Ženske so prišle tudi v neposredni stik s fronto - bile so bolničarke, strežnice, pa tudi nosačke, ki so nosile različni material in hrano, in perice, ki so prale za vojsko. Foto: Iz razstave 1915 - Ženske v zaledju soške fronte
Ženske so prišle tudi v neposredni stik s fronto - bile so bolničarke, strežnice, pa tudi nosačke, ki so nosile različni material in hrano, in perice, ki so prale za vojsko. Foto: Iz razstave 1915 - Ženske v zaledju soške fronte
Vodja projekta: prof. dr. Marta Verginella
Strokovna priprava in izbor gradiva: dr. Kornelija Ajlec, dr. Ana Cergol Paradiž, mag. Robert Devetak, dr. Marko Klavora, dr. Žiga Koncilija, dr. Jernej Kosi, dr. Peter Mikša, dr. Irena Selišnik, dr. Urška Strle, prof. dr. Petra Svoljšak, dr. Petra Testen
Oblikovanje: Matic Leban
Begunci
Začetek spopada v Posočju spomladi 1915 je na obeh straneh fronte potisnil civilno prebivalstvo v pregnanstvo. V Italijo je moralo oditi okoli 12.000 beguncev, v notranjost avstro-ogrske monarhije pa okoli 80.000 ljudi. Foto: Iz razstave 1915 - Ženske v zaledju soške fronte

Na razstavi skozi fotografije, članke, citate, predmete prikazujemo dogajanje ob odprtju soške fronte in preseljevanje ljudi v notranjost tako Avstro-Ogrske kot Italije. Letošnja razstava spada v niz razstav, ki jih postavljamo ob 100. obletnicah. Štiri leta bodo razstave na ogled v Kobaridu, leta 2018 pa jo bomo postavili v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Petra Testen
Prehrana
Ženske niso imele izbire, če so hotele, da preživijo same, otroci in starejši, so morale stopiti v domače in državno gospodarstvo. Foto: Iz razstave 1915 - Ženske v zaledju soške fronte
Ženska v pogovoru z vojakom
Ženske so s tem stopile tudi pod drobnogled javnega očesa. Pojavijo se moralne sodbe v primerih žensk, ki se družijo z vojaki, speljani so tudi sodni procesi, na katerih so ženske obsojene zaradi nemoralnih dejanj. Foto: Iz razstave 1915 - Ženske v zaledju soške fronte
Šolstvo med vojno
Šolanje otrok je bilo prekinjeno, v šolah so uredili bolnišnice, pouk so tako morali prilagoditi vojnim razmeram. Organizirali so se tudi v begunskih taboriščih. Foto: Iz razstave 1915 - Ženske v zaledju soške fronte

To, da so ženske dejavno podpirale vojake in v vojno usmerjeno gospodarstvo, so avstro-ogrske oblasti pričakovale kot samoumevno stvar. Vse je bilo usmerjeno v zmago na bojišču in za to so morali delati tudi vsi v notranjosti države. Še posebej takrat, ko se je fronta odprla na domačih tleh in so se z vojno napovedjo Italije boji razplamteli med Rombonom in Tržaškim zalivom.

Osvetlili bodo vsako posamezno leto vojne
S čim vse se je moralo soočati civilno prebivalstvo v zaledju, ki so ga v letu 1915 sestavljale pretežno ženske, predstavljajo na novi razstavi v prostorih Fundacije Poti miru v Kobaridu. Naslovili so jo 1915 - Ženske v zaledju soške fronte.

Ekipa avtorjev pod vodstvom dr. Marte Verginella s tem sledi obsežnemu štiriletnemu projektu, ko bodo za vsako 100. obletnico postavili novo razstavo in tako časovno sledili dogajanju skozi leta vojne. V ospredju vseh pa bodo ženske. "Ženske vloge do zdaj niso bile tako osvetljene, obstajal je velik raziskovalni manko v zgodovinopisju," izpostavlja ena izmed avtoric razstave dr. Petra Testen. Tega se zdaj trudijo zapolniti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, svoje delo pa raziskovalci predstavljajo na teh razstavah.

1. svetovni vojni so govorili tudi v oddaji Tarča.
Iz studia so se preselile na Goriško, v kraje, kjer je bila zemlja pred stoletjem razrita od izstrelkov in prepojena s krvjo. V muzejski dvorani dvorca Kromberk je Boštjan Anžin v živo gostil zgodovinarje Petro Svoljšak, Boža Repeta in Kajo Širok, ljubiteljskega raziskovalca soške fronte in avtorja šestih tematskih knjig Vasjo Klavoro, predstavnika Spirita v Milanu Gorazda Skrta ter kustosa razstave Goriškega muzeja Sem puško zagledal in jokat začel Davorja Kernela.


Ženske stopijo v pogon gospodarstva

Leto 1915, ki ga osvetljujejo letos, je bil čas, ko se je množično navduševanje nad vojno poleglo. Nastopila je kruta realnost, da vojaki ne bodo doma do božiča, domov so prihajale krste ubitih, vse bolj se je občutila celinska blokada, ki jo je izvajala antanta. Oblasti so pričakovale, da bodo ženske in otroci dejavni pri zbiranju denarnih sredstev in materiala, opisuje Marta Verginella v uvodu razstave.

In ženske res niso imele druge izbire, kot da dejavno sodelujejo. Njihova prva skrb je bila namreč preživetje družin. Ker je bilo hrane vedno manj, se je temeljito spremenil tudi jedilnik. Na razstavi si tako lahko ogledate Varčno kuharico Marije Remec, v kateri so zbrani nasveti, kako s skromnimi živili pripraviti dovolj hranljive jedi.

Njihova vloga je bila samoumevna
In če so ženske zaradi težkih in skromnih razmer v zaledju, ko je njihov delovnik lahko trajal tudi do 18 ur, v preostanek pa so skušale stisniti najnujnejša gospodinjska dela in skrb za otroke, v pismih potarnale svojim možem, so bili ti velikokrat nejevoljni. "Neprijetno, da ne dobiš podpore od države ali jaz sem te redno opozarjal, hrani, dokler je čas, jaz vendar ne pošljem denarja, da se sproti porabi. Glej, da izhajaš kakor druge. Ta mesec bom skušal več poslati, ker imam kot kor. tudi več dohodkov ... Ampak ne piši mi tako obupnih pisem. Saj vendar še ni vseh dni konec," je v pismu ženo karal vojak Ivan Zupan.

O ženskih mislih izvemo prek moških
O čem vse so ženske poročale možem in drugim moškim sorodnikom na fronto, sicer izvemo le posredno. Večina ohranjenih pisem je tistih, ki so prispela s fronte domov in so jih torej pošiljali moški, medtem ko se odpisovanja žensk na bojišča skoraj niso ohranila. "Eden od poudarkov razstave je ravno žensko-moški pogled na dogajanje. A velikokrat se nam zgodi, da je ženski pogled rekonstrukcija tega, kar lahko o njihovem razmišljanju preberemo v moških pismih in spominih, kjer komentirajo in se odzivajo na pisanje žensk. Zgodbe žensk dobimo torej prek ovinka moškega," izpostavlja Petra Testen.

Hkrati so zanimiv vir tudi sodni spisi. V času vojne se namreč poveča delinkvenca, ženske se poskušajo preživeti tudi s prostitucijo, da bi nahranile družino, tajijo zalogo prehrane pred oblastmi ali kdaj kaj ukradejo. Ko se je stanje poslabševalo, so se v protestih združile tudi na ulicah, kar je še posebej vznejevoljilo oblasti, ki so si prizadevale, da bi obdržale navdušenje in zavzetost za vojno.

Izseliti se morajo celotne vasi
Ta je plahnela tudi z navalom beguncev na večja središča v notranjosti države. Če so leta 1914 prihajali predvsem z galicijske fronte, so se v letu 1915 morali izseliti tudi iz krajev ob Soči. "V pričevanjih izvemo, da se je preseljevanje ljudi v Posočju zgodilo zelo hitro, saj so oblasti morale izprazniti prostor, kjer bo potekala fronta. Pogosto so po njih prišli sredi noči, ljudje niso vedeli, kam gredo, kje so sovražniki, kaj se bo z njimi zgodilo," pripoveduje Petra Testen.

In prav begunstvo prebivalcev Posočja in Istre je druga prevladujoča tema razstave Ženske v zaledju soške fronte. Večino so avstrijske oblasti poslale v notranjost monarhije, kjer so nastala begunska taborišča, na italijanskem zasedbenem območju pa so jih italijanske oblasti namestile po najrazličnejših krajih Italije. In tam je znova nastopila bitka za preživetje in za ohranitev preseljene družine skupaj. "Naše skrbne in hrabre mame so morale torej same nositi težo odgovornosti za preživljanje družin, v kateri so po navadi prevladovali mladoletni otroci, velikokrat celo dojenčki," se spominja Pepca Gravner, ki je vojno doživela kot otrok.

Vse je podvrženo vojnemu ustroju
Ravno pričevanja otrok so tista, ki v zgodovinskih vidikih vojnega dogajanja pogosto umanjkajo. Na razstavi pa je na ogled dokumentarni film Nadje Velušček in Anje Medved, Niso letele ptice, ki je nastal leta 1999 - ko je bilo še mogoče govoriti s tistimi, ki jim je vojna zaznamovala otroštvo.

Časa za brezskrbnost ni bilo, družine so bile ločene in ves čas v strahu za očeti in drugimi moškimi sorodniki. Zanimiv razstavni predmet so tudi železni prstani, ki so jih žene dobile v zameno za svoj zlat nakit. Tega je država porabila za izdelavo vojaških potrebščin. Vojna je torej zarezala v vse pore družinskega in javnega življenja.

Razstava, ki jo je podprlo tudi ministrstvo za kulturo, bo v Kobaridu na ogled do novembra.

Vodja projekta: prof. dr. Marta Verginella
Strokovna priprava in izbor gradiva: dr. Kornelija Ajlec, dr. Ana Cergol Paradiž, mag. Robert Devetak, dr. Marko Klavora, dr. Žiga Koncilija, dr. Jernej Kosi, dr. Peter Mikša, dr. Irena Selišnik, dr. Urška Strle, prof. dr. Petra Svoljšak, dr. Petra Testen
Oblikovanje: Matic Leban

Na razstavi skozi fotografije, članke, citate, predmete prikazujemo dogajanje ob odprtju soške fronte in preseljevanje ljudi v notranjost tako Avstro-Ogrske kot Italije. Letošnja razstava spada v niz razstav, ki jih postavljamo ob 100. obletnicah. Štiri leta bodo razstave na ogled v Kobaridu, leta 2018 pa jo bomo postavili v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Petra Testen