti enega najpomembnejših tonskih mojstrov in glasbenih producentov slovenskega in širšega glasbenega prostora. Aco Razbornik je sodeloval z mnogimi zvenečimi imeni slovenske in tuje glasbe. V 80. letih je osnoval legendarni studio Tivoli, v svoji petdesetletni karieri pa je sodeloval pri nastajanju več kot 500 albumov. Vrhunski tehnični mojster se je vedno držal v ozadju, a v radijskem arhivu smo izbrskali posnetek ene od priložnosti, ko se je znašel pred mikrofonom: leta 1999 ga je v oddajo Odrske luči povabil Lado Leskovar. Poslušali bomo nekaj odlomkov iz tega pogovora, v katerem je Aco Razbornik spregovoril o svojem delu in glasbenih sodelovanjih, še prej pa se bomo na kratko ustavili pri Ačevem prvem snemalnem podvigu: kultnem albumu »Odpotovanja« Tomaža Pengova.
V središču današnje Pesmi v žepu bosta dve imeni: September in Janez Bončina Benč. Legendarni bend in njegov vokalist, avtor pesmi in soustanovitelj. September bi prihodnje leto dopolnil petdeset let, Benč ima še dobrega četrt stoletja več. Sklenil je, da zgodbo zasedbe September pripelje do konca, do zadnjega koncerta. Ob tej priložnosti nam spregovori o svoji razgibani glasbeni poti, o ustvarjalnih sopotnikih in glasbi, ki so jo ustvarjali skupaj.
V mirnem podeželskem okolju v bližini Šentjerneja svoje glasbene sanje udejanja dolenjski glasbenik in producent Borut Antončič – Bort Ross. Konec leta 2023 je izdal svoj drugi album »K tebi odpeljem svoje srce«, ki je za razliko od prvenca »Sančo Pansa« iz leta 2015 bolj kantavtorski in vsebinsko zrelejši; avtorjeva značilna melanholija se v novejših pesmih vse bolj umika hvaležnemu sprejemanju življenja, rezultat pa je umirjena glasbena refleksija v barvah melodičnega popa, obogatena z elementi drugih glasbenih zvrsti, ki jih v deveterico pesmi vnašajo sodelujoči glasbeniki.
Pesem v žepu ob kulturnem prazniku prinaša uglasbeno poezijo, ki sta jo ustvarila pesnica Erika Vouk, letošnja Prešernova nagrajenka za življenjsko delo, ter pesnik in kantavtor Peter Andrej. Njuno dolgoletno sodelovanje se je leta 2017 prelilo v deveterico skladb, zbranih na albumu »Zatópató«. Ob pesmih z albuma poslušamo pogovor s Petrom Andrejem, posnet ob izidu plošče.
Pesem v žepu tokrat posvečamo slovenskim kantavtoricam. Najprej posežemo po posnetku s konca 80. let in poslušamo Matejo Koležnik, nato besedo prepustimo Mojci Prejac, zmagovalki Kantfesta 2014, ki nam predstavi novi single »Tu in zdaj«, v nadaljevanju pa se pogovarjamo z Mašo But iz kantavtorskega dua 3:RMA, v katerem ustvarja skupaj z Urško Supej, ter poslušamo pesmi z njunega novega projekta »The Garden of Edna«.
V Pesmi v žepu tokrat poslušamo izbor nekaterih starejših, pa tudi nekoliko novejših kantavtorskih posnetkov z živih nastopov. Izvajajo jih Urška Bančič, Sandra Erpe, Tomaž Domicelj, Tomaž Pengov, Vlado Kreslin in Leopold I. Nekaj izvedb najdete na albumih, druge so shranjene v radijskem arhivu, saj so jih posnele ekipe naše radijske glasbene produkcije.
»Eleutheria« v stari grščini pomeni svobodo. S to besedo je poimenovana glasbena zasedba, ki jo je pred nekaj leti na študiju jazzovskega petja v Rotterdamu ustanovila mlada slovenska glasbenica Teja Poljanšek. Pevka in avtorica je svoja študijska raziskovanja strnila v osmerico pesmi, večinoma v angleškem jeziku, in nastal je glasbeno izčiščen prvenec z močno osebno noto: »Lion«.
Domača zasedba s svetovljanskim duhom Hamlet Express nam predstavlja svoj šesti album »Fantom svobode«. V eklektični osmerici skladb z oznako »fusion-chanson« se četverica glasbenikov poda na iskanje svobodnega izraza v svetu zaukazanih načinov bivanja, ustvarjanja in uživanja. O vsebini albuma, ki bo izšel tudi v vinilni obliki, nam v Pesmi v žepu spregovori vodja Hamlet Expressa, pesnik in kantavtor Andraž Polič.
V Pesmi v žepu se v zadnjih dveh decembrskih oddajah oziramo na preteklo glasbeno leto in izpostavimo izvajalce s področja slovenskega šansona in kantavtorske glasbe, ki so ga še posebej zaznamovali. V drugem delu se posvetimo mladi generaciji in novim zasedbam – nekatere od njih je k ustvarjanju spodbudil obujeni Festival slovenskega šansona – ter poslušamo pesmi, ki so jih ustvarili Masayah, Wera Bestrd, Tomaž Hostnik, Balladero, Prašnati in Nakána.
V Pesmi v žepu se v zadnjih dveh decembrskih oddajah oziramo na preteklo glasbeno leto in izpostavimo izvajalce s področja slovenskega šansona in kantavtorske glasbe, ki so ga še posebej zaznamovali. V prvem delu so s svojimi novimi albumi v ospredju Vlado Kreslin, Jani Kovačič, Vita Mavrič, Same babe, Andraž Hribar in letošnji Ježkov nagrajenec Tomaž Domicelj.
»Kje si bla doslej« je naslov novega albuma, ki nam ga v Pesem v žepu prinaša Vlado Kreslin. Kantavtor, roker, folkroker – kakorkoli ga že poimenujete – se je v dolgih letih svoje glasbene poti preizkusil v različnih glasbenih zvrsteh in svojo kreativnost združil z mnogimi domačimi in tujimi glasbeniki. Tudi danes, pri sedemdesetih letih, aktivno ustvarja in s svojim novim albumom, po nekaterih štetjih osemindvajsetim, po drugih pa kar devetintridesetim, poslušalcem prinaša nekaj predelav starih pesmi ter še več novih.
Kantavtor Boštjan Pertinač nam v Pesem v žepu prinaša svoj drugi album »Kraške štorje«, kalejdoskop enajstih zgodb, ki jih je nabral po najrazličnejših kantinah in skritih kotičkih Krasa. Pri pisanju mu zgled predstavljajo nekateri starejši kantavtorski kolegi, kot sta Iztok Mlakar in Rudi Bučar, dodaja pa jim svoje lastne poglede in tako išče svojo pot v slovenskem glasbenem prostoru. Besedila so večinoma v kraškem narečju, pesmi pa se po zvoku nahajajo na presečišču etnoglasbe in poprocka. Album v celoto poveže avtorjeva želja po posredovanju zgodb, ki bi se sicer razblinile v času.
V Pesmi v žepu v dveh zaporednih oddajah predstavljamo deseterico izbranih šansonov, ki so se 28. oktobra predstavili na zaključni prireditvi Festivala slovenskega šansona 2023 in isti dan tudi izšli na istoimenski kompilaciji pri ZKP RTV Slovenija. V drugem delu so na vrsti skladbe, ki se obračajo k naši družbi in njenim problemom, pri tem pa včasih nastavijo ogledalo tudi nam poslušalcem. Šansone izvajajo Jure Ivanušič, Violoncelli Itineranti, Zajtrk, Primož Vidovič in Tomaž Hostnik.
Neveljaven email naslov