Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
16. avgusta lani je bil na gradu Bogenšperk tretji koncert v sklopu festivala Seviqc Brežice. Na njem je nastopil slovenski trio Tacet (Katarina Nagode: flavta, Mojca Jerman: baročna in klasična violina, Martina Okoliš: čembalo). Ime si je nadel po latinski besedi za tišino z mislijo, da se glasba začne s tišino, torej najprej prisluhnemo, šele nato zaigramo. Da bi bili zmožni prisluhniti, moramo biti najprej v tišini, tako zunaj kot v sebi samih.
Na koncertu Gradus ad Parnassum so glasbenice iz Italije, v kateri je deloval Giuseppe Tartini, potovale na območje Habsburške monarhije; tam smo najprej srečali Anno Bon, italijansko skladateljico, ki je ob koncu svoje umetniške poti delovala na dvoru Esterházyjevih, nato na Dunaju delujočega slovenskega skladatelja Janeza Krstnika Dolarja, naša pot pa se je končala na samem habsburškem dvoru, na katerem sta delovala Antonio Caldara in Johann Joseph Fux.
16. avgusta lani je bil na gradu Bogenšperk tretji koncert v sklopu festivala Seviqc Brežice. Na njem je nastopil slovenski trio Tacet (Katarina Nagode: flavta, Mojca Jerman: baročna in klasična violina, Martina Okoliš: čembalo). Ime si je nadel po latinski besedi za tišino z mislijo, da se glasba začne s tišino, torej najprej prisluhnemo, šele nato zaigramo. Da bi bili zmožni prisluhniti, moramo biti najprej v tišini, tako zunaj kot v sebi samih.
Na koncertu Gradus ad Parnassum so glasbenice iz Italije, v kateri je deloval Giuseppe Tartini, potovale na območje Habsburške monarhije; tam smo najprej srečali Anno Bon, italijansko skladateljico, ki je ob koncu svoje umetniške poti delovala na dvoru Esterházyjevih, nato na Dunaju delujočega slovenskega skladatelja Janeza Krstnika Dolarja, naša pot pa se je končala na samem habsburškem dvoru, na katerem sta delovala Antonio Caldara in Johann Joseph Fux.
»V cerkvi svetega Marka sem slišal veliko dobre glasbe, še posebno na sopranski violi da gamba, ki je bila tako sijajna, da je po mojem mnenju nihče ne more preseči. Tam so bili tudi cinki in pozavne; ti so izvajali prav primerne skladbe. Na praznik svetega Roka sem slišal najboljšo glasbo v svojem življenju, tako zjutraj kakor popoldne. Bila je tako dobra, da bi bil pripravljen prehoditi sto milj, da bi slišal kaj podobnega!« Te besede je zapisal angleški popotnik Thomas Coryat [izg. Korajət] ob obisku Benetk leta 1608. Benetke so bile eno najpomembnejših trgovskih mest v Evropi šestnajstega in sedemnajstega stoletja, križišče trgovskih poti iz vseh nebesnih smeri. Beneška republika je bila takrat še vedno politično vplivna in je negovala tako svojo odprtost kot drugačnost. Veljala je tudi za središče evropskega glasbenega založništva in tiska.
Karl von Schonstein, ki mu je Franz Schubert posvetil Lepo mlinarico, je Schuberta opisal kot "jasnovidca z nebeškim navdihom, ki tako rekoč iz rokava stresa svoje najbolj veličastne stvaritve". Dolgoletni prijatelj Josef von Spaun [izg. fon Špaun] je menil, da »tisti, ki je Schuberta zjutraj videl zaposlenega s komponiranjem, žarečega, s sijočimi očmi in spremenjeno govorico, kakor nekakšnega mesečnika, nikoli ne bo pozabil tega vtisa«. Ko so se čudili njegovi izjemni produktivnosti, je Schubert menda odvrnil: »Vsako jutro komponiram po več ur. Ko končam eno skladbo, začnem drugo!« Njegov ustvarjalni proces se zdi lahkoten, saj zna njegova glasba zveneti zavajajoče preprosto.
Od smrti norveškega skladatelja Edvarda Griega leta 1907 je minilo že več kakor stoletje, a so se njegove interpretacije ohranile tako na akustičnih posnetkih kakor na zapisih za tako imenovane reprodukcijske klavirje. Ob pomoči posebne naprave so Griegovo muziciranje z vsemi niansami v agogiki in dinamiki prenašali na papirnate trakove. Te so potem obdelali in glasbo reproducirali na ustreznem mehanskem klavirju. Taka glasbila so bila priljubljena pred prvo svetovno vojno in na njih lahko skladateljevo igro poslušamo še danes.
Schubertiade: An Die Musik – Glasbi je naslov zadnjega koncerta lanskega festivala Seviqc Brežice, ki je potekal 25. avgusta 2023 na Gradu Snežnik. Na njem je nastopila zasedba Nova Schola Labacensis, ki je pod umetniškim vodstvom Borisa Šinigoja izvedla Schubertiado, historično zvesto obuditev večera samospevov, kakršnemu je lahko prisluhnil ali na njem nastopil tudi Franz Schubert sam. Schubertova glasba vselej gane in povzdigne dušo. Svoj najintimnejši trenutek brez dvoma doseže v obliki samospeva, pa tudi nekaterih lirično ubranih večglasnih pesmi za ženske glasove ob nežni spremljavi romantične kitare. Te nas s pretanjeno uglasbenimi pojočimi verzi nemško govorečih romantičnih pesnikov nagovarjajo naravnost v srce. Pri podajanju nepozabnega večera Schubertove komorne glasbe, to je resnične Schubertiade, jim predano priskočijo na pomoč lirično ubrani instrumentalni intermezzi z navdihujočim prepletom spevne kljunaste flavte, milozvočnih godal in srebrnih kitarskih strun. Poleg samospevov nas v oddaji čakajo še večglasne pesmi ob spremljavi romantične kitare ter instrumentala dela Schuberta in njegovih sodobnikov Václava Tomáša Matějke in Heinricha Augusta Marschnerja. Nova Schola Labacensis: Tadeja Pance, Urška Kastelic in Ana Novak, sopran Nadia Magister, mezzosopran K.G. Blažka Mraz, kljunasta flavta Tomaž Šinigoj, violina in viola Miha Šinigoj, violončelo Boris Šinigoj, romantična kitara
Neveljaven email naslov