Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Inštituta Jožef Stefan, ki ga vodi zadnjih 15 let. V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo takšno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije ter obenem uspešno obranil naš največji raziskovalni inštitut, da bi zaradi močno zmanjšanega financiranja izgubljal na kvaliteti. Zgradbe so resda iz povojnega časa in prostori premajhni, a mladi talenti, ki tam raziskujejo, so še vedno vrhunski. Kaj se torej lahko naučimo iz izkušenj preteklosti? Kaj Sloveniji in svetu prinaša današnji hitri tehnološki razvoj? Pa tudi o sorodnosti med znanostjo in umetnostjo ter o svojih slikarskih načrtih za čas, ko bo direktorske skrbi predal nasledniku. To so nekatera vprašanja iz tokratnega Radijskega intervjuja.
Foto: Nina Slaček
Z dolgoletnim direktorjem Instituta "Jožef Stefan" Jadranom Lenarčičem o vlogi znanosti, pomanjkanju slovenskih razvojnih ambicij in o načrtih za naprej
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Instituta "Jožef Stefan", ki ga vodi zadnjih 15 let. S koncem leta se bo s tega položaja poslovil.
V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo tovrstno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije. Meni, da gre za globoko pomanjkanje razumevanja za pomen, ki ga ima znanost za dolgoročno blaginjo države.
»Po osamosvojitvi Slovenije nikoli ni prišlo do tega, da bi se politika, znanstveniki in drugi usedli in pripravili dolgoročno vizijo, koncept, kako vidimo razvoj slovenske znanosti. Do tega premisleka nikoli ni prišlo.«
Izpostavlja, da močna znanost in njena tesna povezanost z gospodarstvom, ki je Slovenijo odlikovala v času Jugoslavije, tudi ni bila posledica kakega globokega razumevanja vloge znanosti, ampak nuje.
»Uvoz je bil takrat skoraj nemogoč, še posebej uvoz tehnologij. Tranzistorja nisi mogel pripeljati čez mejo. Zato smo morali delati praktično vse. Ko smo delali prve robote in so me novinarji o tem spraševali, smo vsi ponavljali tisto frazo, da gre za plod domačega znanja. Vseeno takrat nismo bili ravno na prvem mestu, ker smo bili bolj izolirana družba.«
Na Institut "Jožef Stefan" je ponosen. Kljub globokim rezom na področju domačega financiranja, so se uspeli vključiti v številne evropske raziskovalne projekte, vse več je v zadnjem času tudi najprestižnejših projektov Evropskega raziskovalnega sveta. Kar do 25 odstotkov sredstev inštituta tako danes prihaja iz evropskih virov. Čeprav je mednarodna vpetost in sodelovanje za vrhunsko znanost danes nujno, pa je to lahko le nadgradnja lastnih raziskav.
»To je približno tako, kot če bi v nogometu igral samo tekme, ne bi pa treniral,« pravi prof. Lenarčič o pomenu domačih, z lastnimi sredstvi financiranih raziskav.
V prihodnje utegnejo biti razmere še mnogo bolj zaostrene. Zaradi vpliva pandemije je tudi Evropska unija za prihodnje sedemletno finančno obdobje znanosti namenila mnogo manj finančnih sredstev, kot bi bilo potrebno, če bi želeli držati korak s konkurenco oziroma zmanjševati zaostanek za Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Po ocenah bi za ohranjanje razvojne prednosti morali v znanost investirati 160 milijard evrov, trenutno kaže, da jih bomo le 80.
»Pri velikih projektih, kot so denimo superračunalniki, nas Kitajci dobesedno zbrišejo s terena. To je za Evropo lahko zelo slabo. Superračunalniki bodo imeli v prihodnosti ključno vlogo zaradi obdelave vse večje količine podatkov. Če Evropa ne bom imela tu lastne tehnologije in se bo naslanjala recimo na Kitajsko, bomo začeli zaostajati. Kitajci nam bodo dali tehnologijo, ki bo že v drugem planu in zaostanek bo vedno večji.«
Kljub zelo uspešni karieri v znanosti, je Jadran Lenarčič sam mnenja, da ta izbira kljub vsemu ni bila povsem optimalna zanj. Ko se je odločal za študij, je imel v mislih tudi matematiko, sociologijo, filozofijo in likovno ustvarjanje. Na koncu se je odločil v sekundi in po intuiciji - za elektrotehniko.
»Morda nisem povsem zadel svojega poklica, ker sem verjetno bolj umetnik kot znanstvenik. A verjetno bi kot umetnik imel take in drugačne težave, ker v umetnosti je težko funkcionirati, razen če ti zelo uspe. Znanost je vendar bolj strukturirana. Ko si enkrat v tem procesu in imaš talent in smisel, se verjetno tu lažje znajdeš kot v umetnosti. Tako da mislim, da to, kar sem počel v življenju, je zelo blizu mojega optimuma, ne pa optimum. Optimum bi bil, če bi šel v umetnost, ampak sem vseeno zadovoljen.«
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Inštituta Jožef Stefan, ki ga vodi zadnjih 15 let. V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo takšno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije ter obenem uspešno obranil naš največji raziskovalni inštitut, da bi zaradi močno zmanjšanega financiranja izgubljal na kvaliteti. Zgradbe so resda iz povojnega časa in prostori premajhni, a mladi talenti, ki tam raziskujejo, so še vedno vrhunski. Kaj se torej lahko naučimo iz izkušenj preteklosti? Kaj Sloveniji in svetu prinaša današnji hitri tehnološki razvoj? Pa tudi o sorodnosti med znanostjo in umetnostjo ter o svojih slikarskih načrtih za čas, ko bo direktorske skrbi predal nasledniku. To so nekatera vprašanja iz tokratnega Radijskega intervjuja.
Foto: Nina Slaček
Z dolgoletnim direktorjem Instituta "Jožef Stefan" Jadranom Lenarčičem o vlogi znanosti, pomanjkanju slovenskih razvojnih ambicij in o načrtih za naprej
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Instituta "Jožef Stefan", ki ga vodi zadnjih 15 let. S koncem leta se bo s tega položaja poslovil.
V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo tovrstno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije. Meni, da gre za globoko pomanjkanje razumevanja za pomen, ki ga ima znanost za dolgoročno blaginjo države.
»Po osamosvojitvi Slovenije nikoli ni prišlo do tega, da bi se politika, znanstveniki in drugi usedli in pripravili dolgoročno vizijo, koncept, kako vidimo razvoj slovenske znanosti. Do tega premisleka nikoli ni prišlo.«
Izpostavlja, da močna znanost in njena tesna povezanost z gospodarstvom, ki je Slovenijo odlikovala v času Jugoslavije, tudi ni bila posledica kakega globokega razumevanja vloge znanosti, ampak nuje.
»Uvoz je bil takrat skoraj nemogoč, še posebej uvoz tehnologij. Tranzistorja nisi mogel pripeljati čez mejo. Zato smo morali delati praktično vse. Ko smo delali prve robote in so me novinarji o tem spraševali, smo vsi ponavljali tisto frazo, da gre za plod domačega znanja. Vseeno takrat nismo bili ravno na prvem mestu, ker smo bili bolj izolirana družba.«
Na Institut "Jožef Stefan" je ponosen. Kljub globokim rezom na področju domačega financiranja, so se uspeli vključiti v številne evropske raziskovalne projekte, vse več je v zadnjem času tudi najprestižnejših projektov Evropskega raziskovalnega sveta. Kar do 25 odstotkov sredstev inštituta tako danes prihaja iz evropskih virov. Čeprav je mednarodna vpetost in sodelovanje za vrhunsko znanost danes nujno, pa je to lahko le nadgradnja lastnih raziskav.
»To je približno tako, kot če bi v nogometu igral samo tekme, ne bi pa treniral,« pravi prof. Lenarčič o pomenu domačih, z lastnimi sredstvi financiranih raziskav.
V prihodnje utegnejo biti razmere še mnogo bolj zaostrene. Zaradi vpliva pandemije je tudi Evropska unija za prihodnje sedemletno finančno obdobje znanosti namenila mnogo manj finančnih sredstev, kot bi bilo potrebno, če bi želeli držati korak s konkurenco oziroma zmanjševati zaostanek za Združenimi državami Amerike in Kitajsko. Po ocenah bi za ohranjanje razvojne prednosti morali v znanost investirati 160 milijard evrov, trenutno kaže, da jih bomo le 80.
»Pri velikih projektih, kot so denimo superračunalniki, nas Kitajci dobesedno zbrišejo s terena. To je za Evropo lahko zelo slabo. Superračunalniki bodo imeli v prihodnosti ključno vlogo zaradi obdelave vse večje količine podatkov. Če Evropa ne bom imela tu lastne tehnologije in se bo naslanjala recimo na Kitajsko, bomo začeli zaostajati. Kitajci nam bodo dali tehnologijo, ki bo že v drugem planu in zaostanek bo vedno večji.«
Kljub zelo uspešni karieri v znanosti, je Jadran Lenarčič sam mnenja, da ta izbira kljub vsemu ni bila povsem optimalna zanj. Ko se je odločal za študij, je imel v mislih tudi matematiko, sociologijo, filozofijo in likovno ustvarjanje. Na koncu se je odločil v sekundi in po intuiciji - za elektrotehniko.
»Morda nisem povsem zadel svojega poklica, ker sem verjetno bolj umetnik kot znanstvenik. A verjetno bi kot umetnik imel take in drugačne težave, ker v umetnosti je težko funkcionirati, razen če ti zelo uspe. Znanost je vendar bolj strukturirana. Ko si enkrat v tem procesu in imaš talent in smisel, se verjetno tu lažje znajdeš kot v umetnosti. Tako da mislim, da to, kar sem počel v življenju, je zelo blizu mojega optimuma, ne pa optimum. Optimum bi bil, če bi šel v umetnost, ampak sem vseeno zadovoljen.«
Kolesarska strast, filozofska misel in predanost trajnostnemu razvoju. Kako kolesarjenje spreminja življenja ljudi in mesta? Kako vpliva na zdravje in okolje? Spoznajte kolesarskega aktivista Andreja Klemenca, ki je sodeloval pri ustanovitvi ljubljanske in slovenske kolesarske mreže ter Društva električnih kolesarjev Slovenije. Izvedeli boste, kako je od študija filozofije prešel v okoljski aktivizem ter s svojimi idejami in projekti spodbujal zeleno energijo in okolju prijazno prometno politiko.
Pred mednarodnim dnevom muzejev smo v oddajo Intervju povabili direktorja Prirodoslovnega muzeja Slovenije dr. Miho Jerška. V njem se že vrsto let spopadajo s prostorsko problematiko. V muzejski zgradbi na Prešernovi sta namreč kar dva državna muzeja: Prirodoslovni muzej in Narodni muzej Slovenije. Lani je ministrstvo za kulturo priskrbelo sredstva za novo idejno rešitev novogradnje Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Biološkem središču v Ljubljani. Zato so v muzeju optimistični glede rešitve tega problema, precej drugače pa je na področju kadrov. V soboto, 18. maja, bodo tudi v slovenskih muzejih in galerijah počastili mednarodni dan muzejev. Letošnja izbrana tema je Muzeji za izobraževanje in raziskovanje in poudarja ključno vlogo kulturnih ustanov za zagotavljanje celostnega izobraževanja. Želijo, da bi muzeji na ta dan še posebno spodbujali k bolj trajnostnemu in vključujočemu svetu. Muzeji so dinamična izobraževalna središča, ki spodbujajo radovednost, ustvarjalnost in kritično mišljenje. Letos želijo predstaviti svoj prispevek k raziskovanju in širjenju novih idej. Muzeji so ključni prostori, v katerih se prepletajo področja od umetnosti in zgodovine do znanosti in tehnologije in oblikujejo naše razumevanje sveta. Številni strokovnjaki v naših muzejih opravljajo pomembno raziskovalno delo, izsledke teh raziskav pa muzeji širijo med ljudi s svojimi izobraževalnimi programi, ki so namenjeni mladim in odraslim, strokovnjakom in laikom. Tako so zapisali v Mednarodnem muzejskem svetu za Slovenijo.
Ali je Evropska unija kljub krepitvi obrambnih politik in izdatkov še mirovni projekt? Je evropski zeleni dogovor upravičeno postal grdi raček ali gre le za sprevrženo predvolilno kampanjo? Pa tudi o sobah pobega v Evropski uniji in o tem, kaj ima naš odnos do Unije skupnega z impresionističnimi umetninami. O tem pred dnevom Evrope, ob začetku kampanje pred evropskimi volitvami in na vrhuncu praznovanj 20-letnice članstva Slovenije v Uniji v oddaji Intervju na Prvem ključni pogajalec in dolgoletni evropski komisar dr. Janez Potočnik.
Goran Lukić se za pravice nevidnih delavcev bori že vrsto let – na svojem, torej na Delavski svetovalnici je zadnjih osem let. Pravi, da je Slovenija na področju delavskih pravic v nevarnem trenutku: navzven se zdi vse brezhibno, a v zakulisju je vse kar precej kaotično neorganizirano. Dogajanje na delovni inšpekciji označi za svetilnik, ki bi moral braniti delavstvo, a je tamkaj luč očitno ugasnila. V katerih panogah je največ delavskih kršitev? Kako ocenjuje delo ministra za delo? In ali mu je bilo ponujeno mesto glavnega delovnega inšpektorja?
Ko se je prof. dr. Ani Krajnc in dr. Dušani Findeisen porodila zamisel o izobraževanju starejših in se je leta 1984 prvih šest starejših študentov začelo izobraževati v študijskem krožku francoščine, si nihče ni predstavljal, da bo 40 let pozneje Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje razvita nacionalna mreža. Takrat je bila misel o starejših, ki se učijo, precej nenavadna in pogumna, saj marsikdo ni razumel, zakaj bi si človek po upokojitvi pridobival nova znanja. Gospa Alijana Šantej je ena tistih, ki niso niti malo dvomili o pomembnosti izobraževanja v katerem koli življenjskem obdobju, ko se je pridružila sodelavcem na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. "V tistem obdobju," pravi, "je bilo veliko vprašanj in začudenja, a tudi veliko podpore." Gospa Alijana Šantej je vodja Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, v tokratni Intervju jo je povabila Lucija Fatur.
Nagrajena pisateljica, kolumnistka in eko-kmetovalka nalije čistega vina meščanom, ki nočejo razumeti kmetov, in kmetom, ki nočejo razumeti meščanov
Migracijski tokovi se spreminjajo. Sirski, pozneje pa še ukrajinski val sta konkretno vplivala na dogajanje v mednarodnem okolju. To je od blizu spoznala tudi Katarina Štrukelj, ki dobro pozna področje migracij, še posebno mednarodne zaščite, sprejema, oskrbe in uresničevanja pravic prosilcev za mednarodno zaščito ter integracije oseb v določeno okolje. Opravljala je številne vodstvene funkcije v okviru ministrstva za notranje zadeve, tudi vlogo vodje azilnega doma. Od leta 2019 pa je direktorica Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov in njen trenutno največji izziv ostaja iskanje lokacij za vzpostavitev začasnih azilnih domov. Kako solidarni so Slovenci do tistih, ki bežijo od doma v neznano? Katere izmed tisočerih zgodb, ki jih je spoznala v vseh letih delovanja, so jo najbolj ganile?
V tokratni oddaji gostimo pravnico, univerzitetno profesorico, dvojno častno doktorico Vesno Rijavec. Sicer predavateljica in prodekanica za mednarodno dejavnost mariborske Pravne fakultete je za lanskim častnim doktoratom Univerze v Gradcu ob koncu letošnjega januarja prejela še častni doktorat Univerze v Uppsali na Švedskem. Gre za univerzo, ki je bila ustanovljena leta 1477, sodi med najstarejše in se uvršča med 100 najboljših univerz na svetu. Pri častnem doktoratu gre za znamenje univerzitetne časti, ki se podeljuje po temeljitem premisleku. Zapis obrazložitve je v bistvu poklon prejemničinemu obsežnemu delu na področju civilnega procesnega ter mednarodnega zasebnega in procesnega prava pa tudi vodenju več evropskih primerjalnih raziskovalnih projektov. S prof. dr. Vesno Rijavec, častno doktorico univerz v Gradcu in v Uppsali - ki ji je bila pravna veda praktično položena v zibko - se je pogovarjal Stane Kocutar. Foto: prof. dr. Vesna Rijavec med predavanjem na Univerzi v Uppsali – pred podelitvijo častnega doktorata, osebni arhiv
Dolgoletna generalna direktorica družbe Adria Mobil Sonja Gole se je s prvim marcem upokojila in vodenje enega vodilnih evropskih proizvajalcev počitniških vozil prepustila nasledniku. Ko je pred 28imi leti prevzela vodenje podjetja, je bilo to v slabem finančnem stanju, blagovna znamka Adria je izgubljala vrednost, a so se s sodelavci lotili razvoja novih produktov s poudarkom na kakovosti, inovativnosti in s tem dviga imidža blagovne znamke. Podjetje je zapustila finančno stabilno, z rekordno prodajo in ekipo, ki naj bi podjetju zagotavljalo dodatno rast. S Sonjo Gole se je v sredinem Intervjuju na Prvem pogovarjal Jože Žura. Foto: Leon Vidic
Na čelo kmetijskega ministrstva je v najbolj dramatičnem obdobju evropskega kmetijstva, ko evropska mesta hromijo množični protesti kmetov in ko tudi slovenski kmetje zahtevajo rešitev številnih nakopičenih problemov, iz poslanskih vrst stopila Mateja Čalušić. Kako razmeroma neizkušena političarka obvladuje napete situacije in kako je umirila nezadovoljne kmete, da so odpovedali za včeraj napovedani veliki protest v Ljubljani? Obljube so bile dane ‒ ali ima ministrica moč, da jih bo tudi uresničila? Bo v kolesju zelene transformacije kmetijstva žrtvovala male hribovske kmetije in ali bo pospešila proizvodnjo v rastlinjakih? Z ministrico za kmetijstvo se bo o aktualnih vprašanjih pogovarjala Jernejka Drolec..
Branko Franc Selak, dolgoletni direktor Marmorja Hotavlje, je letošnji prejemnik priznanja za življenjsko delo, ki mu ga je podelilo Združenje Manager. S podjetjem, ki je danes v svetovnem vrhu opremljanja prestižnih jaht, je povezan petinpetdeset let. Za zaposlene in podjetje, ki ga zdaj vodita sinova, so največji izziv zahtevna naročila. Ta so povezana z novimi znanji, s sodobno tehnologijo, z rastjo in nenehnim razvojem. Branko Franc Selak je prepričan, da je prav to jamstvo za uspeh kakovostnih kamnarskih izdelkov, pomembnih za prisotnost na novih trgih ter stabilno poslovanje Marmorja Hotavlje s 158 zaposlenimi.
Gostja današnjega intervjuja je direktorica Urada za makroekonomske analize in razvoj Maja Bednaš. Gre za strokovno neodvisno ustanovo, čeprav sodi pod vlado. Ukvarja se z analizo gospodarskih gibanj. Najbolj so prepoznavni po Pomladanski in Jesenski napovedi. Na podlagi preteklih gibanja napovedo kaj lahko pričakujemo v prihodnje. Zelo odmevno je tudi poročilo o produktivnosti, pa o razvoju, pa potem še vrsta mesečnih analiz na primer Ekonomsko ogledalo, v zadnjem času pa tudi kratki tedenski odmevi na izbrane kazalce, grafi tedna. Zametki Urada so še v prejšnji državi, takrat je bil zavod za družbeno planiranje, v samostojni državi se je preoblikoval v zavod za makroekonomske analize in razvoj, od leta 94, torej 30 let, pa deluje kot Urad. In omenjeni urad zdaj že peto leto vodi direktorica Maja Bednaš.
V oddaji Intervju smo tokrat gostili predsednika uprave Nuklearne elektrarne Krško Gorazda Pfeiferja. Iz operaterja jedrskega reaktorja in vodje proizvodnje se je povzpel do direktorja najpomembnejšega elektroenergetskega objekta v Sloveniji. Z njim smo se pogovarjali o prihodnosti jedrske energije v Sloveniji, energetski stabilnosti države, vlogi krške nuklearke pri prehodu v brezogljično družbo, proizvodnji vodika v nuklearkah in tudi o reaktorjih četrte generacije, ki bodo omogočali bistveno višjo proizvodnjo električne energije in hkrati zagotavljali večjo varnost. Spoznajte Gorazda Pfeiferja, izjemnega jedrskega strokovnjaka, ki je znanja in izkušnje nabiral tudi v Združenih državah Amerike in ki ga odlikuje visoka stopnja integritete in varnostne kulture.
Doc. dr. Tanja Bagar je direktorica in soustanoviteljica inštituta Icanna. Diplomirala je iz mikrobiologije in pozneje še doktorirala iz biomedicine, smer molekularna biologija in biokemija. Kot mlada raziskovalka je delala na Kemijskem inštitutu na oddelku za biotehnologijo ter leta 2010 prejela Krkino nagrado za posebne dosežke na področju raziskovalnega dela. Ima bogate raziskovalne izkušnje, ki jih je pridobila v laboratorijih na Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in prehrano, v Bolnišnici Topolšica, na Inštitutu za mikrobiologijo in genetiko na univerzi Georg-August v Göttingenu v Nemčiji ter na Inštitutu za celično biologijo Univerze v Edinburgu. Danes predava na Alma Mater Evropea, ukvarja pa se tudi z ekoremediacijami. Je avtorica knjige Konoplja v medicini. Doc. Dr. Tanjo Bagar je pred mikrofon povabila Cirila Štuber. Fotografija: osebni arhiv
V slovenskih šolah od leta 1985 nimamo samostojnega predmeta spolna vzgoja, te vsebine se poučuje medpredmetno, vendar ne celovito in ne povsod - veliko je namreč odvisno od pripravljenosti posameznih učiteljic in učiteljev. Mladi zato večino informacij o spolnosti, intimi, odnosih in čustvih iščejo na spletu, kjer pa prepogosto naletijo predvsem na laži, mite, stereotipe, predsodke, sovraštvo, nasilje in pornografijo. Kakšna bi morala biti celovita in sistematična spolna vzgoja? O tem v tokratni oddaji Intervju. Raziskovalec Tim Prezelj je opravil raziskavo o spolni vzgoji v slovenskih osnovnih šolah. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
V Mladinskem gledališču v Ljubljani pripravljajo poseben program za vključevanje mladih v gledališče in – širše povedano – javni diskurz na splošno. Program so poimenovali Mlado mladinsko. Druga predstava, ki so jo ustvarili mladi skupaj z avtorsko ekipo in člani ansambla mladinskega gledališča, ima naslov Umetnost vojne/umetnost miru. Zakaj je pomembno, da mladi razmišljajo o vojni, čeprav se jih ni dotaknila in, upamo, je tudi ne bodo doživeli? Ali lahko brskanje po dramatičnih izkušnjah vojne kaj spremeni? Kakšna je izkušnja z delom z mladimi? O vsem tem z režiserko Ano Duša.
Novinar, profesor slovenščine in ruščine ter književnik Simon Ošlak Gerasimov je dejaven na številnih področjih. Za slovenski program ORF spremlja dogajanje na avstrijskem Štajerskem, tja ga je pripeljala študijska izbira. Po opravljeni dvojezični ljudski šoli v Celovcu in slovenski gimnaziji se je namreč odločil, da bo izobraževanje nadaljeval v Gradcu. To je bila, kot pravi, logična pot. Ker ga navdušuje zgodovina, ni presenečenje, da se je glavnega mesta avstrijske Štajerske lotil raziskovalno.
Notranjski regijski park je leta 2002 ustanovila Občina Cerknica z namenom ohranitve, varstva in raziskovanja naravnih ter kulturnih vrednot, izjemnih geomorfoloških, geoloških in hidroloških lastnosti, zaščite naravnih ekosistemov ter lastnosti neživega sveta, arheološke in etnološke dediščine. Osrednje območje parka je presihajoče Cerkniško jezero. Javni zavod Notranjski regijski park pa je v zadnjih devetih letih za svoje projekte pridobil 12 milijonov evropskih sredstev. Gre za projekta LIFE STRŽEN in KRAS REVITA. Projekta sta se osredinjala na varstvo narave, razvoj infrastrukture in spodbujanje lokalnega gospodarstva. V oddaji Intervju po deseti na Prvem smo gostili direktorja Notranjskega parka Matevža Podjeda, ki nam je predstavili pot, ki so jo prehodili, in vizijo parka v prihodnje.
Bližnji vzhod je najstarejše krizno žarišče na svetu. Poglavitni problem je vprašanje palestinskega ljudstva, ki je z ustanovitvijo Izraela izgubilo svoje ozemlje. Je vojna v Gazi prelomna točka, na kateri bo treba najti trajno rešitev? Naš gost bo zaslužni profesor doktor Bojko Bučar, visokošolski učitelj s fakultete za družbene vede. Generacije študentov so pri njem znanje o mednarodnih odnosih črpale prav na primeru Bližnjega vzhoda. O tem, kaj je pravica do samoodločbe? Kaj je razmerje sil, kakšna vloga Združenih narodov in kakšna Meddržavnega sodišča v Haagu. Nas je silovitost vojne v Gazi presenetila? Ali imamo v Sloveniji dovolj izobraženih ljudi, ki spremljajo mednarodna dogajanja, ali pa smo se v javnosti prepustili posnemanju tujih vzorcev? Na ta in druga vprašanja bomo skušali odgovoriti v Intervjuju s profesorjem doktorjem Bojkom Bučarjem.
Šestega decembra je Medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine pri mednarodni organizaciji UNESCO potrdil vpis babištva na reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Babištvo so spoznali kot pomembno človeško dejavnost, utemeljeno na vednosti o človekovem telesu, naravnih in kulturnih dejavnikih, ki sooblikujejo potek nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja pri materi in novorojenčku. Gostja prvega letošnjega intervjuja na Prvem je Nina Radin, samostojna babica, ki že devet let pomaga pri porodih na domu in za porodnice skrbi tudi v predporodnem in poporodnem obdobju. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.
Neveljaven email naslov