Veslanje med poginulami ribami. Foto: Reuters
Veslanje med poginulami ribami. Foto: Reuters

Amazonijo si predstavljamo kot prostrano bujno pokrajino, v kateri rastejo ogromna drevesa, iz krošenj in s tal se oglašajo eksotične živali, izobilje zelene barve pa prekinja Amazonka, ki se vije skozi na nekaterih predelih še vedno nedostopne kraje. Vedno je veljalo, da je Amazonka najbolj vodnata reka na svetu, Amazonija pa pisani svet flore in favne, ki kar kipi od življenja.

A razmere se zaradi podnebnih sprememb spreminjajo tudi v Amazoniji, od koder v zadnjih tednih prihajajo podobe poginulih rib in delfinov, nasedlih čolnov in izpraznjenih strug. Takšni so deli Amazonije danes, saj je nekatera območja ob reki zajela huda suša. V mestu Manaus, kjer merijo vodostaj Amazonke, so v torek namerili višino 16,7 metra. Morda je slišati veliko, a lani v tem obdobju je bila gladina reke za šest metrov višja. Najnižji izmerjeni vodostaj je Amazonka sicer imela 24. oktobra leta 2010 – 13,6 metra. "Celoten oktober bo padla zelo majhna količina dežja, takšne razmere pa se bodo verjetno nadaljevale vse do druge polovice decembra, morda celo do novega leta," je dejala vremenoslovka Sidney Abreu.

Porečje Amazonke sestavlja množica rek, a nekatere so se zaradi pomanjkanja padavin (skoraj) presušile. Vodostaj reke Rio Grande, največjega levega pritoka Amazonke, se vsak dan zniža za 20 centimetrov. Brazilija je razdeljena na 26 zveznih držav, v zvezni državi Amazonas, ki obsega obširno območje ob Amazonki, suša pesti kar 59 izmed 62 občin, 15 med njimi je razglasilo izredne razmere.

Jezero Piranha, ki prav tako občuti sušo. Foto: Reuters
Jezero Piranha, ki prav tako občuti sušo. Foto: Reuters

Otežena preskrba z vodo in hrano, v težavah tudi promet

Takšno stanje vpliva tudi na tamkajšnje prebivalce. Otežena je preskrba s hrano za okoli 110.000 ljudi, do konca leta pa naj bi bilo po napovedih brazilskih oblasti prizadetih že pol milijona domačinov. Glavna težava so množice poginulih rib, za katere je bilo usodno pomanjkanje kisika v Amazonki in drugih rekah v Amazoniji. Te ribe so v vodi zgnile in onesnažile vodne vire. Tako se v mestu Manacapuru, ki je od Manausa oddaljeno dve uri vožnje, iz rjave Amazonke širi neznosen vonj po razpadajočih ribjih truplih.

"Znašli smo se v stiski, saj vodo potrebujemo za umivanje, običajno jo imamo tudi za pitje, a zdaj to ni mogoče. Moramo jo iti iskat v mesto," je za Reuters dejala neka domačinka. Zaradi nizke gladine vode je otežen tudi rečni promet, ki je za prevoz ljudi in blaga v regiji ključen. Plovba po rekah, kot so Amazonka, Solimões, Rio Negro, Branco, Madeira, Purus in Jurua, omogoča celotni regiji preskrbljenost z osnovnimi potrebščinami, ki pridejo iz drugih delov države, od hrane, na primer fižola in govedine, do materialov, kot sta cement ali železo. A zdaj se zaradi suše v zvezni državi Amazonas kar 90 odstotkov plovil spopada z različnimi omejitvami, zato so oblasti ukazale, da je treba količino tovornega prometa začasno prepoloviti.

Strokovnjaki so dejali, da razmere še niso tako kritične kot leta 2010, a da območju preti huda nevarnost in bi lahko vodostaj Amazonke padel tudi na rekordno nizko raven. "Mislim, da si že lahko predstavljamo, kakšno bo novo običajno stanje, s katerim se bomo morali spopasti v prihodnosti," je dejala Ane Alencar, direktorica na Inštitutu za okoljske raziskave Amazonije (IPAM), ki je dodala, da podnebne spremembe ne bodo vplivale le na naravo, ampak tudi na življenje ljudi v Amazoniji. "Ljudje bodo izgubili svoje imetje, domove, živino. Pogosto zanemarjamo vpliv suše na življenje in zdravje ljudi," je dejala in dodala, da bi morala biti tudi brazilska vlada bolj pripravljena na tovrstne krize.

Domačini, ki jim primanjkuje zalog, saj ne morejo več loviti rib, pozivajo k dodatni podpori. "Bolj kot postaja suho, več rib pogine in vse težji postaja naš položaj," je dejal neki ribič. Brazilska vlada je sporočila le, da bo oblikovala delovno skupino, ki se bo ukvarjala z zagotavljanjem nujne pomoči prebivalcem.

Poginuli rečni delfin. Foto: Reuters
Poginuli rečni delfin. Foto: Reuters

Za rožnate rečne delfine usodni suša in vročina

Pred dnevi so svet obšle tudi žalostne fotografije trupel delfinov, ki so jih potegnili iz porečja Amazonke. V jezeru Tefe, iz katerega se voda izliva v reko Solimoes, od tam pa v Amazonko, so namreč našli 120 poginulih rečnih delfinov, za katere strokovnjaki domnevajo, da sta bili zanje usodni suša in vročina. Zaradi suše se je vodostaj jezera znižal, kar je tako segrelo vodo, da je za življenje delfinov postala neprimerna. V jezeru Tefe so namreč pred dnevi izmerili kar 39 stopinj Celzija, kar je za več kot deset stopinj več od povprečja za ta letni čas.

Amazonski rečni delfini so edinstvena živalska vrsta, ki živi v sladkovodnih vodah, nekateri so izrazito rožnate barve. Živijo le v južnoameriških rekah in sodijo med peščico sladkovodnih delfinov, ki so še ostali na svetu. Zaradi počasnih razmnoževalnih ciklov so njihove populacije še posebej občutljive na razmere v okolju.

Katera je najdaljša reka na svetu, Nil ali Amazonka?

Še vedno ni enoznačnega odgovora na vprašanje, katera je najdaljša reka na svetu. Največ virov, med njimi sta tudi Encyclopedia Britannica in Guinnessova knjiga rekordov, to oznako pripisuje Nilu, za katerega omenjeni knjigi navajata, da je dolg 6650 kilometrov. A nekateri so kljub temu prepričani, da je pravi odgovor Amazonka, ki je po zdaj znanih podatkih dolga 6400 kilometrov. Zato se je v Braziliji oblikovala mednarodna skupina raziskovalcev, ki želi izmeriti, kako dolga je ta reka. "Nil je kot črv, Amazonka pa kot anakonda," je za CNN dejal vodja odprave, Brazilec Yuri Sanada. Jasno je, da je Amazonka najbolj vodnata reka na svetu, saj po njej teče štirikrat večja količina vode kot v drugi reki na tem seznamu, reki Kongo v Afriki. Ampak ali je Amazonka res tudi najdaljša reka?

Odprava po Amazonki, ki se bo začela aprila in naj bi trajala pet mesecev, naj bi zato odkrila pravo dolžino Amazonke. Amazonka sicer nima enega toka, ampak je kot drevo, saj jo sestavlja cel rečni sistem z množico izvirov in pritokov, ki obsegajo velik del Južne Amerike.

Ključno pri določitvi dolžine Amazonke je vprašanje, kje se ta reka začne oziroma kje je njen izvir. Večina knjig pravi, da se začne pri izviru reke Apurimac na jugu Peruja. A rečni raziskovalec James "Rocky" Contos trdi, da je odkril še bolj oddaljen izvir reke, po njegovem mnenju je to reka Mantaro v Andih na severu Peruja, kar bi pomenilo, da se dolžina Amazonke podaljša za 77 kilometrov. Zdaj bo ekspedicija to preverila.

Pri tem se zavedajo, da morda ne bodo prišli do končnega odgovora, katera reka ima primat najdaljše reke na svetu, Nil ali Amazonka, saj gre pri merjenju dolžine rek za dinamično in kompleksno naravo vodnih poti, prihaja pa tudi do različnih človeških razlag.

Člani odprave so zato dejali, da si želijo na enak način, z uporabo enakih tehnik in metod merjenja, nato obiskati in izmeriti tudi reko Nil. Kje namreč izvira Nil, ki nato teče po severovzhodni Afriki, preden se v Egiptu izliva v Sredozemsko morje, je tudi še vedno stvar razprave, saj več držav trdi, da reka izvira prav pri njih.

Pogled na bujno rastlinje Amazonije, na kakršnega smo bili navajeni. Foto: AP
Pogled na bujno rastlinje Amazonije, na kakršnega smo bili navajeni. Foto: AP

Drevesom menjavanje deževnih in sušnih obdobij ne odgovarja, travam pač

O vzrokih za sušo v Amazoniji in tem, kaj to območje čaka v prihodnosti, je bilo v zadnjem času narejenih več raziskav. V eni, ki jo je septembra letos objavila Ameriška meteorološka organizacija, so raziskovalci ugotovili, da se v zadnjih 40 letih območje ob reki Amazonki po eni strani spopada z vse pogostejšimi poplavami, na drugi pa z vse hujšimi sušnimi obdobji. Pred prihodom sušnega obdobja so namreč v Manausu, največjem mestu na severu Brazilije, ki leži ob reki Rio Negro, velikem pritoku Amazonke, imeli obsežne poplave. Zdaj, v sušnem obdobju, pa se vodostaj reke Rio Negro vsake tri dni zniža za en meter, kar je bilo do zdaj nekaj nepredstavljivega.

Avgustovska raziskava ameriške Univerze Rutgers pa je opozorila na to, da bi se zaradi suše, za katero so vzrok podnebne spremembe, deli amazonskega deževnega pragozda, ki so ključni za absorpcijo ogljikovega dioksida, lahko spremenili v suh, travnat svet – v savano. Razlog za ta zaključek tiči v dejstvu, da razmere, ko se v deževni dobi pojavljajo poplave, v sušni dobi pa dolgotrajna suša, kar strokovnjaki imenujejo "dvojni stres", omejujejo pogoje za rast dreves in dajejo prednost kratkoživim travnim vrstam, ki mnogo bolje kot drevesa prenašajo tako spreminjajoče se razmere.

"Ker napovedi spreminjajočega se podnebja kažejo na bolj suho podnebje v tropih, nam bo znanje o tem, kje in kako bodo današnji gozdovi postali savane, pomagalo predvideti, kako se bo spreminjala absorpcija ogljikovega dioksida. Takšne razmere pa bodo nedvomno še pospešile segrevanje ozračja," je dejal raziskovalec Caio Mattos in dodal: "Ugotovili smo, da bo več območij amazonskega deževnega gozda, za katera je prej veljalo, da so zaščitena, v nevarnosti, da se spremenijo v okolje, podobno savani. Savana je svet, v katerem sicer rastejo drevesa, a so ta oddaljena med seboj, kar daje prostor visoki travi. V takih razmerah pa drevesa shranjujejo mnogo manj ogljika kot v pragozdu, kjer visoka drevesa rastejo tesno skupaj."

Znano je, da je Amazonija ključno območje na Zemlji za ohranjanje stabilnosti svetovnega podnebja, saj nad in pod zemljo shranjuje približno 123 milijard ton ogljika. Izguba dreves zaradi procesa, ki je v študiji opisan kot "savanizacija", pomeni, da se bo zmanjšala sposobnost Amazonije za shranjevanje ogljika. Kje vse bodo nastopile takšne razmere, si strokovnjaki niso enotni – nekateri menijo, da bo spremembe najbolj občutil južni del Amazonije, ki že zdaj ni bil tako namočen, drugi, da bo ta vpliv segel vse do osrednjega dela pokrajine.

Študija, ki je bila maja objavljena v reviji Nature, se strinja s tistimi prvimi, saj je pokazala, da bosta zaradi vse daljših sušnih območij ogrožena predvsem zahodni in južni del Amazonije. Raziskovalci so preučili več kot 540 dreves, ki pripadajo 129 vrstam in rastejo na enajstih lokacijah v zahodni, osrednji in južni Amazoniji (Amazonija sicer poleg Brazilije zajema tudi predele v Peruju in Boliviji) in ugotovili, da so se drevesa v južnem delu Amazonije sicer najbolje prilagodila na sušo, a se bodo v prihodnosti spopadala s težjimi razmerami kot druga območja, kar bo povzročilo njihovo odmiranje. Vzrok za izginjanje dreves na tem območju je seveda tudi krčenje gozdov zaradi človeškega dejavnika.

Izsekavanje gozda v Amazoniji. Foto: Reuters
Izsekavanje gozda v Amazoniji. Foto: Reuters

Velika nevarnost: krčenje Amazonije in segrevanje ozračja

Leta 2007 je znanstvenik Carlos Nobre po poročanju portala Science News ocenil, da bi se lahko velik del Amazonije spremenil v savano, če bi krčenje gozdov preseglo 40 odstotkov prvotne površine gozda, ki je bila še pred letom 1970 večinoma nedotaknjena. A desetletje kasneje je Nobre ob upoštevanju vpliva podnebnih sprememb, za krčenja gozdov in požarov podal še hujše opozorilo – ugotovil je, da bi se ekosistem porušil, če bi bilo izkrčenih le 20 do 25 odstotkov Amazonije in bi globalno segrevanje doseglo približno 2,4 stopinje Celzija nad predindustrijsko ravnjo, velik del gozda pa bi se spremenil v savano in grmičevje. Po ocenah je človek danes že izkrčil približno 17 odstotkov celotne Amazonije, poškodoval pa je je še veliko več.

Amazonija je z ekološkega vidika prostor brez primerjave na svetu, saj predstavlja več kot polovico tropskih gozdov, ki so še ostali na Zemlji, skozi njo pa teče približno 17 odstotkov vse rečne vode na svetu. V tej pokrajini živi tudi približno ena četrtina kopenskih živalskih vrst. Neizmerno bogastvo ponuja tudi njena flora, saj v Amazoniji cveti več vrst cvetja, kot je na nočnem nebu zvezd, vidnih s prostim očesom. Poleg tega deževni gozd vsako leto absorbira približno pet odstotkov svetovnih letnih emisij ogljikovega dioskida, ki nastanejo zaradi izgorevanja fosilnih goriv. Eno samo drevo v Amazoniji lahko vsak dan v ozračje prečrpa 500 litrov vode, še dodajajo pri Science News.

V zadnjih 50 letih pa se je povprečna temperatura v amazonskem deževnem prazgozdu dvignila za najmanj 0,6 stopinje Celzija, poleg tega je v zadnjih dveh desetletjih območje trikrat prizadela izjemno huda suša. Po nekaterih podnebnih modelih naj bi se do leta 2060 takšne izjemne suše pojavljale kar devetkrat na deset let.

Domačini v Amazoniji imajo vse večje težave s pitno vodo. Foto: Reuters
Domačini v Amazoniji imajo vse večje težave s pitno vodo. Foto: Reuters

El Niño bi lahko "izsušil" Amazonijo

Na letošnjo še posebej hudo sušo v Amazoniji pa poleg podnebnih sprememb, zaradi katerih suše in vročinski valovi postajajo vse verjetnejši in vse hujši, vpliva tudi pojav, imenovan El Niño. V tem letnem času v Amazoniji namreč že v običajnih letih pade manj padavin, a je sušno obdobje letos še hujše zaradi tega vremenskega pojava. Po definiciji je El Niño "motnja v južnopacifiškem zračnem in oceanskem kroženju, ko se zahodna smer vetrov in morskega toka zaradi splošne oslabitve pasatov pred južnoameriško obalo spremeni v vzhodno, kar vpliva na nekajletne podnebne spremembe v vsem južnem Tihem oceanu in obalnem zaledju, ki povzročajo velike težave v ribolovu in kmetijstvu".

El Niño torej predstavlja dolgotrajnejši odklon temperature na morski gladini Tihega oceana, in sicer za več kot pol stopinje Celzija. Če je voda toplejša, gre za El Niño, če je voda hladnejša od povprečja, pa se pojav imenuje La Niña. El niño se je v preteklosti pojavljal na vsakih dva do sedem let, trajal pa je od enega do dveh let. Med pojavom El Niña je tako na površju mogoče videti krožne tokove zraka, ki prenašajo segreto vodo in zrak proti zahodu. Zahodni del Tihega oceana ima ob pojavu El Niña tako toplejše in vlažnejše podnebje, njegova vlaga pa se odlaga v tajfune in tropske viharje. Tudi gladina oceana je lahko zaradi tega pojava do 60 centimetrov višja.

A ta vlaga ne doseže tudi Amazonije, prav nasprotno, v času El Niña se v Amazoniji pojavi sušno obdobje. Ko se v Tihem oceanu razvije topel pas vode, se namreč poveča izhlapevanje, vlažen zrak pa gre v ozračje. Ta voda nato pade kot dež nad oceanom, a obenem se nad južnoameriško celino steka relativno suh zrak, zaradi česar je nad Amazonijo manj dežja. Kako močno se zmanjša količina dežja nad Amazonijo, je odvisno od moči El Niña, te motnje pa se razlikujejo tudi po tem, kje povzročijo sušo in kako dolgo traja. Če je razvoj El Niña bolj usmerjen v osrednji del Tihega oceana, običajno povzroči sušo, usmerjeno v severovzhodni del Amazonije. Če je bolj osredotočen na vzhodni del Tihega oceana, je lahko suša bolj razširjena in traja še nekoliko dlje.

Ko El Niño ni aktiven in so razmere normalne, vlaga izhlapeva iz Amazonije in se dviguje v nebo, nato pa pade na gozd kot dež. Amazonija lahko na ta način reciklira do polovico svojih padavin. "Amazonija je tovarna vlage v ozračju," pravi Paola A. Arias, klimatologinja na univerzi Antioquia v Kolumbiji. "A ko se pojavi suša, se tovarna znajde v težavah."

El Niño je na razmere v Amazoniji pred letošnjim letom vplival v letih 2015 in 2016. "Takrat je bila temperatura zraka nad Amazonijo najvišja v zadnjem stoletju," je dejal Juan Carlos Jiménez-Muñoz, fizik na Univerzi v Valencii.

Suša še posebej prizadene gozdni rob, ki je že tako ranljivo območje zaradi krčenja gozdov in izsekavanja. Gozdni rob je tako izpostavljen suhemu zraku, ki izsušuje rastline, ki so navajene na vlago iz gostih krošenj. Ko rastline odvržejo liste, pa to predstavlja netivo za požare, ki jih spodbujajo tudi ljudje s požiganjem območij. Znanstveniki zato opozarjajo, da je zaradi krčenja gozdov in požarov Amazonija postala še manj odporna na sušna obdobja.

Jesenske podobe Amazonije, ki jo je prizadela huda suša, si oglejte v spodnji galeriji.