Ob nogometnem igrišču v Slivnici stoji dvorec star slabih 650 let. Skozi stoletja je menjal različne lastnike. Po drugi svetovni vojni pa mu je takratna oblast namenila vlogo sirotišnice. Leta 1990 se je iz prostorov gradu izselil Vzgojni zavod Slivnica, grad pa je po koncu denacionalizacijskega postopka pristal v lasti Ministrstva za šolstvo, ki je bilo njegov lastnik vse do leta 2016, ko je dobil zdajšnjega lastnika Aleksandra Komolova. Ministrstvo bi sicer lahko dvorec preneslo na občino Hoče-Slivnica, a bi ta morala izkoristiti predkupno pravico, česar ni storila.

»Obnova takšnega objekta stane med dva in tri tisoč evri na kvadratni meter. Vseh površin je skupaj šest do sedem tisoč, kar pomeni, da bi to krepko prekoračilo naša proračunska sredstva. V kolikor bi nam država sofinancirala sredstva, bi se tega lahko lotili, v nasprotnem primeru pa primarna naloga občine ni obnova kulturno-zgodovinskih spomenikov. Poleg tega je bilo potrebno leta 2016 reševati težave s pitno vodo in zgraditi primerno infrastrukturo za občane,« je povedal župan Marko Soršak.

Po besedah dr. Eve Sapač iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine območna enota Maribor so šolsko ministrstvo večkrat opozarjali, da mora poskrbeti za osnovna vzdrževalna dela, a so vselej naleteli na gluha ušesa. »Ministrstvo za šolstvo smo več kot desetletje aktivno pozivali, da naj poskrbi vsaj za tisto najosnovnejše, kar je potrebno, da dvorec ne bi propadal. To pomeni, da bi morali obnoviti strešno kritino. Če pogledamo fotografije iz 80. in 90. let vidimo, da je bila slednja še v razmeroma dobrem stanju. Po letu 2000 pa je grad vedno bolj propadal, kar je imelo za posledico zrušenje strehe na obeh stolpih in stropov v nižjih nadstropjih.«

Sapačeva je ob tem še dodala, da so na Zavodu za varstvo kulturne dediščine podali več prijav na Inšpektorat za kulturo in medije, kar je naposled pripeljalo do prodaje dvorca. »Menim, da je k temu pripomogla okrogla miza, ki smo jo leta 2013 organizirali z namenom popularizacije omenjene problematike v sodelovanju z Inštitutom dr. Milka Kosa in deluje v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Na njej so sodelovali najbolj priznani strokovnjaki s področja zgodovinske stroke na Slovenskem, kar je imelo precej velik odmev v javnosti. To je povzročilo, da se je ministrstvo vendarle podvizalo in povleklo določene poteze. Zakaj so se odločili za prodajo in ne za to, da bi v dvorec umestili takšne vsebine, ki bi bile vredne slovenske države in bi imele izobraževalno funkcijo, pa težko rečem. Na žalost pa zavod o tem ne more odločati, temveč lahko zgolj predlaga.«

Med tistimi, ki so želeli vlagati v grad, je bil tudi Milan Slavič, sicer znan po obnovi gradu Fala, a se ni strinjal z izklicno ceno na dražbi. Pred gradom je želel postaviti t.i. Da Vincijev labirint. »Predstavili smo idejo o omenjenem labirintu, ki bi bil šele tretji na svetu, ampak je stroka dala izjavo, da ta prostor ni primeren za kaj takega. Temu smo sledili in danes vidimo, kako se zgodba razvija.«

Slaviča je pred časom kontaktiral tudi zdajšnji lastnik Aleksander Komolov. »Obiskal me je na gradu Fala. To je bilo pred približno dvema letoma. Vprašal me je, ali me še zanima nakup dvorca in mi dejal, da mi ga proda za okrog 700.000 evrov. Odvrnil sem mu, da me ne zanima. Povedal sem mu, da me preseneča, da mi ga prodaja po skoraj štirikrat višji ceni, kot ga je kupil, saj grad ni v veliko boljšem stanju v primerjavi s tistim pred njegovim lastništvom. Potem se mi je zahvalil in odšel.«

Komolov dvorec prodaja preko podjetja Vila Portorož, katerega direktorica je Vlasta Prešeren. Preko slednje smo želeli vzpostaviti kontakt z Aleksandrom Komolovom, a nam žal, ni uspelo. Kot smo že omenili, je Komolov grad kupil leta 2016 za 180.000 evrov. Tri leta kasneje ga je želel prodati za 690.000 evrov, lansko leto pa je ceno znižal na 620.000 evrov, pri čemer ni videti, da bi v dvorec veliko investiral. Eva Sapač ob tem pravi, da je trenutni lastnik vendarle izvedel nekatera obnovitvena dela. »Na začetku smo dobro sodelovali, saj je zakrpal streho in ojačal njeno konstitucijo. Poleg tega je zaprl tudi vse odprtine v dvorec in glavna vrata, tako da ni moglo več prihajati do vandalizma. Skratka, nov lastnik je za dvorec absolutno bolje poskrbel, a žal, le v prvem letu.«

Navkljub dejstvu, da je varstvo kulturne dediščine v pristojnosti omenjenega zavoda, pa ga Ministrstvo za izobraževanje ni bilo dolžno obvestiti o prodaji. »Vsekakor ni praksa, da bi se naša javna služba ukvarjala s prenosom lastništva nepremičnin. Naša služba nastopi takrat, ko nekdo potrebuje gradbeno dovoljenje oz., ko želi opravljati vzdrževalna dela na zaščitenem objektu. Tedaj smo po Zakonu o upravnem postopku dolžni preveriti, ali ima ta oseba pooblastilo lastnika in ali je le-ta seznanjen s postopkom.«

Zoper novega lastnika je prav tako bilo podanih že več prijav na pristojni inšpektorat, a na Zavodu za varstvo kulturne dediščine lahko nujna sanacijska dela izvedejo šele, ko bo izdana izvršba. »Zadnjo prijavo je leta 2018 ali 2019 ob naši pomoči podala občina Hoče-Slivnica. Inšpekcija je nato leta 2020 izdala odločbo, ne pa tudi izvršbe. Ko bo slednja izdana, lahko mi kot zavod poskrbimo za postopek nujne sanacije, pri čemer nam mora potrebna sredstva priskrbeti Ministrstvo za kulturo.«

Za konec smo Milana Slaviča vprašali, ali bi ga še zanimalo investiranje v dvorec Slivnica. »Bil bi vesel, če bi nekdo rekel, da se je Slavič lotil še Slivnice in je nekaj iz tega nastalo. Menim, da bi iz tega lahko korak za korakom naredili dobro zgodbo, a bi se bilo potrebno ponovno usesti s stroko, kar terja precej časa, pri čemer je veliko vprašanje, ali bi se na koncu iz tega kaj izcimilo.«

V kolikor dvorec ne bo našel resnega investitorja, se bo morda sesul sam vase. Njegova zgodovina ponazarja odsev časa, v katerem so se zamenjali številni lastniki, družbeni sistemi in države. Za monarhične tvorbe je bil simbol moči in bogastva, za socialistično ideološko maksimo predmet diskreditacije in zaničevanja, ob svojem koncu pa bo očitno ostal odraz brezidejnosti in zanemarjenosti.