Priimek Novak je eden najpogostejših slovenskih priimkov, tako pa se piše tudi osemčlanska slovensko-brazilska družina, ki živi v Mariboru. Monica, ki sicer prihaja iz Brazilije, in Mariborčan Sebastjan sta se pred leti povsem po naključju spoznala v Nemčiji, kjer je Sebastjan opravljal svoje delo. "Jaz sem prišla v Nemčijo obiskati svojo mamo in prijateljica od moje mame mi ga je predstavila," se njunega prvega srečanja spominja Monica.

Kot pove Sebastjan, je iskrica med njima hitro preskočila, zaradi jezikovne vrzeli, pa sta se najprej sporazumevala s kretnjami. "Sporazumevanje je bilo na začetku težje. Sporazumevala sva se z očmi, kretnjami in pravzaprav z mimiko telesa. Jaz nisem znal njenega jezika, ona pa ne mojega in tudi nemščine takrat ni znala veliko," pove Sebastjan. Komunikacija med njima je naposled uspešno stekla. Ob njegovih prostih dneh sta se skupaj večkrat vračala v Slovenijo, pred okoli 20-imi leti, ko je Sebastjan zaključil z delom v Nemčiji, pa ju je pot pripeljala v Maribor. Kot pove Monica, se je štajerske prestolnice hitro navadila. "Jaz sploh nisem vedela, kje sem, ampak bilo mi je lepo, ker je mirno in zeleno in tega nisem videla v drugih državah," pove.

Vsa družina si želi obiskati Brazilijo

Danes imata Monica in Sebastjan Novak šest otrok; štiri dekleta in dva fanta. Zaradi želje po lastnem domu, se je družina v preteklosti večkrat selila, pred nekaj leti pa so se ponovno ustalili v Mariboru. Vsi otroci tekoče govorijo slovensko in nemško, malo tudi portugalsko in angleško. Poleg šole obiskujejo tudi številne obšolske dejavnosti, sicer pa povejo, da jim v tako veliki družini ni nikoli dolgčas. "Jaz sem najstareša in sem na začetku bila sama, nato pa sem mami pomagala skrbeti za njih, ko so bili še mlajši. Zdaj pa je veliko lažje, ker so starejši in že dovolj razumejo stvari. In tudi, če sem kdaj žalostna, me znajo vedno potolažiti, saj me oni res najboljše poznajo. In ja, držimo skupaj," doda najstarejša od otrok, 22-letna Monique.

Kot še povejo otroci, je njihova velika želja, da nekoč obiščejo mamino domovino - Brazilijo, tudi to pa družina načrtuje v prihodnosti. "Naš prvi projekt je, da bi prišli do svojega doma, da bi šli ven iz najemnine in bi imeli svoj kotiček, svoj prostor. Naslednji projekt pa je, da gremo cela družina v Brazilijo, da lahko žena pokaže otrokom od kod prihaja," pove Sebastjan, ki še tudi sam ni nikoli obiskal ženine domovine.

"Že naslednji dan sem želela priti nazaj"

Razlike med življenjem v Braziliji in Sloveniji so sicer velike, v pogovoru pove Monica. Če so Brazilci močno znanih po karnevalih in plesu, je Monici v Sloveniji všeč predvsem tradicija praznovanja tako osebnih kot tudi državnih in krščanskih praznikov. Razlikuje se tudi hrana, ki se ji sicer tudi tukaj zdi zelo okusna. "Najraje imam pohano meso, pražen krompir, segedin in zeleno solato z bučnim oljem," pove.

Trenutno se Monica izobražuje za pomočnico vzgojiteljice predšolskih otrok, v Mariboru pa se počuti kot doma. "Enkrat sem po dolgem času šla v Brazilijo in že naslednji dan sem želela priti nazaj. Vse stvari tam so bile drugačne in nisem se več počutila vključeno," se spominja, Sebastjan pa v smehu doda: "Že naslednji dan me je klicala in rekla, da želi priti takoj nazaj domov, jaz pa sem ji rekel, da ne gre to tako hitro."

Delavnica Povej svojo zgodbo povezuje več generacij

Slovensko-brazilska družina Novak se je s svojo zgodbo, baletno točko, petjem in degustacijo tradicionalnih brazilskih dobrot predstavila v sklopu prve letošnje delavnice Povej svojo zgodbo, ki je bila sicer že 22. zapovrstjo. Brezplačne delavnice namreč potekajo že od lanskega leta, organizira pa jih Večgeneracijski center Maribor.

"Delavnica Povej svojo zgodbo ima ta namen, da ljudje pripovedujejo svoje zgodbe. Mi, ki smo starejši, pripovedujemo, kako je bilo v naših mladih ali študentskih letih. Druge generacije pa o svojih zgodbah in potem si izmenjujemo poglede in izkušnje, ki se spreminjajo zaradi spreminjanja civilizacij in življenja," pove vodja delavnic Andrej Ivanuša. Kot še doda, ljudje radi delijo oz. delimo svoje zgodbe, vsaka zgodba je namreč edinstvena.