Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jedke, duhovite in pronicljive maksime, ki jih je o odlikah in pomanjkljivostih posameznikov in družbe pisal Chamfort pred, med in po francoski revoluciji, se berejo, kakor da bi jih bil napisal naš sodobnik za naš čas
Priznajmo, leta 2022 bi težko komu storili večjo medvedjo uslugo, kakor da ga razglasimo za moralista. Nekaj duhamornega in puščobnega pa obenem pedantnega, rigidnega, sitnega in celo tečnega je na konotacijah, ki jih danes zbuja ta beseda, kajne. Kdo neki pa bi hotel sedeti pri miru in v tišini ter si pustil brati levite nekomu z večvrednostnim kompleksom?!
In vendar smo se prav moralistom posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. To pa seveda zato, ker besedo že dolgo uporablja literarna zgodovina, da bi z njo vrednostno povsem nevtralno opisala enega najvplivnejših, najpomembnejših tokov v francoski književnosti 17. in 18. stoletja. Z njo pač literarni znanstveniki opisujejo cel niz pisateljev od Pascala in La Rochefoucaulda do Vauvenarguesa in Chamforta, ki so pisali kratke, jedrnate, do čiste jezikovne briljance izbrušene misli, maksime in aforizme, v katerih so skušali s težko ulovljivo mešanico neutrudne zvedavosti, etične strogosti in vedrine duha navsezadnje izreči ključne, povsod in vselej veljavne resnice o človeški naravi, predvsem, kajpada, tiste, ki se tičejo naših pomanjkljivosti, samoprevar in zablod.
Zdi se, da je pisanje francoskih moralistov koreninilo v ostroumnem opazovanju ljudi in njihovega obnašanja tako v javni kakor zasebni sferi. In kdor bi zdaj pomislil, da ljudje danes zagotovo živimo čisto drugače, kakor so se Francozi v 17. in 18. stoletju, se velja spomniti, da je Chamfort, čigar Maksime in misli so po zaslugi prevajalskih naporov francista in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Primoža Viteza, pred nedavnim izšle v prestižni Knjižnici Kondor, napisal tole: »Družba pogosto pritiska na moške, ženske pa potepta v prah.« Pa ne le to; Chamfort je o svoji domovini zagodrnjal tole: »Francija je dežela, kjer je včasih koristno, če človek razkazuje svoje hibe, zmeraj pa nevarno, če pokaže kakšno vrlino.« In mož je tudi avtor tele transhistorične modrosti: »Uspehi rodijo še več uspehov, denar rodi še več denarja.«
So Chamfort in drugi moralisti torej naši sodobniki, ki jih je absolutno nujno brati? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Vitezom iskali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva.
foto: Goran Dekleva
722 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Jedke, duhovite in pronicljive maksime, ki jih je o odlikah in pomanjkljivostih posameznikov in družbe pisal Chamfort pred, med in po francoski revoluciji, se berejo, kakor da bi jih bil napisal naš sodobnik za naš čas
Priznajmo, leta 2022 bi težko komu storili večjo medvedjo uslugo, kakor da ga razglasimo za moralista. Nekaj duhamornega in puščobnega pa obenem pedantnega, rigidnega, sitnega in celo tečnega je na konotacijah, ki jih danes zbuja ta beseda, kajne. Kdo neki pa bi hotel sedeti pri miru in v tišini ter si pustil brati levite nekomu z večvrednostnim kompleksom?!
In vendar smo se prav moralistom posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. To pa seveda zato, ker besedo že dolgo uporablja literarna zgodovina, da bi z njo vrednostno povsem nevtralno opisala enega najvplivnejših, najpomembnejših tokov v francoski književnosti 17. in 18. stoletja. Z njo pač literarni znanstveniki opisujejo cel niz pisateljev od Pascala in La Rochefoucaulda do Vauvenarguesa in Chamforta, ki so pisali kratke, jedrnate, do čiste jezikovne briljance izbrušene misli, maksime in aforizme, v katerih so skušali s težko ulovljivo mešanico neutrudne zvedavosti, etične strogosti in vedrine duha navsezadnje izreči ključne, povsod in vselej veljavne resnice o človeški naravi, predvsem, kajpada, tiste, ki se tičejo naših pomanjkljivosti, samoprevar in zablod.
Zdi se, da je pisanje francoskih moralistov koreninilo v ostroumnem opazovanju ljudi in njihovega obnašanja tako v javni kakor zasebni sferi. In kdor bi zdaj pomislil, da ljudje danes zagotovo živimo čisto drugače, kakor so se Francozi v 17. in 18. stoletju, se velja spomniti, da je Chamfort, čigar Maksime in misli so po zaslugi prevajalskih naporov francista in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Primoža Viteza, pred nedavnim izšle v prestižni Knjižnici Kondor, napisal tole: »Družba pogosto pritiska na moške, ženske pa potepta v prah.« Pa ne le to; Chamfort je o svoji domovini zagodrnjal tole: »Francija je dežela, kjer je včasih koristno, če človek razkazuje svoje hibe, zmeraj pa nevarno, če pokaže kakšno vrlino.« In mož je tudi avtor tele transhistorične modrosti: »Uspehi rodijo še več uspehov, denar rodi še več denarja.«
So Chamfort in drugi moralisti torej naši sodobniki, ki jih je absolutno nujno brati? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Vitezom iskali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva.
foto: Goran Dekleva
V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Kako ji je to uspelo?
O velikem slovenskem umetniku, ki je menil, da imamo vsi v sebi potencial Leonarda ali Einsteina, vendar se mu le redki posvečajo.
Monumentalni Eseji velikega francoskega misleca in pisca 16. stoletja nam razkrivajo podobo novega, moderni dobi pripadajočega človeka, ki ne zaupa ne avtoriteti svetih ne avtoriteti filozofskih besedil, ampak hoče predvsem misliti s svojo glavo
Ljubezenska simbolika je jezik, ki ga znamo zelo dobro brati, vsaj znotraj svojega kulturnega sistema, čeprav fenomeni ljubezni niso univerzalen jezik. Ponekod je bila podvržena in je še patriarhalnim strukturam, drugod je razumevana skozi spolnost.
Živimo v času, ko nekateri poklici, ki so se uveljavili kot tradicionalni, počasi izginjajo. Poročilo, ki obravnava zaposlovanje v Združenih državah Amerike (primerjalno je narejeno za leti 1910 in 2000), ugotavlja, da je število delavcev v gospodinjskih dejavnostih, kmetijski dejavnosti in v industriji, dramatično upadllo, obenem pa se je v tem času število t.i. strokovnih, menedžerskih, pisarniških, trgovskih in storitvenih delavcev potrojilo. Kot lahko beremo v knjigi antropologa Davida Graeberja, je med njimi precej takih, ki so neproduktivni, vendar zelo dobro plačani.
Od kod neustavljiva privlačnost znanstveno-fantastične sedme umetnosti in kaj so v tem kontekstu v zadnjem stoletju pomembnega pridodali Rusi?
Od 17. do 19. stoletja je Yoshiwara, rdeča četrt v Tokiu, navdihovala slikarje, literate in gledališčnike in tako postala nekakšen epicenter tamkajšnje meščanske kulture, ta pa je sčasoma prodrla med vse sloje japonske družbe in jih trdno povezala med seboj
S svetovno uglednim filozofom o modernistični literaturi Marcela Prousta, Jamesa Joycea, Franza Kafke in Samuela Becketta
Z jezikoslovcem in etimologom Markom Snojem o imenih slovenskih psov in še vsem drugem, kar v našem jeziku laja, maha z repom in tačko da
Bili so časi, ko se napisane besede in narisane podobe v glavah niso mešale, se teple, na svoj način pogovarjale ali ustvarjale oblike sožitja ...
Aristotelova ekonomska misel v delu Ekonomija - avtorstvo tega dela je verjetno kolektivno, ali pa je miselni produkt enega izmed njegovih neznanih učencev - se ukvarja predvsem z urejanjem domačega gospodarstva pa tudi financ na ravni države oz. polis.
V oddaji Kulturni fokus nas zanima, kako naš pogled na svet, spomine in spoznanja oblikujejo čuti. Najprej: glavni dotik s planetom, na katerem živimo, je hoja.
Marta Verginella: v drugi polovici 19. stoletja je postalo jasno, da bo slovensko nacionalno gibanje uspešno le, če bo ženskam pomagalo do izobrazbe in olajšalo njihovo aktivno udejstvovanje v družbeno-kulturnem prostoru
V Berlinu se je, zahvaljujoč divjim nočnim klubom, alternativnim umetnostnim praksam, levičarskemu aktivizmu in nizkim najemninam, oblikovala posebna mestna kultura, ki si jo želijo izkusiti mladi odrasli z vsega sveta
Zakaj upodobitve volkov, lisic, medvedov in drugih živali v ljudskem slovstvu niso tako nedolžne, kot se zdijo na prvi pogled?
Prosto po Tolstoju: Evropski projekti so nesrečni vsak po svoje.
Kako se v približno 650 let stari uprizoritveni tradiciji iz dežele vzhajajočega sonca povezujejo in prepletajo igra, glasba in ples?
Najbrž prvi svetovno pomembni ameriški pisatelj in filozof, ki nam je zapustil prelomno misel, da se ohranitev sveta skriva v divjosti
Z muzikologom dr. Gregorjem Pompetom o tem, kako je opera v 19. stoletju postala osrednja in množično obiskana umetniška zvrst, kako so se skozi to spreminjale njene značilnosti ter kakšno vlogo je igrala v takratni družbi
Ljudje so se z mozaiki ukvarjali že od dni, ko so oblikovali in gradili prve civilizacije. Poznali so jih tako v Mezopotamiji kot v Mikenah, v klasičnem starogrškem obdobju, grški in rimski antiki, vse do zgodnjekrščanskega obdobja.
Neveljaven email naslov