Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za kraški hrib Kokoš bi lahko rekli, da je svoje ime dobil zaradi slovensko-italijanskega nesporazuma.
Domača pernata živalica je svoje ime posodila enemu najbolj prikupnih nizkih hribov na Primorskem. Hrib Kokoš ali po domače Kokoška leži na slovensko-italijanski meji na Krasu in lahko bi rekli, da je ime dobil zaradi slovensko-italijanskega nesporazuma.
“Hrib se je imenoval Golina, domačini so mu rekli Galina, to pa zato, ker hrib v preteklosti ni bil pogozden. Po prvi svetovni vojni, ko je Primorska prišla pod Italijo, so Italijani imenu dodali en L in nastala je Gallina, kar po slovensko pomeni kokoš,” v smehu pove turistični vodnik Andrej Bandelj.
Vzpon je preprost, s katere koli strani jo uberete proti vrhu. Oskrbnica koče na Kokoši Tina Premrl doda, da je dostopov z vznožja hriba veliko, lahko bi celo rekli, da vse pot vodijo na Kokoš. “Jaz pridem s strani Vrhpolja, lahko pa dostopamo tudi z italijanske strani iz vasi Gročana ali Pesek, pa z bivšega mejnega prehoda Lipica – Bazovica, s Škibinov, Velikega Gradišča” … in ker je nemogoče sedeti na dveh stolih hkrati, se tokratni izlet začne na nekdanjem mejnem prehodu Lipica – Bazovica.
Med vzponom je mogoče opaziti številne ostanke, ki nas popeljejo v čas tržaške krize, ko je tu potekala meja med Jugoslavijo in Italijo. Zgodovina ni pozabljena, nanjo nas spominjajo tudi številni mejni kamni in pa seveda tabla z napisom ‘državna meja’.
“Kokoš je en značilen kraški hrib. Vrh je precej prostran, najvišja točka Kokoši je na italijanskem ozemlju, drugi vrha je pa tam, kjer stoji koča, in se imenuje Jirmanec. Z vrha se nam odpira čudovit razgled, ob lepem vremenu lahko opazujemo tri države – Slovenijo, Italijo in Hrvaško,” pravi Andrej Bandelj.
Kokoška je tudi idealen kondicijski trening v zimskem času, saj hrib ni prestrm, niti prepoložen, napolni vas z energijo, v prijetnem okolju pa se nadihate pravega svežega kraškega zraka. Okrbnica koče Tina Premrl pa poetično pravi:
“Na Kokoši smo na pol poti do raja, drugo polovico pa naj si posameznik ustvari sam.”
582 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Za kraški hrib Kokoš bi lahko rekli, da je svoje ime dobil zaradi slovensko-italijanskega nesporazuma.
Domača pernata živalica je svoje ime posodila enemu najbolj prikupnih nizkih hribov na Primorskem. Hrib Kokoš ali po domače Kokoška leži na slovensko-italijanski meji na Krasu in lahko bi rekli, da je ime dobil zaradi slovensko-italijanskega nesporazuma.
“Hrib se je imenoval Golina, domačini so mu rekli Galina, to pa zato, ker hrib v preteklosti ni bil pogozden. Po prvi svetovni vojni, ko je Primorska prišla pod Italijo, so Italijani imenu dodali en L in nastala je Gallina, kar po slovensko pomeni kokoš,” v smehu pove turistični vodnik Andrej Bandelj.
Vzpon je preprost, s katere koli strani jo uberete proti vrhu. Oskrbnica koče na Kokoši Tina Premrl doda, da je dostopov z vznožja hriba veliko, lahko bi celo rekli, da vse pot vodijo na Kokoš. “Jaz pridem s strani Vrhpolja, lahko pa dostopamo tudi z italijanske strani iz vasi Gročana ali Pesek, pa z bivšega mejnega prehoda Lipica – Bazovica, s Škibinov, Velikega Gradišča” … in ker je nemogoče sedeti na dveh stolih hkrati, se tokratni izlet začne na nekdanjem mejnem prehodu Lipica – Bazovica.
Med vzponom je mogoče opaziti številne ostanke, ki nas popeljejo v čas tržaške krize, ko je tu potekala meja med Jugoslavijo in Italijo. Zgodovina ni pozabljena, nanjo nas spominjajo tudi številni mejni kamni in pa seveda tabla z napisom ‘državna meja’.
“Kokoš je en značilen kraški hrib. Vrh je precej prostran, najvišja točka Kokoši je na italijanskem ozemlju, drugi vrha je pa tam, kjer stoji koča, in se imenuje Jirmanec. Z vrha se nam odpira čudovit razgled, ob lepem vremenu lahko opazujemo tri države – Slovenijo, Italijo in Hrvaško,” pravi Andrej Bandelj.
Kokoška je tudi idealen kondicijski trening v zimskem času, saj hrib ni prestrm, niti prepoložen, napolni vas z energijo, v prijetnem okolju pa se nadihate pravega svežega kraškega zraka. Okrbnica koče Tina Premrl pa poetično pravi:
“Na Kokoši smo na pol poti do raja, drugo polovico pa naj si posameznik ustvari sam.”
Na tekmovanju organizacije European Best Destinations za najboljšo evropsko destinacijo je Maribor v začetku letošnjega leta osvojil tretje mesto in hkrati postal najboljša evropska kulinarična destinacija. Zato se na tokratnem nedeljskem izletu sprehodimo po starem mestnem jedru štajerske prestolnice, na vožnji s splavom se pridružimo Mariborskim flosarjem in se v prvi slovenski šolski restavraciji naučimo pripraviti pohorsko omleto. Pohorska omleta Sestavine: 3 jajca, 3 žlice sladkorja, 3 žlice moke. Rumenjake ločimo od beljakov. Beljakom dodamo žlico sladkorja in stepemo čvrst sneg. Rumenjakom dodamo dve žlici sladkorja in penasto vmešamo. Moko presejemo in jo vmešamo k rumenjakom. Nato zmesi počasi dodajamo sneg in previdmo premešamo, da zmes ostane čim bolj rahla. V ponvi ali okroglem pekaču s premerom 22 cm pečemo 12 minut v pečici, ogreti na 220 stopinj Celzija. Še toplo namažemo z brusnično marmelado, prepognemo ter okrasimo s stepeno smetano in sladkorjem v prahu. Za konec lahko omleto prelijemo z malo metinega likerja.
Ribolov ima v Sloveniji bogato tradicijo, muharjenje pa je njegova najlepša, in kot pravijo nekateri, najplemenitejša oblika. V zadnjih letih je to tudi turistična ponudba, ki k našim rekam privablja vedno več gostov. In ti imajo veliko možnosti za preživljanje kakovostnega prostega časa daleč stran od stresnega in opravkov polnega vsakdana. Pri nas je približno 28 tisoč kilometrov vodotokov in 1300 jezer, večjih od enega hektara, torej zelo veliko možnosti za muharjenje.
Sončni zimski dnevi kar kličejo po pobegu na sneg. Zaradi visokih temperatur na začetku leta izbire aktivnosti ni na pretek, v nižjih legah so odprta le redka smučišča in tekaške proge, zato navdušenci nad zimskimi aktivnostmi zabavo na snegu iščejo predvsem v sredogorju, tisti najbolj izkušeni tudi v visokogorju. Spoznali bomo zanimivo zimsko aktivnost, ki v zadnjih letih postaja vedno bolj priljubljena: krpljanje. Krplje so najprej začeli uporabljati lovci, v svojem delu Slava vojvodine Kranjske pa jih omenja že Janez Vajkard Valvasor. Kot rekreativna športna aktivnost pa se je krpljanje začelo vzpostavljati v zadnjih dvajsetih letih.
Tudi turistična kampanja Moja Slovenija, ki želi domače goste zadržati v domovini, priča o tem, da je "industrijski" turizem že zavzel pomembno mesto v branžni ponudbi. Z njim se ukvarja tudi podjetje Podzemlje Pece, ki je nastalo po zaprtju rudnika svinca in cinka Mežica pred dobrega četrt stoletja. Obiskovalcem nudijo kar nekaj enkratnih doživetij več sto metrov pod površjem, še pred vhodom v jamo pa se lahko podučite o 220 milijonov let dolgi geološki zgodovini krajev, kjer se stikata evroazijska in afriška tektonska plošča. V rudarskem muzeju hranijo celo vretence ihtiozavra, kar pomeni, da sta bili Peca in Uršlja gora nekoč davno morska obala.
Za glavne usmeritve slovenskega turizma že nekaj let veljajo butičnost, avtentičnost in trajnostni model. Kampanja Moja Slovenija, ki želi tudi pri domačih gostih vzbuditi zanimanje za skrite posebnosti naše domovine, je podobna tisti s področja kmetijskega resorja Kupujmo slovensko. Nabor 5-zvezdničnih doživetij s sloganom Edinstvena doživetja Slovenije pa nas je tokrat pripeljal v Gornji Grad. Slovenska turistična organizacija je to nišno akcijo sicer začela v nesrečnih kovidnih letih, a zdaj se v teh najbolj intimno družinskih prazničnih dneh, denimo, lahko se odpravite na zeliščno čarovnijo ali duhovni umik.
V mesecu, ko je tekma za predsedniški stolček najbolj aktualna, vas popeljemo na zvočni izlet po Predsedniški palači.
Turistična vodnica Tanja Kostanjšek rada prisluhne zgodbam arhitekturnih prostorov, zato ji je uspelo zbrati veliko ljubljanskih erotičnih zgodb. Pripoveduje jih skupinam, ki jih vodi po središču našega glavnega mesta.
Na klifu obale sesljanskega zaliva stoji Devinski grad. Zgrajen je bil v drugi polovici 14. stoletja, še vedno je v lasti plemiške družine Thurn und Taxis. Njegov aktualni občasni stanovalec je princ Dimitrij, grad je odprt tudi za turiste. Do Devinskega gradu vodi tudi Rilkejeva pot, slavni pesnik je nekaj časa celo živel v eni izmed prepišnih soban in tam spisal serijo elegij. V kompleks sodi tudi park z odličnimi razgledi, številnimi kipi, ribnik in celo bunker, ki so ga zgradili med 2. svetovno vojno. Po Devinskem gradu nas odpelje arhitekt Danilo Antoni.
Kdo pravi, da prave romantike ni več? Kdaj ste se pa zadnjič z vlakom odpeljali na enodnevni izlet - kopat na najbližje morje? Za več kot tričetrt Slovencev, z izjemo tistih, ki živite na skrajnem zahodu, je najbližja morska obala Kvarnerja-pri Voloskem pred Opatijo. 76 km je zračne črte od Ljubljane do tja, dobrih 100 km pa po tirih do postaje Opatija - Matulji. Damjan Zorc se je sredi tedna navsezgodaj, tudi on po dolgih letih odkar so ukinili nekoč priljubljen kopalni vlak, prepustil starim dobrim časom, ki še zdaj vztrajajo na tej železni cesti proti morčiju.
Danes smo vas hoteli popeljati nekam na malico. Toliko je velikonočnih dobrot in toliko priprav in nakupov in opravil povezanih z njimi, da bomo menda že našli kako ime kraja, ki govori samo zase. Nazadnje smo se vdali, jedli bomo kar popotnico od doma, ker ni ne Hrenovega, ne Jajčne vasi, kaj šele Svete Šunke ob Potici ali česa podobnega. Na vso srečo se bomo lahko posvetili dušni paši: na veliko nedeljo vas namreč vabimo v Veliko nedeljo. In da bo razlog za obisk še bolj v duhu časa, je kraj relativno blizu Jeruzalemu - tako da je vse na svojem mestu …
Tokrat vas povabimo na spodnji konec Vipavske doline, kakih deset kilometrov južno od Nove gorice, kjer že dolge mesece ni padlo ničesar z neba – ne v kapljični, ne v zamrznjeni obliki … prav oni dan, ko smo se odpravljali na izlet, pa so napovedali kislo vreme po vsej Sloveniji. Kis, ja, kis … ta je pa menda najboljši tisti iz Renč? No, ja, morda je bil res, a je zdaj to že zgodovina ... kot so stvar preteklosti postale tudi znamenite opeke iz Renč.
V času Pekinga doma obiskujemo manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanje. Taka smučišča so večinoma nižje ležeča, v bližini vasi in naselij, zato se morajo zanašati na umetno narejen sneg. Našli pa smo tudi smučišče v Kamni Gorici, kjer je bilo še sredi februarja možno smuči zapeljati tudi po naravnem snegu, čeprav je nadmorska višina smučišča le 570 metrov.
V času Pekinga doma obiskujemo manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanje. Kar precej je takih smučišč v Sloveniji, a geografsko nikakor niso enakomerno razporejena. Največ jih je seveda v severni Sloveniji, a tudi južno od Ljubljane se lahko odpravimo na smučanje. Jan Grilc je šel v Sodražico, na smučišču z imenom Izver ohranjajo tradicijo približno 300 metrov dolge smučarske proge. Vsak dan je na voljo nočna smuka od petih do devetih zvečer, ob vikendih naprava deluje tudi čez dan.
Gače so enajsto največje smučišče v Sloveniji in vsekakor daleč največje in najbolj popularno med Dolenjci in Belokranjci. V začetku 90-ih so na tem smučišču prirejali tudi FIS tekme, na katerih so tekmovale naše najboljše smučarke od Špele Pretnar do Urške Hrovat. Kot še poroča Maja Ava Žiberna, ki se je tam oglasila prejšnji teden, z dvema smučarskima šolama in raznolikimi tereni nudijo odličen poligon za številne otroke, ki so in še bodo tam prvič stopili na smuče. Na svoj račun pridejo pa vsekakor pridejo tudi izkušeni smučarji.
Nekje na pol poti med Celjem in Laškim najdemo eno izmed najbolj znanih malih smučišč - Celjsko kočo. Slovenci ga poznamo tudi zaradi strme dovozne ceste, po kateri so sopihali kolesarji med dirko po Sloveniji. Znano je tudi po tem, da v enaki meri kot pozimi na snegu, poleti nudi rekreacijske užitke na suhem, vključno s sankaškim poligonom po tirnicah.
Odpravimo se v Zasavje, iz katerega ne prihaja le naš kolesarski olimpijski prvak, pač pa sta tam doma tudi nekdanja olimpijca na snežni podlagi. Domen Pociecha in Tilen Sirše sta naša sankača, ki sta v preteklosti zastopala Slovenijo na olimpijskih igrah, prvi leta 2006 v Torinu, drugi leta 2018 v Pyeongchangu. Morda sta prve sankaške podvige doživela prav na sankališču in smučišču Kandrše-Vidrga. Gre za manjše smučišče, ki je namenjeno najmlajšim, vendar ima precej pestro zgodovino, z njim pa je povezanih kar nekaj zanimivosti
Samo do športnega parka sredi Raven na Koroškem se zapeljete, pa ste že tik pred vlečnico smučišča Poseka. Pravo mestno smučišče je tam tako blizu, da za volanom niti refrena "Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori…" ne boste odpeli več kot trikrat, pa boste že snemali dilce s strehe vašega avtomobila.
Slab kilometer iz vasi Luče se nahaja malo smučišče, ki ima vse, kar imajo veliki: umetno zasneževanje, teptalec snega ali ratrak po domače in tudi reflektorje, ki omogočajo odlično nočno smuko. Skoraj vsak konec tedna pa tam gostijo tudi pomembne tekme: približno 300 metrov dolga proga in dve nizkovrvni vlečnici nudijo odličen poligon za mlade nadobudne smučarje.
V času olimpijskih iger in projekta "Peking doma" obiskujemo manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanje. Smučišče na Kobli je bilo nekoč zelo priljubljeno, a zadnjih 10 let ni delovalo. Pred tedni pa so ponovno zagnali vlečnico Kozji hrbet. Je to napoved oživitve Koble?
Baročnega Dvorca Rakičan, dokončno prezidanega v 18. stoletju, je že zaradi velikosti, predvsem pa nezgrešljive zunanje podobe iz tistih najbolj arhetipskih rdečih opek in bobrovcev na strehi, nemogoče spregledati. Skozi ozek vhod zapeljemo na največje notranje dvorišče v Sloveniji in se takoj znajdemo v popolnoma drugem svetu, docela obkroženi z obokanimi stebrišči in hodniki, konjskimi stajami, gostinskim lokalom, administrativnimi in pomožnimi stavbami v enem kvadratastem kosu. Ampak Dvorec Rakičan je mnogo več od tega, k čemur nas na prvi pogled priklene arhitektura. Sledeč vonju sena se nam skozi drug podhod takoj odpre pogled na otroška igrišča in obširen odprt park-ter seveda konjske maneže, kjer sem našel oskrbnico ducat in pol velike črede različnih konjskih pasem, vseh velikosti in spolov in starosti.
Neveljaven email naslov