Adrii se je pridružila leta 1978. Prijavila se je na razpis za stevardese in stevarde, kar kmalu se je lahko tudi zaposlila, saj se je Adria v tistem času razvijala, posodabljala floto in širila svojo dejavnost, zato so potrebovali tudi več kabinskega osebja, je povedala Barbara Žnidar, ki jo poznamo tudi iz modnega sveta.

”V Adrii smo viharili viharje, bili so plusi in minusi, vzponi in padci. Delo je bilo naporno, a nas je bilo veliko, ki smo bili zaljubljeni v ta poklic.”

Letalske uniforme morajo biti lepe in udobne hkrati. Je dovoljena tudi drznost?

”V osemdesetih letih smo naročili kitajsko svilo, ki je bila zelo prosojna, kar ni bilo prav. Tisto leto, ko so se te bluzice nosile, je bilo skoraj vidno spodnje perilo,”

razlaga Barbara Žnidar, ki se je ukvarjala z uniformami, izbirala kroje, materiale, dodatke, iskala celovite rešitve za Adrio. Organizirala je tudi izobraževanja o urejenosti in vedenju. Ko je postala inštruktorica, je o vsem tem napisala obsežen protokol:

”Ni bilo govora o mini krilih in preveč izpostavljenih dekoltejih, rokavi so morali biti pozimi do komolcev ali dolgi, krila do kolen, pričeske urejene, dolgi lasje speti … Nismo dovoljevali ekscesov,”

dodaja gospa Žnidar,  ki še pojasnjuje, zakaj je tako pomembno, da so stevardese naličene:

”Če nisi naličen, si zaradi hladne svetlobe na letalu tak, kot bi vstal iz groba.”

Adrio so na mednarodnih izborih za najlepše oblečeno letalsko osebje uvrščali visoko. Barbara Žnidar  je še povedala, da je bilo v zadnjem obdobju, ko je bila Adria v lasti nemškega sklada 4K Invest, stanje nevzdržno tudi na tem področju, saj je osebju komajda uspevalo, da je bilo spodobno oblečeno.

Tatjana Pirc s sogovornicami in sogovorniki, s katerimi se je srečevala več mesecev, predstavlja zgodbo o tem, kako je Adria vzletela, letela in trdo pristala … val202.si/adria4ever