Če smo še pred tremi leti o tej temi vedeli le malo, je po zaslugi predvsem petih raziskovalcev in številnih sodelavcev danes evidentiranih več kot 640 kilometrov meje, ki je nekoč delila štiri okupacijske sisteme, pod katerimi je bila razkosano današnje slovensko ozemlje.

Sorodna novica Trdoživost Slovencev: "Preživeti, organizirati odpor in dnevno prebijati blokade"

Približno dve tretjini območja znotraj rapalske meje je zavzemala Nemčija, Italija tretjino, Madžarska šest odstotkov in NDH slab odstotek. Ampak to so številke, ki so sicer prav tako zgovoren in za razumevanje zgodovinske situacije nujno potreben podatek, a tu so tudi majhne zgodbe ljudi, ki so jih velike poteze brezbrižnih odločevalcev zaznamovale, jim spremenile življenje, travme, ki so jih ob tem doživeli, pa so še dolgo nosili oz. še nosijo s seboj.

Iz majhne zgodbe k veliki in nazaj
Pravzaprav je bila ena takšnih majhnih zgodb tista, iz katere se je porodila ideja za celoten projekt. Zgodovinar Peter Mikša, tudi pobudnik projekta, je ob neki priložnosti kolegom pripovedoval zgodbo svoje družine, ki je med drugo svetovno vojno živela na obmejnem območju Rogaške Slatine, kako je to vplivalo na njeno življenje in kaj vse so njegovi predniki tam doživeli.

Mikševa zgodba je torej navdihnila odmeven, interdisciplinarno zastavljen raziskovalni projekt Napravite mi to deželo nemško ... italijansko ... madžarsko ... hrvaško! Vloga okupacijskih meja v raznarodovalni politiki in življenju slovenskega prebivalstva, katerega gonilno jedro je sicer predstavljalo pet raziskovalcev z zgodovinarjem Božom Repetom na čelu, pri njegovi uresničitvi pa se je povezala zelo široka mreža strokovnjakov, knjižnic, inštitutov, muzejskih in drugih ustanov.

Tudi to je kulturna dediščina, ki jo je še treba raziskati
Večplasten projekt, ki so ga zaradi novega koronavirusa nekoliko podaljšali, je temeljil na treh sklopih oz. ciljih: podatke s starih zemljevidov prenesti na satelitski sistem, da bi tako natančno locirali potek vseh navedenih meja; odkrivanje ostankov meja na terenu, kjer so na pomoč priskočili geografi (zlasti Rok Ciglič iz Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU), ki so zgodovinarjem določili koordinate, slednji pa so se s temi podatki odpravili na teren in preverili ter evidentirali ostanke žic, kamnov, stražnih stolpov in bunkerjev. 640 kilometrov meja je veliko, pravi Repe, zato jim še uspelo vsega prehoditi, veliko pa vendarle, saj so ostanke žic in mejnih kamnov našli celo v triglavskih pogorjih. "S tem smo želeli opozoriti, da je to kulturna dediščina, ki še ni raziskana," je ob tem dejal.

Tretji sklop so prav drobne zgodbe, z eno izmed katerih se je vse skupaj začelo. Zgodovinarji so ves čas zapisovali življenje ob samih mejah, da bi lahko čim bolj celovito povedali t. i. zgodovin malih ljudi. V dobrih treh letih so posneli 187 intervjujev, ki trajajo od pol do treh ur, večjemu delu pa lahko v odlomkih prisluhnete tudi na Facebookovi strani projekta.

"Ujeli smo zadnji vlak, saj se generacija, ki je doživela in preživela vojno, počasi poslavlja," je o zbiranju pričevanj poudaril eden od avtorjev, Božidar Flajšman s Filozofske fakultete.

Sorodna novica Pet slovenskih vasi, ki so 2. svetovno vojno preživele pod NDH-jem

"Ležal je na minah, in še dobro, da ni ubilo še očeta"
Pričevalci, s katerimi so se pogovarjali, so bili v času druge svetovne vojne še otroci, kot denimo Antonija Erklavec, ki se je rodila v Kamencah v občini Brežice in je bila v času, ko so začeli Nemci leta 1942 postavljati mejo, stara sedem let. Spominja se, kako so naprej postavili bodečo žico, v katero se je živina, s katero so hodili na pašo, velikokrat zapletla, pa so jo morali reševati. Decembra tega leta so ob mejo položili še mine in le dan pozneje je eksplozija ubila njegovega brata Ivana, ki je še malo predtem v hlevu z bratom Franclom česal živino in prepeval. Brat je nesel čez mejo lemež in stopil na mino. "Dobro, da še sestre ni takrat ubilo. Ivan je poklical očeta, naj ga dvigne. Mu je bilo očitno težko. Nogo mu je odneslo kakšnih 15 metrov stran, potem pa je oče še roko videl. Brat se je dvignil, zaškripal z zobmi, vlila se je kri in je izdihnil," se spominja. "Ležal je na minah, in še dobro, da ni ubilo še očeta. Šele popoldne so pa prišli nemški vojaki in ga odstranili." Antonija še danes hrani fotografijo mrtvega fanta ob meji. Vendar to ni njen brat, ampak Kovačičev Alojz iz sosednje vasi. Truplo Ivana je bilo namreč tako razmesarjeno, da ga Nemci niso hoteli fotografirati, so pa posneli fotografijo prav tako nesrečnega Alojza, in Ivanova mati je to podobo hranila do konca. Danes je povsem zmečkana, saj jo je mama stiskala v dlani in jo na ta način ohranjala ter se soočala s spominom na to tragično zgodbo.

Pogovarjali so se tudi z nekaj stoletniki, ki se še v živo spominjajo dogodkov z obmejnih dogodkov v tistem krutem času. Vsega skupaj je posnetih več kot 19 ur neprekinjenega materiala. Kot pravi Flajšman, je od vseh intervjujev sam doživel eno samo zavrnitev. Za sogovornico je bila travma tudi toliko let pozneje še vedno prevelika, da bi se želela vsega še enkrat spominjati. In raziskovalci so to zelo dobro razumeli – tudi sami so imeli ob poslušanju težkih zgodb cmok v grlu.

Sorodna novica "V Jugoslaviji smo krompir posadili, v Nemčiji okopavali, v Italiji pa izkopali"

"Razlika je v tem, da tokrat žico napenja naša oblast"
Po zagonu projekta leta 2018 se ta zdaj počasi končuje. Avtorji so ob tej priložnosti predstavili tri publikacije – zbornik Okupacijske meje v Sloveniji 1941–1945 (ur. Božo Repe) in pa publikaciji, ki obravnavata specifični situaciji – Življenje ob meji. Rogaška Slatina in Obsotelje kot jugovzhodna meja nemškega rajha (1941–1945) avtorjev Petra Mikše in Matija Zorna ter Vinceremo, Videt čemo. Okupacijske meje v Beli krajini 1941–1945, ki ga je uredil Bojan Balkovec. Ta v predgovoru spomni, da je bil eden od namenov ukvarjanja s človeškimi ranami in usodami ljudmi tudi ta, da se takšne razmere ne bi nikoli ponovile. In vendarle se raziskava nehote dotika sodobnega časa, ki je vse preveč podoben tistemu, poudari. Če je leta 1943 črnomaljski župnik Lojze Jože Žabkar v svojem dnevniku z otožnostjo opazoval bunkerje, žice in jarke v Metliki, danes pogled na Kolpo razkriva podoben pogled. "Razlika je v tem, da tokrat žico napenja naša oblast," zapiše Balkovec.

In tudi danes ob meji umirajo ljudje
Podobno vzporednic ne more spregledati Božidar Flajšman, ki je ob projektu spomnil, da je danes južna meja s Hrvaško bolj ožičena in zastražena, kot je bila med drugo svetovno vojno. "In tudi danes ob njej umirajo ljudje," je poudaril in spomnil na grob dveh tujcev v Novi vasi pri Črnomlju. "Upam, da se s tem projektom kaj naučimo v času, ki je nevarno podoben tistemu, ki smo ga proučevali," je še poudaril Flajšman.

Sorodna novica Ljubljana ni bila le ožičeno, temveč tudi obmejno mesto

Z več razstavami
Omenjene tri publikacije so le del tega, prek česar avtorji projekta predstavljajo svoje izsledke. Pripravili so tudi sedem razstav, ki jih na ogled postavljajo po različnih koncih Slovenije, zlasti na proučevanih območjih, saj želijo nagovoriti številne javnosti, ne zgolj tistih, ki spremljajo njihovo stran na Facebooku. Trenutno vabijo v Knjižnico Otona Župančiča v Ljubljano, kjer je na ogled postavitev o okupirani Ljubljani (mimogrede, ljudem je malo znan podatek, da z žico ni bila obdana le Ljubljana, ampak med drugim tudi Črnomelj, Semič in Šentjernej), v Brestanici pa predstavljajo razmere na Dolenjskem. Neke vrste povzetek več razstav je še do prihodnjega ponedeljka, 29. junija, na ogled v Atriju ZRC SAZU. Zadnjo, o Prekmurju in Porabju, pa bodo 2. junija odprli v Pokrajinske muzeju Murska Sobota.

Prihodnje leto serija novih publikacij
Tudi dodatne publikacije so v pripravi: Razkosana Slovenija, ki bo predstavila položaj Ljubljane ter študije posameznih regij, in sicer Idrijo, Žiri in Prekmurje. Načrtujejo pa tudi prevod osrednjega zbornika v angleščino, da bi izsledki projekta prišli v mednarodno rabo, saj gre navsezadnje za tematiko, ki je tudi v luči nove aktualnosti enako relevantna za širši evropski prostor.