V podcastu Zorni kot je bila sogovornica pedagoginja in galeristka, samostojna kulturna delavka Melita Ragolič, ustanoviteljica in vodja Šole umetnosti in Galerije Atilem v Mariboru. Z njo smo se pogovarjali o delu z mladimi v njeni likovni šoli, ob katerem zelo uživa in jo izpolnjuje, pa tudi o težki življenjski preizkušnji, iz katere je izšla še močnejša – o njenem boju z rakom.

Melita Ragolič je s svojo šolo Atilem že kar nekaj let prisotna na mariborskem področju likovnih šol in poučevanja risanja. "Likovna šola oziroma šola umetnosti Atilem je bila ustanovljena leta 2009. Od takrat dalje smo prisotni ves čas; med šolskim letom, šolskimi počitnicami, 12 mesecev na leto - nonstop." Šola ima svoje simpatične in tople prostore na Glavnem trgu, sem so se preselili leta 2018. "Tukaj se počutimo dobro, to je naš kotiček, 'skriti glavni trg'. Tukaj je tudi nekaj drugih kulturnih ustanov (Galerija Hest, Židovski trg,..), je kot nekakšna umetniška četrt.

Najstarejša udeleženka tečaja risanja je bila stara 84 let

Katere programe vse imajo? "Tukaj v Atilem imamo likovno šolo za otroke, mladostnike, za odrasle, priprave na sprejemne izpite, tečaje slikanja. Starostni razpon tečajnikov je kar velik - najmlajši otroci, ki so prišli, so bili stari 3,5 let, najstarejša gospa, ki se je udeležila našega tečaja, pa je bila stara 84 let. V tem šolskem letu je najmlajša tečajnica stara štiri leta. Pokrivamo Maribor in okolico. Smo pa imeli že tečajnike, ki so prihajali iz Murske Sobote, koroške regije, en se je vozil celo iz Izole, ena pa iz Celovca. Tako da smo pokrili že skoraj celotno Slovenijo," pravi sogovornica.

Kot pravi, je velikokrat tako, da se pri ljudeh kasneje v življenju pojavi (spet) želja, da bi risali. Zgodb tečajnikov se je v tem času nabralo veliko, pripoveduje Melita Ragolič. "Če povem samo eno - ena gospa, ki je hodila tod mimo, je stala pred našo galerijo in opazovala slike. Enkrat sem jo povabila noter in povedala je, da je stara 84 let in da si je vse življenje želela risat oziroma naučit risat portrete. S svojo majhno pokojnino si ni mogla privoščiti tečaja, pa sem se odločila, da ji tečaj podarim. Nato sva se dobivali ob dopoldnevih. Gospa si je sama prinesla svinčnike od doma, in si jih z nožem ošilila."

Spominja se tudi gospoda, ki je imel psihične težave. "Risanje mu je dobro delo, dobro se je počutil pri nas. Barve so ga pomirjale, slike oziroma slikanje mu je dalo zadovoljstvo, da je nekaj ustvaril oziroma nekaj dobrega naredil. Psihično stanje se mu je izboljšalo."

"Likovna šola Atilem je moj otrok"

Kakšen pristop pa imajo do najmlajših? "To pa je odvisno od otroka do otroka. Nekateri otroci bi mogoče najprej spoznavali samo barve, eni otroci bi barvali pobarvanke. Mi težijo k temu, da sami narišejo nek lik in ga pobarvajo. Imamo pa zmeraj neko nalogo - sedaj recimo je vezano na Božič itd." Velik del dela je spodbuditi pri tečajnikih domišljijo. "Ampak otroci imajo takšno domišljijo, da se samo čudim. Sicer pa otroci najraje rišejo živali."

Kot že omenjeno uvodoma, tudi pripravljajo na sprejemne izpite. "Kar veliko tečajnikov smo že uspešno pripravili na sprejemne izpite, več kot sto jih je že bilo. Jaz vedno rečem, da na srednji oblikovni šoli v Mariboru imam že za par razredov otrok, dijakov, ki obiskujejo šolo ali so jo že končali. 'Naše' dijake imamo tudi na umetniški gimnaziji v Ljubljani, na Ptuju, v Celju... Tudi na fakultetah, kot je likovna akademija v Ljubljani, ...

Likovna šola Atilem je znana tudi po svojih rednih razstavah in dobrodelnih projektih. "Jaz vedno pravim, da tisti, ki dobro dela, se mu dobro povrne. To miselnost želim prenesti tudi na otroke. Vsako leto pripravimo kak dobrodelni projekt. Veliko smo sodelovali z društvom Humanitarček, razstavljali v UKC Maribor..."

Sicer pa Melita Ragolič rada reče, da je likovna šola Atilem njen otrok. "Ja, res je, to je moj otrok. Svojih otrok nimam. Vsi zdajšnji in nekdanji tečajniki so moji otroci. Živim za to, tu v šoli sem cele dneve, tu z menoj je tudi moj mož, ki tudi živi za to delo - oba. Mnogi nekdanji tečajniki se še vedno vračajo sem, kaj narisat, ali samo na kavo."

"Najtežji del bolezni je bil izgubiti lase"

Sogovornica pa je bila pripravljena deliti tudi svojo izkušnjo z rakom na dojki. "Za diagnozo sem izvedela marca 2022. Tega mojega 'cimra', da se pošalim, sem pa zatipala že junija 2021. Zaradi okoliščin, ki so bile, covid itd., nisem temu namenila dovolj pozornosti. Zatro pozivam vsakega - ženske in moške (tudi veliko moških zboli za rakom na prsih) -, če karkoli zatipate, ne čakat, takoj se odpravite k zdravniku." Po diagnozi jo je čakala najprej operacija (junija lani), nato kemoterapija, na koncu pa obsevanje. "Ko sem zvedela, da bom deležna kemoterapije, sem izgubila tla pod nogami. Najprej so mi rekli, da bo potrebnih samo šest kemoterapij, a na koncu jih je bilo dvanajst. Posledice, ki so prišle po kemoterapijah, so bile hude. Še danes nisem tako 'fit', ko sem bila prej."

V času kemoterapij je izgubila lase in pridobila veliko kilogramov, razlaga Melita Ragolič. "Čutila sem bolečine v kosteh, slabo mi je bilo,..." To obdobje je bila velika preizkušnja zanjo, a imela je podporo moža. "Ko sem dobila diagnozo, sva se z možem odločila, da ne zapreva šole, ampak bo on nadaljeval z delom. Jaz nisem mogla delati, tega nisem zmogla, sem pa bila veliko prisotna. Dogovorila sva se vse - o programu, načinu dela,..."

"Meni osebno je bilo najhuje to, da sem izgubila lase. Ko ženska izgubi lase... Ko me je frizerka obrila, je meni bilo grozno. Potem sem dobila lasuljo. Ampak ker je bilo poletje in vroče, lasulje nisem mogla nositi. Pa sem rekla, ok, bom nosila ruto, klobuk... Prišle so poletne šolske počitnice, otroci so bili tukaj na delavnicah,... Prišel je september, oktober, jaz pa še vedno brez las... Nikoli nisem bila tukaj brez rute ali klobuka. Ti otroci - niti eden ni ugotovil, da sem brez las. To je neverjetno. Bila sem v šoku. Otroci so me sprejeli takšno, kot sem. In tudi zdaj, ko imam kodraste lase - takšnih las prej nisem imela - otroci ne vedo, da sem prej imela ravne lase. Otroci ne gledajo, kakšen si. Sprejmejo te takšnega, kot si." Učiteljico risanja, dodamo mi.

Kaj se je iz bolezni "naučila"? "Odkar se je to zgodilo, znam reči ne. Prej tega nisem znala. Znam si vzeti čas zase, vzamem si dopust. Pomembno je, da se človek čim manj nervira, zmanjšati je treba stres." Celotnemu pogovoru prisluhnite na spodnji povezavi: