Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Erica Johnson Debeljak je pisateljica, prevajalka in avtorica naj knjige 2021
Pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak se je rodila v San Franciscu, pozneje pa je živela v New Yorku, kjer je leta 1991, ko je spoznala pesnika Aleša Debeljaka, delala na francoski banki. Aleš je takrat ravno dokončeval doktorski študij v New Yorku in tri mesece po njunem srečanju, iz katerega je nastala velika ljubezen, se mu je izteklo bivanje v Združenih državah. Erica se je v Slovenijo preselila leta 1993, poročila sta se, rodili so se jima trije otroci, Klara, Simon, Lukas, in Erica, nekdanja bančnica, je začela v Sloveniji pisati, najprej feljton za Delo, kmalu so izšle njene prve knjige.
28. januarja 2016 je Aleš Debeljak nenadoma umrl. "Njegova duša se je odpravila na potovanje po neznanski in skrivnostni pokrajini, kjer ga ne morem spremljati," je zapisala Erica. Nastopilo je obdobje žalovanja, Erica se je poglobila v to tematiko, pa tudi, ker kar naenkrat ni bila več Aleševa žena, v fenomen vdovstva. Pisanje je bilo najprej terapevtsko, a iz tega je nastala njena knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je izšla letos. Knjiga je ravno v teh dneh postala naj knjiga 2021. Predloge, za katere so glasovali obiskovalci knjižnega sejma, so izbrali založniki in knjigotržci, največ glasov pa je prejela prav knjiga Erice Johnson Debeljak Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je zagotovo vrhunec njenega dosedanjega pisateljskega opusa.
"Pogosto me sprašujejo, ali sem bolj Slovenka ali bolj Američanka. Seveda sem oboje. Res pa je, da mesece ali celo leta po Aleševi smrti, ko sem se zjutraj zbudila, nisem vedela, kam spadam. Zdaj sem bolje, tu se počutim doma, ko se zjutraj prebudim, vem, da spadam sem in da je to moje življenje."
Erica Johnson Debeljak piše v angleščini, njena besedila so prevedena v slovenščino, saj ima veliko navdušenih slovenskih bralk in bralcev. Za naš radijski intervju se je odločila, da bo govorila slovensko. Oddaja je nastajala nekaj tednov, saj sva se srečevali ob različnih priložnostih in na štirih skrbno izbranih mestih, ki Erici prebujajo spomine in navdihe.
Zakaj je predlagala, da se dobiva blizu toplarne, ob moščanski tržnici, na Proletarski 2 v Ljubljani?
"V tej stolpnici je bil moj prvi dom v Sloveniji. Tudi zdaj živim zelo blizu in se pogosto v bližini sprehajam s psom, pridem na tržnico …"
Drugič sva se skupaj odpeljali na literarni večer v kranjsko knjižnico, tretjič sva se dobili v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer je razstava razglednic Aleša Debeljaka, pesnika, esejista, profesorja, vsestranskega misleca, ki je tudi njej napisal veliko razglednic v petindvajsetih letih skupnega življenja, če k triindvajsetim letom njunega zakona prištejemo še čas dvorjenja.
"Ta razstava in knjiga, ki je izšla leta 2018, kmalu je bila razprodana, zato je letos doživela ponatis, sta zame najbolj ganljiva stvar, ki sem jo za Aleša naredila po njegovi smrti."
Četrti del terenskega intervjuja z Erico Johnson Debeljak je nastal v atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU v Ljubljani. "V prostorih ZRC SAZU imam na voljo pisalno mizo, za katero lahko delam nekaj ur na dan, tu sem tudi doktorska študentka. ZRC SAZU je postal moj prostor v Ljubljani, kjer se počutim zelo dobrodošlo."
Na slovenska tla je Erica prvič stopila 13. marca 1993, takrat je prišla na obisk k Alešu. Njun prvi dom je bila garsonjera v devetem nadstropju nebotičnika na Proletarski cesti v Ljubljani, in Erica je, potem ko se je nekaj mesecev pozneje preselila v Ljubljano, začela spoznavati novo okolje, ljudi, navade, kulturo … Kmalu je na primer opazila, da v Sloveniji delimo tujce na dobre in slabe.
"Ja, to je bilo med vojno, ko je bil težak čas za Slovenijo, ki se je kot mlada država odločala, kdo smo mi, kdo so oni … Zakoni, ki so obravnavali tujce, so bili strogi, pa tudi čudni. Pred poroko sem morala priložiti dokument, da ameriška vlada ne nasprotuje moji poroki s Slovencem. Te izkušnje sem opisala v knjigi Prepovedani kruh. Ko sem na uradu za tujce ugotovila, da že uro ali dve čakam v napačni vrsti, me je uradnica, ko je videla moj ameriški potni list, peljala mimo vseh, ki so imeli v rokah tiste rdeče jugoslovanske potne liste. Do mene, ki sem bila tudi tujka, so se vedno lepše vedli kot do nekdanjih Jugoslovanov."
Z Alešem sta se spoznala, ko je Slovenija postajala samostojna država, v Ljubljano se je preselila, ko je na Balkanu divjala vojna. Kako jo je doživljala?
"Slovenci niso veliko govorili o tej vojni, so gledali stran, proti zahodu, niso želeli biti povezani z Balkanom. V KUD France Prešeren je takrat nastopil Željko Bebek. Ko je zapel Selmo, je vsa dvorana v joku pela z njim. Nisem razumela te jugonostalgije. Imam kar kurjo polt, ko govorim o tem. Začutila sem dojemanje skupne preteklosti, čeprav vse skupaj zveni protislovno. Sicer pa je bil to najlepši čas v Sloveniji, čas novega sistema, pričakovanja lepše prihodnosti, optimizma, na drugi strani pa smo imeli še stare socialistične navade, ko se ni preveč delalo, ni bilo take tekmovalnosti kot je zdaj, vsi smo imeli ob treh doma kosilo. Življenje je bilo sproščeno. Hkrati pa je bila v bližini grozna vojna, zaradi katere smo vedeli ne le, kaj je pomembno v življenju, imeli smo moralno jasnost, ki je danes nimamo."
Erici je neki prijatelj dejal, da je imela v Združenih državah zanimivo življenje, najprej je hotela postati poklicna plesalka, zato je v San Franciscu pustila srednjo šolo, ko pa se je odločila, da bo raje študirala francoščino in francosko literaturo, je naredila diferencialne izpite in se vpisala na fakulteto.
"Moja mama je bila ločenka. Z očetom sta se razšla, sem imela dve leti. Mama je bila v zgodnjih tridesetih, bila je pametna ženska, hotela je postati odvetnica in je šla študirat pravo. To je bilo v tistem času za mamo samohranilko s tremi otroki nenavadno, a je bilo mogoče. Dobro je, če imaš možnosti, da lahko samega sebe odkrivaš na novo. Tu se moraš po osnovni šoli ali vsaj po fakulteti odločiti, kaj boš. Včasih človek pri tridesetih ni zadovoljen s tistim, kar je, to je normalno. Če bi bila takrat, ko sem v New Yorku srečala Aleša, zadovoljnejša s svojim delom, ki sem ga opravljala na francoski banki, bi se težje odločila za odhod. Bilo mi je usojeno, da sem prišla v Slovenijo in da sem začela pisati, to je bilo zame zelo pomembno. Postala sem Slovenka, imela sem nov poklic, življenje z Alešem. To je bilo tako bogato življenje."
Pri pisanju je zelo iskrena in zato je imela tudi nekaj težav.
"V glavnem sem pisala prijazno o ljudeh. Sem se pa odločila, da bom otrokom, Alešu, prijateljem, če jih bom omenjala, ta besedila pokazala in jih prosila za dovoljenje. Tega sem se držala do knjige Devica, kraljica, vdova, prasica, takrat sem prvič v življenju vedela, da sem na nevarnem terenu. Pisanje je nevarno. Pri tej knjigi sem najprej razmišljala o fikciji, ker bi bila varnejši žanr, a moj glas je najmočnejši, če pišem avtobiografsko."
Njena knjiga Prepovedani kruh je najprej izšla v angleščini, takrat je ugotovila, da velikost trga ni tako zelo pomembna. Erica pravi, da je prednost malega slovenskega knjižnega trga to, da se lahko pisateljice in pisatelji srečujejo s svojimi bralkami in bralci.
"Nekoč sem prebrala, da je slava, če te bere en človek. Spomnim se, ko sem pred leti ležala ob bazenu in videla gospo, ki je brala mojo knjigo. Takrat sem si rekla, da sem slavna." (smeh)
Njena knjiga Devica, kraljica, vdova prasica je izšla v času epidemije, zato se najprej ni mogla osebno srečevati s svojimi bralkami in bralci. Ko so bila srečanja v knjižnicah spet dovoljena, se jih je zelo razveselila. Včasih pogreša, ker jo obiskovalke in obiskovalci literarnih večerov premalo sprašujejo, Erica bi se z njimi rada pogovarjala.
"Zdi se mi, da so v zadnjem času še bolj sramežljivi."
Po izidu knjige Devica, kraljica, vdova, prasica je dobila največ pisem. Vsebina knjige se je še posebno dotaknila bralk in bralcev, ki so doživeli travme zaradi izgub svojih bližnjih.
"Želijo si predvsem izpovedati svojo izkušnjo, ker je to zanje pomembno. Če dobim pismo, se mi zdi, da moram odpisati."
Prijatelje in sošolce svojih otrok je pogosto spraševala, kateri je njihov najljubši slovenski pisatelj. Povedali so ji, da ne berejo radi slovenske literature.
"Takrat sem pomislila, da bi morali na šolah najti nov način učenja slovenske literature. Morda bi lahko vanj vključili tudi mojo knjigo Prepovedani kruh, ki je dobro izhodišče za pogovor o Sloveniji in tujcih v Sloveniji."
Zakaj njenih knjig včasih ne najdemo na policah knjigarn in knjižnic, kjer so dela slovenskih avtorjev?
"To je problem v Sloveniji. Uradno si slovenski pisatelj, če imaš tu stalno bivališče ali če pišeš v slovenščini. Ko smo Lidija Dimkovska, Stanislava Repar in jaz postale članice Društva slovenskih pisateljev, je to sprožilo polemiko. Nekateri so menili, da ni tako pomembno, če živimo tukaj, niso se strinjali, da so naše knjige del slovenskega literarnega tkiva. Razmere še vedno niso prijazne, morala sem se boriti za knjižnično nadomestilo, štipendijo sem dobila s pomočjo odvetnice, še vedno nimamo istih možnosti kot drugi pisatelji. Nekateri hočejo zaščititi svoj teren, morda tudi svoje denarne tokove, ta čistost, ki jo zagovarjajo, je zanje nekakšna tolažba. Kategoriziranje pomeni velik problem. Sem slovenska državljanka, sem slovenska pisateljica, a sem tudi hibridna."
V etnološkem muzeju Erica opiše, kako je nastala zamisel za knjigo Aleševih razglednic, popelje nas po razstavi in pove:
"Neki mladenič je dejal, da ta razstava najlepše pokaže, kako je Aleš negoval svoja prijateljstva."
Aleš Debeljak je sinu Simonu 15. novembra 2015 na razglednico napisal:
"Pravijo, da se izgovorjena beseda izgubi, napisana pa ostane. Ampak glavni razlog je, da se pusti neka sled ljubezni in pozornosti."
Erica k temu doda: "To je bila Aleševa etika. Vse je zapisal. List papirja je imel vedno tudi zraven postelje. Včasih misli pridejo ponoči, potem se jih pa zjutraj ne spomniš."
Ob sliki skupine IRWIN, ki jo je pred desetimi leti Andrej Savski podaril Alešu Debeljaku za njegov 50. rojstni dan, se je Erica spomnila, da sta se z Alešem spoznala ravno na zabavi skupine IRWIN, ki je leta 1991 razstavljala v New Yorku.
"Celo noč sva klepetala, dala sem mu telefonsko številko, a me ni poklical tri tedne. Ko me je poklical, naju je zadelo kot strela. Skupaj sva preživela njegove zadnje tri, štiri mesece, preden se je po petih letih vrnil v Slovenijo …"
Aleš je Erici 6. junija 1993 poslal razglednico, na katero je napisal odlomek iz pesmi Leonarda Cohena Waiting for the Miracle: "Ah baby, let's get married. We've been alone too long..." Poročiva se, predolgo sva že sama ... Erica pravi, da jo je ta razglednica, ko je bila ona v New Yorku, Aleš pa v Ljubljani, zelo vznemirila.
V atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kjer je tri tedne po Aleševi smrti s pomočjo prijatelja Ota Lutharja dobila na razpolago pisalno mizo in delovni prostor, da je lahko šla od doma, Erica podrobneje predstavi svojo poslovno kariero, srednješolsko željo, da bi postala poklicna plesalka, študij francoščine in francoske literature v San Franciscu, New Yorku in Parizu, po katerem je dobila službe z zvenečim nazivom poslovna asistentka, v resnici pa je opravljala delo tajnice. Da bi se ji odprle boljše poslovne poti, je končala še študij ekonomije in se zaposlila v francoski banki. Tam je opravljala pomembno delo, šlo ji je dobro, a ni bila najzadovoljnejša, saj si ni želela vse življenje delati v finančnem svetu.
"Pišem doktorat o avtobiografskem pisanju. Moja prva knjiga Tujka v hiši domačinov je bila avtobiografska, pa tudi ozadje knjige o Srečku Kosovelu je bilo avtobiografsko. Raziskujem nekoliko drugačne, hibridne oblike avtobiografskega pisanja. Tudi za knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica pravijo, da je hibridna, ker ima antropološke in esejistične elemente, združuje tragedijo, ki ima svojo literarno moč, mene, avtobiografsko pisateljico, ki pišem odprto in se ne bojim pisati o občutljivih temah, in novo obliko, ki sem jo našla, v katero sem vključevala zgodovinske vdove. Ta projekt je bil poseben, zato mislim, da je nekakšen moj vrhunec. Ne vem, kaj bo v prihodnosti. Mislim, da je bolje napisati eno mojstrovino kot sto knjig, ki jih napišeš prisiljeno."
Kako piše? Potrebuje mir?
"Kombiniram. Prevajam, pišem, kuham kosilo. Velikokrat pišem v glavi, razmišljam, ko se sprehajam."
Pa doktorski študij?
"Pišem seminarje, veliko berem. Ko sem prišla na informativni dan, sem rekla, da nisem le dvajset let starejša od drugih študentov, ampak sem dvajset let starejša tudi od profesorjev. (smeh) Zdaj sem v tretjem letniku in sem v glavnem opravila vse obveznosti, le doktorske teze še nisem napisala."
Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica nakazuje, da želi Erica odpirati vprašanja starejših žensk, in tudi starejših žensk in njihove spolnosti, to pa je v družbi pogosto tabu.
"Če bi bila še vedno poročena, verjetno o tem ne bi razmišljala. Želela sem, da bi bila v tej knjigi ženska v središču. Starejše ženske so pogosto nevidne v naši družbi, včasih ženske to vlogo celo same sprejemajo. Ne vem, ali je nevidnost najboljša stvar. To so teme, ki me zanimajo … "
Kakšni so odmevi na poglavja v knjigi, v katerih piše o spolnosti in starejših ženskah?
"Čeprav sem prekinila molk, ta še vedno obstaja. Govorijo mi o vsem drugem, o tem pa ne. Vseeno mi pa sporočajo, da je dobro, ker sem molk prekinila. Literatura mora odpirati pomembne teme tudi v interesu bralk in bralcev, moramo biti glasni."
V knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica je napisala, da piše iz jeze, maščevanja, da piše za mrhovinarje.
"To zveni nekoliko grdo, saj sem pisala tudi iz ljubezni. Ko je nastajala ta knjiga, sem bila jezna, jeza je tudi del žalovanja. Takrat sem bila jezna na slovensko družbo, počutila sem se kot glavna igralka v drami, a sem bila brez glasu, da bi odgovorila na govorice, ki sem jih poslušala vsak dan. Analizirala sem, zakaj so se ljudje tako odzvali. Res je, da je bila Aleševa smrt skrivnostna, nenadna, težko je razložiti, kaj se je zgodilo, saj še danes ne vemo povsem točno."
V tem trenutku izrečem besede iz njene knjige: "Ne vem, kaj se je zgodilo, a verjela bom, kar verjame Erica."
Januarja 2022 bo šest let od Aleševe smrti, ki je tako grobo zarezala v življenja njegove družine, prijateljev, 25. decembra, na božični dan, bi bil Aleš star šestdeset let. Erica se spominja, kako so združili božič in Alešev rojstni dan ter praznovali Merry Alešmas.
"Zdaj praznujemo bolj njegov rojstni dan kot božič, letos bo še posebno praznično, saj bo izšla pesniška zbirka treh Aleševih knjig Zamenjava zamenjave, Imena smrti in Slovar tišine."
Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica se konča takole:
– zbogom –
– zbogom, zbogom, zbogom –
Zazveni zadnji akord. Telo mi preneha vibrirati.
Odprem oči.
Prebudim se.
Erica pravi, da s pisanjem koncev svojih knjig nima težav.
" ... ampak danes raje razmišljam o lepih začetkih kot o lepih koncih."
853 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Erica Johnson Debeljak je pisateljica, prevajalka in avtorica naj knjige 2021
Pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak se je rodila v San Franciscu, pozneje pa je živela v New Yorku, kjer je leta 1991, ko je spoznala pesnika Aleša Debeljaka, delala na francoski banki. Aleš je takrat ravno dokončeval doktorski študij v New Yorku in tri mesece po njunem srečanju, iz katerega je nastala velika ljubezen, se mu je izteklo bivanje v Združenih državah. Erica se je v Slovenijo preselila leta 1993, poročila sta se, rodili so se jima trije otroci, Klara, Simon, Lukas, in Erica, nekdanja bančnica, je začela v Sloveniji pisati, najprej feljton za Delo, kmalu so izšle njene prve knjige.
28. januarja 2016 je Aleš Debeljak nenadoma umrl. "Njegova duša se je odpravila na potovanje po neznanski in skrivnostni pokrajini, kjer ga ne morem spremljati," je zapisala Erica. Nastopilo je obdobje žalovanja, Erica se je poglobila v to tematiko, pa tudi, ker kar naenkrat ni bila več Aleševa žena, v fenomen vdovstva. Pisanje je bilo najprej terapevtsko, a iz tega je nastala njena knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je izšla letos. Knjiga je ravno v teh dneh postala naj knjiga 2021. Predloge, za katere so glasovali obiskovalci knjižnega sejma, so izbrali založniki in knjigotržci, največ glasov pa je prejela prav knjiga Erice Johnson Debeljak Devica, kraljica, vdova, prasica, ki je zagotovo vrhunec njenega dosedanjega pisateljskega opusa.
"Pogosto me sprašujejo, ali sem bolj Slovenka ali bolj Američanka. Seveda sem oboje. Res pa je, da mesece ali celo leta po Aleševi smrti, ko sem se zjutraj zbudila, nisem vedela, kam spadam. Zdaj sem bolje, tu se počutim doma, ko se zjutraj prebudim, vem, da spadam sem in da je to moje življenje."
Erica Johnson Debeljak piše v angleščini, njena besedila so prevedena v slovenščino, saj ima veliko navdušenih slovenskih bralk in bralcev. Za naš radijski intervju se je odločila, da bo govorila slovensko. Oddaja je nastajala nekaj tednov, saj sva se srečevali ob različnih priložnostih in na štirih skrbno izbranih mestih, ki Erici prebujajo spomine in navdihe.
Zakaj je predlagala, da se dobiva blizu toplarne, ob moščanski tržnici, na Proletarski 2 v Ljubljani?
"V tej stolpnici je bil moj prvi dom v Sloveniji. Tudi zdaj živim zelo blizu in se pogosto v bližini sprehajam s psom, pridem na tržnico …"
Drugič sva se skupaj odpeljali na literarni večer v kranjsko knjižnico, tretjič sva se dobili v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer je razstava razglednic Aleša Debeljaka, pesnika, esejista, profesorja, vsestranskega misleca, ki je tudi njej napisal veliko razglednic v petindvajsetih letih skupnega življenja, če k triindvajsetim letom njunega zakona prištejemo še čas dvorjenja.
"Ta razstava in knjiga, ki je izšla leta 2018, kmalu je bila razprodana, zato je letos doživela ponatis, sta zame najbolj ganljiva stvar, ki sem jo za Aleša naredila po njegovi smrti."
Četrti del terenskega intervjuja z Erico Johnson Debeljak je nastal v atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU v Ljubljani. "V prostorih ZRC SAZU imam na voljo pisalno mizo, za katero lahko delam nekaj ur na dan, tu sem tudi doktorska študentka. ZRC SAZU je postal moj prostor v Ljubljani, kjer se počutim zelo dobrodošlo."
Na slovenska tla je Erica prvič stopila 13. marca 1993, takrat je prišla na obisk k Alešu. Njun prvi dom je bila garsonjera v devetem nadstropju nebotičnika na Proletarski cesti v Ljubljani, in Erica je, potem ko se je nekaj mesecev pozneje preselila v Ljubljano, začela spoznavati novo okolje, ljudi, navade, kulturo … Kmalu je na primer opazila, da v Sloveniji delimo tujce na dobre in slabe.
"Ja, to je bilo med vojno, ko je bil težak čas za Slovenijo, ki se je kot mlada država odločala, kdo smo mi, kdo so oni … Zakoni, ki so obravnavali tujce, so bili strogi, pa tudi čudni. Pred poroko sem morala priložiti dokument, da ameriška vlada ne nasprotuje moji poroki s Slovencem. Te izkušnje sem opisala v knjigi Prepovedani kruh. Ko sem na uradu za tujce ugotovila, da že uro ali dve čakam v napačni vrsti, me je uradnica, ko je videla moj ameriški potni list, peljala mimo vseh, ki so imeli v rokah tiste rdeče jugoslovanske potne liste. Do mene, ki sem bila tudi tujka, so se vedno lepše vedli kot do nekdanjih Jugoslovanov."
Z Alešem sta se spoznala, ko je Slovenija postajala samostojna država, v Ljubljano se je preselila, ko je na Balkanu divjala vojna. Kako jo je doživljala?
"Slovenci niso veliko govorili o tej vojni, so gledali stran, proti zahodu, niso želeli biti povezani z Balkanom. V KUD France Prešeren je takrat nastopil Željko Bebek. Ko je zapel Selmo, je vsa dvorana v joku pela z njim. Nisem razumela te jugonostalgije. Imam kar kurjo polt, ko govorim o tem. Začutila sem dojemanje skupne preteklosti, čeprav vse skupaj zveni protislovno. Sicer pa je bil to najlepši čas v Sloveniji, čas novega sistema, pričakovanja lepše prihodnosti, optimizma, na drugi strani pa smo imeli še stare socialistične navade, ko se ni preveč delalo, ni bilo take tekmovalnosti kot je zdaj, vsi smo imeli ob treh doma kosilo. Življenje je bilo sproščeno. Hkrati pa je bila v bližini grozna vojna, zaradi katere smo vedeli ne le, kaj je pomembno v življenju, imeli smo moralno jasnost, ki je danes nimamo."
Erici je neki prijatelj dejal, da je imela v Združenih državah zanimivo življenje, najprej je hotela postati poklicna plesalka, zato je v San Franciscu pustila srednjo šolo, ko pa se je odločila, da bo raje študirala francoščino in francosko literaturo, je naredila diferencialne izpite in se vpisala na fakulteto.
"Moja mama je bila ločenka. Z očetom sta se razšla, sem imela dve leti. Mama je bila v zgodnjih tridesetih, bila je pametna ženska, hotela je postati odvetnica in je šla študirat pravo. To je bilo v tistem času za mamo samohranilko s tremi otroki nenavadno, a je bilo mogoče. Dobro je, če imaš možnosti, da lahko samega sebe odkrivaš na novo. Tu se moraš po osnovni šoli ali vsaj po fakulteti odločiti, kaj boš. Včasih človek pri tridesetih ni zadovoljen s tistim, kar je, to je normalno. Če bi bila takrat, ko sem v New Yorku srečala Aleša, zadovoljnejša s svojim delom, ki sem ga opravljala na francoski banki, bi se težje odločila za odhod. Bilo mi je usojeno, da sem prišla v Slovenijo in da sem začela pisati, to je bilo zame zelo pomembno. Postala sem Slovenka, imela sem nov poklic, življenje z Alešem. To je bilo tako bogato življenje."
Pri pisanju je zelo iskrena in zato je imela tudi nekaj težav.
"V glavnem sem pisala prijazno o ljudeh. Sem se pa odločila, da bom otrokom, Alešu, prijateljem, če jih bom omenjala, ta besedila pokazala in jih prosila za dovoljenje. Tega sem se držala do knjige Devica, kraljica, vdova, prasica, takrat sem prvič v življenju vedela, da sem na nevarnem terenu. Pisanje je nevarno. Pri tej knjigi sem najprej razmišljala o fikciji, ker bi bila varnejši žanr, a moj glas je najmočnejši, če pišem avtobiografsko."
Njena knjiga Prepovedani kruh je najprej izšla v angleščini, takrat je ugotovila, da velikost trga ni tako zelo pomembna. Erica pravi, da je prednost malega slovenskega knjižnega trga to, da se lahko pisateljice in pisatelji srečujejo s svojimi bralkami in bralci.
"Nekoč sem prebrala, da je slava, če te bere en človek. Spomnim se, ko sem pred leti ležala ob bazenu in videla gospo, ki je brala mojo knjigo. Takrat sem si rekla, da sem slavna." (smeh)
Njena knjiga Devica, kraljica, vdova prasica je izšla v času epidemije, zato se najprej ni mogla osebno srečevati s svojimi bralkami in bralci. Ko so bila srečanja v knjižnicah spet dovoljena, se jih je zelo razveselila. Včasih pogreša, ker jo obiskovalke in obiskovalci literarnih večerov premalo sprašujejo, Erica bi se z njimi rada pogovarjala.
"Zdi se mi, da so v zadnjem času še bolj sramežljivi."
Po izidu knjige Devica, kraljica, vdova, prasica je dobila največ pisem. Vsebina knjige se je še posebno dotaknila bralk in bralcev, ki so doživeli travme zaradi izgub svojih bližnjih.
"Želijo si predvsem izpovedati svojo izkušnjo, ker je to zanje pomembno. Če dobim pismo, se mi zdi, da moram odpisati."
Prijatelje in sošolce svojih otrok je pogosto spraševala, kateri je njihov najljubši slovenski pisatelj. Povedali so ji, da ne berejo radi slovenske literature.
"Takrat sem pomislila, da bi morali na šolah najti nov način učenja slovenske literature. Morda bi lahko vanj vključili tudi mojo knjigo Prepovedani kruh, ki je dobro izhodišče za pogovor o Sloveniji in tujcih v Sloveniji."
Zakaj njenih knjig včasih ne najdemo na policah knjigarn in knjižnic, kjer so dela slovenskih avtorjev?
"To je problem v Sloveniji. Uradno si slovenski pisatelj, če imaš tu stalno bivališče ali če pišeš v slovenščini. Ko smo Lidija Dimkovska, Stanislava Repar in jaz postale članice Društva slovenskih pisateljev, je to sprožilo polemiko. Nekateri so menili, da ni tako pomembno, če živimo tukaj, niso se strinjali, da so naše knjige del slovenskega literarnega tkiva. Razmere še vedno niso prijazne, morala sem se boriti za knjižnično nadomestilo, štipendijo sem dobila s pomočjo odvetnice, še vedno nimamo istih možnosti kot drugi pisatelji. Nekateri hočejo zaščititi svoj teren, morda tudi svoje denarne tokove, ta čistost, ki jo zagovarjajo, je zanje nekakšna tolažba. Kategoriziranje pomeni velik problem. Sem slovenska državljanka, sem slovenska pisateljica, a sem tudi hibridna."
V etnološkem muzeju Erica opiše, kako je nastala zamisel za knjigo Aleševih razglednic, popelje nas po razstavi in pove:
"Neki mladenič je dejal, da ta razstava najlepše pokaže, kako je Aleš negoval svoja prijateljstva."
Aleš Debeljak je sinu Simonu 15. novembra 2015 na razglednico napisal:
"Pravijo, da se izgovorjena beseda izgubi, napisana pa ostane. Ampak glavni razlog je, da se pusti neka sled ljubezni in pozornosti."
Erica k temu doda: "To je bila Aleševa etika. Vse je zapisal. List papirja je imel vedno tudi zraven postelje. Včasih misli pridejo ponoči, potem se jih pa zjutraj ne spomniš."
Ob sliki skupine IRWIN, ki jo je pred desetimi leti Andrej Savski podaril Alešu Debeljaku za njegov 50. rojstni dan, se je Erica spomnila, da sta se z Alešem spoznala ravno na zabavi skupine IRWIN, ki je leta 1991 razstavljala v New Yorku.
"Celo noč sva klepetala, dala sem mu telefonsko številko, a me ni poklical tri tedne. Ko me je poklical, naju je zadelo kot strela. Skupaj sva preživela njegove zadnje tri, štiri mesece, preden se je po petih letih vrnil v Slovenijo …"
Aleš je Erici 6. junija 1993 poslal razglednico, na katero je napisal odlomek iz pesmi Leonarda Cohena Waiting for the Miracle: "Ah baby, let's get married. We've been alone too long..." Poročiva se, predolgo sva že sama ... Erica pravi, da jo je ta razglednica, ko je bila ona v New Yorku, Aleš pa v Ljubljani, zelo vznemirila.
V atriju Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, kjer je tri tedne po Aleševi smrti s pomočjo prijatelja Ota Lutharja dobila na razpolago pisalno mizo in delovni prostor, da je lahko šla od doma, Erica podrobneje predstavi svojo poslovno kariero, srednješolsko željo, da bi postala poklicna plesalka, študij francoščine in francoske literature v San Franciscu, New Yorku in Parizu, po katerem je dobila službe z zvenečim nazivom poslovna asistentka, v resnici pa je opravljala delo tajnice. Da bi se ji odprle boljše poslovne poti, je končala še študij ekonomije in se zaposlila v francoski banki. Tam je opravljala pomembno delo, šlo ji je dobro, a ni bila najzadovoljnejša, saj si ni želela vse življenje delati v finančnem svetu.
"Pišem doktorat o avtobiografskem pisanju. Moja prva knjiga Tujka v hiši domačinov je bila avtobiografska, pa tudi ozadje knjige o Srečku Kosovelu je bilo avtobiografsko. Raziskujem nekoliko drugačne, hibridne oblike avtobiografskega pisanja. Tudi za knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica pravijo, da je hibridna, ker ima antropološke in esejistične elemente, združuje tragedijo, ki ima svojo literarno moč, mene, avtobiografsko pisateljico, ki pišem odprto in se ne bojim pisati o občutljivih temah, in novo obliko, ki sem jo našla, v katero sem vključevala zgodovinske vdove. Ta projekt je bil poseben, zato mislim, da je nekakšen moj vrhunec. Ne vem, kaj bo v prihodnosti. Mislim, da je bolje napisati eno mojstrovino kot sto knjig, ki jih napišeš prisiljeno."
Kako piše? Potrebuje mir?
"Kombiniram. Prevajam, pišem, kuham kosilo. Velikokrat pišem v glavi, razmišljam, ko se sprehajam."
Pa doktorski študij?
"Pišem seminarje, veliko berem. Ko sem prišla na informativni dan, sem rekla, da nisem le dvajset let starejša od drugih študentov, ampak sem dvajset let starejša tudi od profesorjev. (smeh) Zdaj sem v tretjem letniku in sem v glavnem opravila vse obveznosti, le doktorske teze še nisem napisala."
Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica nakazuje, da želi Erica odpirati vprašanja starejših žensk, in tudi starejših žensk in njihove spolnosti, to pa je v družbi pogosto tabu.
"Če bi bila še vedno poročena, verjetno o tem ne bi razmišljala. Želela sem, da bi bila v tej knjigi ženska v središču. Starejše ženske so pogosto nevidne v naši družbi, včasih ženske to vlogo celo same sprejemajo. Ne vem, ali je nevidnost najboljša stvar. To so teme, ki me zanimajo … "
Kakšni so odmevi na poglavja v knjigi, v katerih piše o spolnosti in starejših ženskah?
"Čeprav sem prekinila molk, ta še vedno obstaja. Govorijo mi o vsem drugem, o tem pa ne. Vseeno mi pa sporočajo, da je dobro, ker sem molk prekinila. Literatura mora odpirati pomembne teme tudi v interesu bralk in bralcev, moramo biti glasni."
V knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica je napisala, da piše iz jeze, maščevanja, da piše za mrhovinarje.
"To zveni nekoliko grdo, saj sem pisala tudi iz ljubezni. Ko je nastajala ta knjiga, sem bila jezna, jeza je tudi del žalovanja. Takrat sem bila jezna na slovensko družbo, počutila sem se kot glavna igralka v drami, a sem bila brez glasu, da bi odgovorila na govorice, ki sem jih poslušala vsak dan. Analizirala sem, zakaj so se ljudje tako odzvali. Res je, da je bila Aleševa smrt skrivnostna, nenadna, težko je razložiti, kaj se je zgodilo, saj še danes ne vemo povsem točno."
V tem trenutku izrečem besede iz njene knjige: "Ne vem, kaj se je zgodilo, a verjela bom, kar verjame Erica."
Januarja 2022 bo šest let od Aleševe smrti, ki je tako grobo zarezala v življenja njegove družine, prijateljev, 25. decembra, na božični dan, bi bil Aleš star šestdeset let. Erica se spominja, kako so združili božič in Alešev rojstni dan ter praznovali Merry Alešmas.
"Zdaj praznujemo bolj njegov rojstni dan kot božič, letos bo še posebno praznično, saj bo izšla pesniška zbirka treh Aleševih knjig Zamenjava zamenjave, Imena smrti in Slovar tišine."
Knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica se konča takole:
– zbogom –
– zbogom, zbogom, zbogom –
Zazveni zadnji akord. Telo mi preneha vibrirati.
Odprem oči.
Prebudim se.
Erica pravi, da s pisanjem koncev svojih knjig nima težav.
" ... ampak danes raje razmišljam o lepih začetkih kot o lepih koncih."
Tadej Zupančič je novinar, publicist, fotograf in avtor fotografske monografije London Estates, v kateri so izbrane fotografije občinskih neprofitnih stanovanjskih blokov, ki so jih v britanski prestolnici zgradili med letoma 1946–1981. Tadej Zupančič jih je objavljal na svojem Instagramu. Knjiga, ki je izšla pri britanski založbi Fuel je požela veliko zanimanje, saj avtor poskuša pokazati, kako izjemno pomembna je neprofitna stanovanjska gradnja.
Bogdan Benigar je vodja festivala Druga godba. Po izobrazbi je diplomirani pravnik in je že od otroštva povezan z glasbo. Bil je dolgoletni vodja Jazz Festivala Ljubljana in koncertnih serij Cankarjevi torki ter Glasbe sveta, pa glasbeni urednik na Radiu Študent, skratka, Benigar je človek, ki je močno zaznamoval glasbeno, predvsem koncertno dogajanje pri nas.
Dušan Hren, glasbenik, režiser, vsestranski ustvarjalec, legenda slovenske radiotelevizije, je 5. maja praznoval 95. rojstni dan. V pogovoru se spominja svojega otroštva, očeta, ki je bil ožji sodelavec generala Maistra, vojne, predvsem pa zelo rad pripoveduje o glasbi in delu na RTV Slovenija. Na Radiu Ljubljana se je zaposlil leta 1956, dve leti kasneje pa ga je prevzela televizija, njegova velika ljubezen.
V sodobnih družbah vedno več ljudi postaja ranljivih in izključenih, opozarja nedeljska gostja izredna profesorica dr. Barbara Samaluk s Filozofske fakultete v Ljubljani. Delavec, ki ni več delavec, ampak je postal storitev, se sooča s cikličnimi prehodi, ker s svojim delom ne more dosegati ekonomske in socialne varnosti. Zato lahko govorimo o sodobni krizi integracije. Barbara Samaluk se posebej posveča tudi delavskim migracijam, pravi, da vedno več držav manipulira ponudbo in povpraševanje delovne sile ravno z upravljanjem migracij. Ljudje ne morejo biti kot vodna pipa, ki jo zapiraš in odpiraš, imajo svoja življenja, vsak prehod je za posameznika naporen, opozarja nedeljska gostja Barbara Samaluk.
Igor Dernovšek je v srednji kemijski šoli spoznal Aleša Češnovarja. Sestavljala sta rubikovo kocko in ustanovila Niet. Vse drugo je zgodovina. Toda Niet še vedno živijo svoje perspektive, čeprav je bilo vmes veliko vijolic, depresije in smrti. Igor Dernovšek razmišlja o uporu in svobodi 40 let pozneje, kako se od nihilističnega optimizma vračamo nazaj v praskupnost. Kot novinar in sindikalist je kritičen do razmer na trgu dela. Če bi bil še enkrat mlad, bi imel pet, šest otrok. Rad se s psom izgublja na Barju. Razmišlja tudi o tem, zakaj je lahko lep dan za smrt v resnici lep dan za življenje.
Primarijka Josipina Ana Červek je vso svojo aktivno delovno dobo posvetila onkološkim bolnikom ter uvedla številne nove metode zdravljenja. Med drugim je uvajala medikamentozno hormonsko zdravljenje bolnic z rakom dojk, ustanovila pa je tudi oddelek za akutno paliativno oskrbo. V zadnjih letih svoje profesionalne kariere je uvajala zdravljenje s kanabinoidi. Njeno delo je pogosto odstopalo od standardnih principov.
Nedeljska gostja je najboljša šahistka vseh časov Judit Polgar. Še vedno je edina, ki se je borila za naslov svetovnega prvaka. Kot najmlajša je osvojila naziv velemojster, ogromno pa je naredila tudi za enakopravnost in razvoj šaha. Zaradi vsega tega je globalna šahovska zvezda. Premagala je več kot 10 svetovnih prvakov in se borila za največje šahovske lovorike.
Nedeljski gost Goran Novković je poznavalec slovenskega podjetništva, odgovorni urednik spletne strani in revije Podjetna Slovenija ter svetovalec za komuniciranje. Bil je namestnik odgovornega urednika Gospodarskega vestnika in Financ, odgovorni urednik časopisov Žurnal24 in Žurnal. V svoji karieri se je iz novinarstva podal tudi na nasprotni breg, bil je izvršni direktor Gospodarske zbornice Slovenije in SBC – Kluba slovenskih podjetnikov. Pogosto sodeluje kot komentator v slovenskih medijih. O slovenskem podjetništvu, o tem, zakaj ni slišati zgodb uspešnih podjetnikov, kakšno je slovensko gospodarsko okolje in kakšni so izzivi, ki bi jih morale nagovoriti tudi prihajajoče evropske volitve. Z njim se pogovarja Nataša Zanuttini.
Nedeljska gostja je Alenka Sottler, akademska slikarka in mednarodno uveljavljena ilustratorka, ki je poleg številnih nagrad in priznanj, zlasti v Združenih državah, kjer je postala tudi častna članica Združenja ameriških ilustratorjev, nedavno dobila še eno priznanje: newyorška revija 3X3 Magazin, revija za sodobno ilustracijo, ji je namenila sedemnajst strani dolgo predstavitev njenega opusa, skupaj z ilustracijami za nov prevod knjige Bambi, ki si ga je nekoč prisvojil Walt Desney. »Presenečeni smo nad globino in lepoto vaše interpretacije pripovedi,« so zapisali. In nove podobe Bambija slovenske ilustratorke so obkrožile ves svet.
"Ko nam zmanjka humorja, je pa res konec z nami," pravi Vid Kmetič, Mariborčan z dušo in telesom. Ukvarjal se je, in se še vedno, z vsem mogočim, zadnja leta pa predvsem zelo veliko piše. Pravkar je izšla knjiga Mariborsko leto, to je izbor časopisnih člankov, zbral in izbral jih je Vid Kmetič, ki je odličen poznavalec mariborskega življenja nekoč in danes. Tik pred izidom pa sta še njegovi pesniška zbirka z naslovom "…" in knjiga Kurzschluss, dnevniški zapiski o nebulozah, ki smo jih doživeli med pandemijo covida-19.
"Nikoli ne pozabim, koga predstavljam," pravi predsednica najštevilčnejšega sindikata v zdravstvu, Sindikata zdravstva in socialnega varstva Slovenije, Irena Ilešič Čujovič. Že pet let je glas in obraz več kot 17 tisoč zaposlenih iz najrazličnejših poklicev, tudi zdravnikov. Kako tudi skozi njihove izkušnje doživlja aktualno stavko, kako pa stanje v zdravstvu nasploh? So pacienti res talci trenutne zdravniške stavke? Je sindikat Fides nepopustljiv predvsem zato, ker je pred njim pokleknila še vsaka vlada? Kakšna je nasploh vloga sindikatov, kakšna je njihova moč, bi bilo treba spremeniti zakonodajo o reprezentativnosti, ki sindikate močno enači, ne glede na velikost članstva in vpliv? Kako ji kot podpredsednici Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije v zahtevnih pogajanjih za plačno reformo pridejo prav dolgoletne izkušnje iz športnega prava, iz arbitriranja pri nogometni zvezi in dela v antidoping komisiji? Kako drugačne poglede na sistem rejništva in posvojiteljstva pri nas ji je prinesla lastna izkušnja in kje med številnimi funkcijami je našla čas za učenje kar šestih jezikov?
Andreas Hoecker je fizik, ki koordinira več kot 3000 znanstvenikov z vsega sveta, predvsem pa zastopa eno izmed tehnoloških čudes sodobnega sveta. Deluje v Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave v Ženevi, ki je največji svetovni laboratorij za fiziko delcev. Tamkajšnji najbolj prepoznaven objekt je 27 kilometrov dolg veliki hadronski trkalnik, predor, ohlajen komaj kaj nad absolutno ničlo. V enem od delov trkalnika je postavljen kot katedrala velik detektor, več tisoč ton težka zver, ki ima v sebi za več Eifflovih stolpov železa, predvsem pa je to izjemno sofisticirana gigantska 3D-kamera. O delu na njem in fiziki, glasbi in Franciji, pa tudi o stiku med fascinacijo in frustracijo pri iskanju odgovorov na najtežja vprašanja vesolja se je Maja Ratej z Andreasom Hoeckerjem pogovarjala v nadzorni sobi detektorja Atlas v Cernu.
“Ljudje, ki jim je mar za mir, po koncu hladne vojne ne spimo dobro,” je pred dvema letoma na dan, ko so ruski tanki krenili proti Kijevu, dejal novinar Miha Lampreht. Velja za enega naših največjih strokovnjakov zapletenih odnosov Vzhodne Evrope. Leta 1989 se je kot skupni dopisnik RTV Slovenija in Dela iz Jugoslavije napotil v Sovjetsko zvezo. Leta 1996 se je vrnil iz Ruske federacije v Slovenijo. Od začetka njegove dolgoletne novinarske kariere se je spremenilo vse. Novinarstvo, tehnologija in svet. Ves čas je ostal zvest Radiu Slovenija − kot novinar, komentator, urednik ali kot direktor. Kljub radijski upokojitvi še vedno ostaja v miselnem ciklu analiziranja sveta okoli sebe, še bolj pa v telesnem gibanju. V tem se v resnici nikoli ni ustavil, saj je želja po odkrivanju drobnih stvari, ki jih ne moreš kupiti, preprosto prevelika. Od plezanja in alpinizma do kolesarjenja. V pogovoru tudi o tem, zakaj se vse bolj kaže, da je mir samo odsotnost vojne, česa se je naučil od Ane Politkovske, zakaj so ruske kriminalke drugačne in kako poteka učenje kitare. Z Miho Lamprehtom se pogovarja Gašper Andrinek.
Tako kot se je za Slovence, ozirom takrat za vso Jugoslavijo, v zgodovino zapisal 13. maj 1979, se je v zgodovino poljskega alpinizma zapisal 17. februar 1980. Poljska alpinista Krzysztof Wielicki in Leszek Cichy nista postala le prva Poljaka, ki sta osvojila Everest, ampak tudi prva človeka, ki sta bila na njem pozimi, kar je bil tudi prvi zimski vzpon na kateri koli osem tisočak sploh. Wielicki je pozneje kot peti človek na svetu osvojil Krono Himalaje, vseh 14 osemtisočakov, Cichy pa je prvi Poljak, z osvojenimi najvišjimi vrhovi vseh sedmih celin. Sta pripadnika generacije Ledenih bojevnikov, kot je National Geographic poimenoval generacijo poljskih alpinistov, ki so opravili kar 10 od 14 prvih zimskih vzponov na osemtisočake.
Slovenski slikar Jure Zadnikar že skoraj 30 let živi na grškem polotoku Halkidika. Končal je študij na Akademiji za likovno umetnost, sodeloval pri zasedbi Metelkove in umetniško opremil del Hostla Celica. Na študijski izmenjavi v Solunu je spoznal slikarko Fotini. Življenje sta si ustvarila v mestecu Kassandreia, kjer živita od leta 1997. Pravi, da svetloba v Grčiji drugače slika krajino kot v Sloveniji. Trava ima drugačne odtenke. Slovensko nebo je bolj modro kot grško. Kakšno je življenje ob morju, kje črpa navdih, kako z distance vidi Slovenijo, kakšna je Grčija 15 let po veliki krizi. Tudi o solunskih časih s košarkarjem Juretom Zdovcem in spominih na sorodnika Edvarda Kocbeka.
Rinko Golubović je eden najbolj prepoznavnih televizijskih in radijskih obrazov in glasov na področju nekdanje Jugoslavije. V svoji več kot 50 let trajajoči karieri se je tako na RTV Sarajevo kot pozneje v številnih zasebnih medijskih hišah preizkusil v vseh mogočih vlogah kot voditelj in novinar, bil je urednik, voditelj in snovalec tako informativnih kot zabavnih oddaj, med vojno v Bosni in Hercegovini tudi vojni poročevalec. Kot številni drugi njegovi sonarodnjaki je nekaj let kot begunec preživel v Kanadi, a se je vrnil v Sarajevo. V dneh pred 40. obletnico olimpijskih iger sodeluje v velikem medijskem projektu, s katerim bo mesto Sarajevo praznovalo to obletnico. Z njim se pogovarjamo o tem, kako so zimske Olimpijske igre leta 1984 zaznamovale mesto, o njegovi več kot polstoletni karieri v medijih in kako vidi medijsko-politično krajino v Bosni in Hercegovini.
16 let je bil star, ko ga je vlak pripeljal v Dachau, prvega od šestih koncentracijskih taborišč, v katerih je preživel naslednje leto in pol, dokler se ni končala vojna. Zase pravi, da mu življenje v taborišču ni prišlo do živega in je lahko razmeroma normalno živel povojno življenje. Ta teden je izšla tudi njegova biografija – Nepojmljivo, v kateri le približno tretjino prostora nameni medvojnim dogodkom. Dušan Stefančič je bil namreč po vojni uspešen gospodarstvenik – doma in v tujini. Kot ena res zadnjih živih prič nekega groznega obdobja pa čuti poklicanost, da nas še enkrat opozori nanj. Smo namreč sredi zelo podobnih procesov, kot so se dogajali sredi tridesetih let prejšnjega stoletja.
Čas je za premik od antropocentrične k biocentrični etiki, doba antropocena nas bo v to prisilila, ali pa nas več ne bo, je v knjigi Vrt in prispodoba, ki je pravkar izšla pri švicarski renomirani založbi Birkhäuser, zapisala krajinska arhitektka, dr. Ana Kučan. Njeno raziskovalno delo se prepleta med Biotehniško fakulteto, kjer kot redna profesorica predava teorijo in oblikovanje krajine ter projektivnim birojem Studio AKKA, za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Med številnimi projekti biroja sta prav gotovo največja Športni park Stožice in Nordijski center Planica.
Poslovil se je legendarni dramski in radijski igralec Jurij Souček.
Anže Rozman je skladatelj. Ta oznaka mu je najljubša. Kot majhen otrok je z družino obiskoval koncerte Slovenske filharmonije, simfonikov RTV Slovenija in ugotovil, da v glavi sliši glasbo. Ne glasbe, ki jo je poslušal na koncertih, ampak nekaj čisto svojega.
Neveljaven email naslov