Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV

Dirka po Franciji: mitska dirka, na kateri Pogačar lovi tretjo zmago

Slavko Jerič, Toni Gruden, Aleš Golob, Tomaž Okorn in Robert Kaurin
Tadej Pogačar je leta 2021 postal najmlajši kolesar z dvema zmagama na Touru. V Franciji je nastopil trikrat, njegova najslabša uvrstitev pa je drugo mesto. Foto: EPA

Dirka po Franciji je brez dvoma največji športni dogodek na svetu, ki se dogaja vsako leto. Od preboja Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja v sam svetovni vrh pa je postal nepogrešljiv dogodek za najširše množice tudi v Sloveniji.

V soboto se bo v Bilbau začela že 110. izvedba Dirke po Franciji. Ob tej priložnosti smo vam v športnem uredništvu pripravili MMCpodrobno, ki je posvečen temu spektaklu.

Športni MMCpodrobno
Slovenska hokejska reprezentanca lovi obstanek med elito
Nogometna reprezentanca pred misijo Nemčija 2024
Zgodovinska krona LeBrona Jamesa

Pripravili smo vam številne in različne vsebine. V podkastu SOS-odmev smo gostili direktorja kolesarskih reprezentanc Martina Hvastijo, ki bo kot strokovni komentator sodeloval tudi pri prenosih vseh etap na TV Slovenija. Svoje zanimivo videnje je podal še en nekdanji kolesar Jani Brajkovič, ki je najprestižnejšo dirko tudi končal v prvi deseterici (prepričan pa je, da je imel noge tudi za zmagovalni oder).

Podrobno analiziramo ključne etape letošnje francoske pentlje, primerjamo prva favorita Jonasa Vingegaarda in Tadeja Pogačarja. V drugem delu serije člankov pa razložimo, zakaj je nad Tourom nezgrešljiva avra mitskosti, obujamo spomine na tri nepozabne zgodovinske trenutke, seveda pa niti v tem pregledu ne gre brez statistike in kviza. Vabljeni k branju, poslušanju, gledanju in reševanju!

Podkast

Martin Hvastija: Kolikor poznam Tadeja, ne bo prav dolgo čakal na napad

Slavko Jerič in Toni Gruden

"Če bodo noge prave, bo Pogačar najbrž preizkušal Vingegaarda že precej pred Alpami. Vprašanje pa je, kakšno razliko bo pridobil. Modro bi bilo sicer skupno zmago napadati ob koncu drugega in na začetku zadnjega tedna," je prepričan Martin Hvastija.

Na Dirki po Franciji bodo vozili trije Slovenci, največ oči slovenske javnosti je seveda uprtih v Tadeja Pogačarja, ki bo skušal tretjič osvojiti dirko vseh dirk. Kapetan UAE-ja je imel fantastično pomlad, v kateri je osvojil kar 12 dirk, poškodoval pa se je prav na zadnji dirki v Liegeu.

Vabljeni k poslušanju
celotne epizode številka 110.

naročite se na podkast SOS-odmev.

Hvastija: Če glava hoče, potem telo dela
Pogačar se je na tekme vrnil tik pred vrhuncem sezone, ko je nastopil na obeh dirkah državnega prvenstva. Direktor reprezentance Martin Hvastija je takole ocenil oba nastopa: "Po dveh mesecih negotovosti smo dobili sliko, v kakšni formi je Tadej Pogačar. Pripravljen je vrhunsko, čeprav še ni pokazal vsega. Suvereno je osvojil oba domača naslova. Pokazal je voljo, željo in motivacijo, da osvoji oba naslova državnega prvaka. Če glava hoče, potem tudi telo dela. Zjutraj pred kronometrom sem ga srečal na cesti pri vaji menjave kolesa. Ko ga vidiš v živo, ne moreš mimo tega, da ne bi rekel, da je videti odlično."

"Dres državnega prvaka v čast in dodatno motivacijo na startu Toura"

Pogačar je precej suh
Hvastija je s tem mislil predvsem njegov fizični videz: "Že dolgo ni bil videti tako 'tanek', zato verjamem, da je vrhunsko pripravljen." Sogovornik je prepričan, da bodo zaradi tega imeli težave številni analitiki, ki na podlagi telesne teže računajo razvito moč pri vzponih: "Mislim, da se bo marsikdo zakalkuliral, ko bo računal vate, težko je namreč vedeti popolnoma natančno težo kolesarja."

Bistveno: Zapestje deluje, noge se vrtijo
Najboljši kolesar s svetovne lestvice si je še kako želel domača naslova (tisti s ceste je eden redkih naslovov, ki mu je še manjkal v karieri), a veliko pomembnejša je nebesedna komunikacija, Hvastija je namreč dobro opazil, da se Pogačarju noge vrtijo več kot odlično: "Tudi moč je prava. Včasih je pri izgubi telesne teže težava pri moči, a mislim, da tu ni težave. Zapestje deluje, med dirko je pil z levo roko, ki ga ne ovira. Tudi na treningih je vozil brez opornice. Seveda je težava, če bi še enkrat padel, bolj je zato pomemben psihološki strah pred ponovnim padcem, pri Tadeju glede tega ni hujših posledic."

Simultanka Pogačarja (ob pomoči Mezgeca) za prvi naslov državnega prvaka

Upanje na učinek "vrneš se še boljši"
Kaj sploh pomeni tako dolg tekmovalni odmor? "Nihče načrtno ne naredi tako dolgega prisilnega odmora, čeprav izkušnje in izračuni kažejo, da bi to komu lahko koristilo. Tudi za Rogliča lani ni bilo nujno slabo, da je po padcu na Dirki po Španiji tako dolgo okreval. Včasih smo mislili, da '10 dni brez kolesa pomeni konec kariere', kar seveda ne drži več. S primernim pristopom se lahko marsikaj omili, morda je učinek drugačen, da se vrneš še boljši. Na to upamo tudi pri Pogačarju," verjame nekdanji kolesar.

Prenašanje vročine povezano tudi s telesno maso
Eden od sinonimov za Tour je tudi vročina, kar je bila včasih Pogačarjeva ahilova peta. Gorenjski volk je sam zatrdil, da je v tej prvini precej napredoval. Hvastija meni, da je to ena od večnih kosti za glodanje: "Počutje v vročini je tesno povezano s telesno maso. Vsak gram maščobe, ki ga imaš manj, se pozna pri prenašanju vročine. To sem pri sebi večkrat opazil. Ko si v vrhunski formi, se to pozna. Ko sem nekoč odpeljal dirki po Italiji in Švici, nato sredi poletja v Kranju nisem imel težav z vročino. Te zadeve so povezane s formo. Tudi z leti dobivaš izkušnje, telo se bolj navadi."

Lani na Granonu, kjer je verjetno izgubil obračun proti Vingegaardu. Foto: EPA

Breme (prvega) favorita je lahko veliko
Pogačar vlogo prvega favorita sicer prepušča lanskemu zmagovalcu Jonasu Vingegaardu. "Tu gre tudi za psihološke igrice, ki se jih marsikdo poslužuje. Seveda ni lahko nositi breme prvega favorita, Tadej računa, da je to težje za Jonasa. Dva meseca ni vedel, kje je, zato ne sme takoj razkriti vseh kart. Prvi test stanja forme bo v Franciji, kjer bo že v prvih dveh dneh marsikaj hitro jasno, v prvem tednu ne bo milosti. Na neki način je lažje napadati kot braniti. Na tritedenskih dirkah je to breme lahko veliko," je prepričan Hvastija.

Yates je letos na Dofineji zaostal le za Vingegaardom, a razlika je znašala več kot dve minuti. Foto: ASO

Zaradi Yatesa imajo na voljo dovolj številk
Edini dvoboj v tem letu je na dirki Pariz−Nica sicer dobil Pogačar, a Danec je precej napredoval. "Morda smo se lani spraševali, ali se še lahko kdaj vrne v taki formi, zato pa je letos jasno, da je odgovor pozitiven. Treba je priznati, da dela velike korake naprej, kar žene tudi Pogačarja. Tadej ima vseeno nekaj prednosti, na Pariz−Nica ga je premagal na vseh terenih. Res je bilo to sicer še daleč od Toura. Ni pa nepomembno niti to, da je bil Adam Yates drugi na Dofineji, kar pomeni, da ima UAE podatke in številke o Jonasu. Gotovo vedo, kako dober je Danec."

Kmalu bo jasno, kako dobri sta obe ekipi
Oba favorita bosta na start v Baskijo prišla z močno ekipo. "Lahko bi primerjali vse pomočnike, a ne bi prišli daleč. Kako dobri sta ekipi, se bo pokazalo že v Pirenejih, se pravi v 5. in 6. etapi. Obe ekipi sta vrhunski. UAE je 100-odstotno podrejen Tadeju, pri Jumbu pa bo Wout van Aert lovil tudi etapne zmage. UAE je uravnotežen, trije za ravnino, dva od njih lahko prideta tudi čez klance. Kar nekaj etap je takih, ko bo treba delati tudi na sredini etap. Hitro se bo videlo, kdo bo prišel pravočasno čez," meni Hvastija.

Pogačarjev 3 x 3: na vseh treh Tourih je dobil po tri etape. Zadnjič se je zmage veselil na lanski 17. etapi, ko je Vingegaarda strl na Peyragudes. Foto: EPA

Modro bi bilo čakati na konec drugega tedna
Nekateri pretendenti za končno zmago se otepajo rumene majice (skoraj do konca), nekateri pa jo radi nosijo in nato pokrivajo svoje tekmece. Hvastija meni, da je pri tem najpomembneje, za kakšno časovno razliko gre: "To ne bo samo psihološki boj, ampak tudi fizični. Kolikor poznam Tadeja, ne verjamem, da bo čakal prav dolgo, preprosto ni tak tip kolesarja. Ob njegovi prvi zmagi na Touru so bile razmere seveda popolnoma drugačne, zdaj ima močno ekipo in podporo. Če bodo noge prave, bo najbrž Jonasa preizkušal že precej pred Alpami. Vprašanje pa je, kakšno razliko bo pridobil. Modro bi bilo skupno zmago napadati ob koncu drugega in na začetku zadnjega tedna. Res pa je, da se ne sme zamuditi nobene priložnosti in slabega nastopa tekmecev. Teren v Baskiji je zahteven, noge bodo bolele vse. Peti, šesti dan bo že jasno, kje so favoriti."

Ko bo Mohorič dobil priložnost ...
V podkastu je bil govor tudi o preostalih Slovencih, ki bosta nastopila, Matej Mohorič ima že dve etapni zmagi. "Ogromno etap je takih, kjer lahko pokaže, kaj zna. Malo etap je res popolnoma sprinterskih, kjer bi ekipe sprinterjev lahko nadzorovale potek dogodkov. Hitro se bodo naredile razlike, kar bo prinašalo priložnosti za pobege in napadalce, kot je Matej Mohorič." Hvastija poudarja tudi, da bo veliko ciljev kmalu po spustih, kar je njegova močna prednost: "Čeprav je zelo analitičen, mislim, da še ne ve, kje natančno bo napadel. Vse je odvisno predvsem od razmer na dirki, od zaostankov, stanja, forme ... Ni edini kapetan v ekipi, z Lando in Bilbaom merijo na deseterico, imajo še sprinterja Wrighta, imajo kar nekaj nalog. Ko pa bo dobil priložnost, bo gotovo napadel."

Matej Mohorič, Tadej Pogačar in Luka Mezgec na Dirki po Franciji 2021. Foto: AP

Bo Mezgec dobil zeleno luč za pobeg?
Hvastija je ob koncu spregovoril še o Luki Mezgecu: "Na tej dirki je že bil dvakrat drugi. Vedno ko je etapa dovolj težka, da vsi sprinterji ne pridejo čez klance, ima možnost za zmago. Lahko vozi tudi nekaj ur v pobegu, a če bi to želel, to pobere veliko moči za naslednje dni, vprašanje, ali mu bodo v ekipi to dovolili. Etap, ko ob koncu ne bo najboljših sprinterjev, bo kar veliko."

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem so govorili še o naslednjih temah:
− Komentar zaključka Dirke po Italiji, kjer je Primož Roglič osvojil četrto tritedensko dirko.
− Hvastija se je opravičil Remcu Evenepoelu, ni pa spremenil mnenja o prednostih in slabostih Belgijca.
− Primerjava kronometra za državno prvenstvo med letoma 2020 in 2023.
− Kako je voziti 140 kilometrov v ospredju, kot se je razpletla dirka za državno prvenstvo.
− Neuporaba radijskih povezav na državnem prvenstvu.
− Kdo od mladih slovenskih kolesarjev bi v bližnji prihodnosti lahko vozil v svetovni seriji.
− Kdo je favorit za tretje mesto (če Vingegaard in Pogačar ne bosta imela nesreče).
− Na katerih etapah bi bil Vingegaard lahko najranljivejši.
− Kako bi sestavil svojo ekipo za Tour.
− Vzpon ženskega kolesarstva.
− Dobre in slabe strani Netflixove dokumentarne serije.
− Zanimivosti o številki 110.

Pogačar in Vingegaard sta dobila zadnje tri Toure. Foto: EPA

Dva izrazita favorita

Pogačar in Vingegaard na Tour prihajata v zelo dobri formi

Slavko Jerič

Dirko po Franciji bo začelo 176 kolesarjev, že dolgo pa se ni zgodilo, da bi bila v boju za končno zmago tako izrazito izpostavljena le dva kolesarja (ki sta tudi dobila zadnje tri izvedbe francoske pentlje): Tadej Pogačar in Jonas Vingegaard.

Pogled na stavnice: nekaj dni pred začetkom Toura je v rahli prednosti lanski zmagovalec Jonas Vingegaard (kvote okrog 2,00), sledi mu Tadej Pogačar (2,2). Druga vrsta favoritov se zdi že galaksijo proč: Jai Hindley (15), Enric Mas (26), Ben O'Connor, Mattias Skejlmose (oba po 34), Richard Carapaz in David Gaudu (po 41).

Dve strategiji: Etapni in vsestranski cilji
Pogačar in Vingegaard. Vingegaard in Pogačar. Oba pripadata različnima konceptoma: Danec se zdi kot klasični kolesar za tritedenske dirke, ki formo tempira predvsem za en vrhunec sezone, Slovenec pa je izredno ambiciozen, saj se poleg uspehov na grand tourih izrazito spogleduje tudi z enodnevnimi klasikami. Ta strategija se mu je do zdaj izplačala, saj je osvojil dva Toura in štiri spomenike.

Presek njune sezone




PogačarVingegaard
DatumDirkaDolžinaEtapeMestoEtapeMesto
13. 2.Jean Paraiso Interior178,9
1
/
15. 2.−19. 2.Andaluzija846,031
/
23. 2.−26. 2.Gran Camino497,8
/31
5. 3.−12. 3.Pariz−Nica1002,531
3
18. 3.Milano−Sanremo294,0
4
/
24. 3.E3204,1
3
/
2. 4.Flandrija273,4
1
/
3. 4.−8. 4.Po Baskiji999,8
/31
16. 4.Amstel Gold Race253,6
1
/
19. 4.Valonska puščica194,3
1
/
23. 4.Liege−Bastogne−Liege253,6
odstop
/
4. 6.−11. 6.Dofineja1212,5
/21
22. 6.DP (kronometer)15,7
1
/
25. 6.DP (cestna dirka)156,0
1
/

Opomba: V stolpcu etape je število etapnih zmag na posamezni dirki.

Skupni povzetek

StatistikaTadej PogačarJonas Vingegaard
dirkalni dnevi2125
prevoženi kilometri3502,53712,6
vse zmage1411
etapne dirke (udeležba)24
osvojene etapne dirke23
enodnevne dirke (udeležba)90
enodnevne dirke (zmage)60

Zgornje številke torej potrjujejo začetno tezo. Oba velika favorita imata za seboj približno enako dirkalnih dni, prav tako število odpeljanih kilometrov in zmag, pa popolnoma drugačno strukturo − Vingegaard je vse dni namenil zgolj etapnih dirkam, odpovedal se je tudi državnemu prvenstvu, Pogačar je na začetku sezone tekmoval na dveh etapnih dirkah (in ju tudi dobil), nato pa vso pozornost namenil enodnevnim dirkam.

Lani je Pogačar poskušal s številnimi napadi, a je imel Vingegaard pripravljene prav vse odgovore. Foto: AP

Edini obračun dobil Pogačar
Skupaj sta tekmovala le na eni dirki, in sicer na Dirki Pariz−Nica, kjer je bil Pogačar fantastičen, saj je zmagovalni teden zaokrožil s tremi osvojenimi etapami, vključno s tisto šampionsko v Nici na Angleški promenadi.

Dančeva pot do Toura najboljša do zdaj
Vingegaard je le na tej ostal brez ene same zmage, na preostalih pa je demonstriral izjemno moč. Na Dirki po Baskiji je vse pometel z minuto prednosti, na Dirki po Dofineji pa kar z dvema, kar nakazuje dominantno formo. V nasprotju s prejšnjimi leti ima za seboj precej boljše pripravljalno obdobje. Lani je denimo od Tirenskega do Jadranskega morja za Pogačarjem zaostal skoraj dve minuti, na Dofineji je bil prvi oproda Primožu Rogliču, nato pa dokaj suvereno (tudi z Rogličevo pomočjo) dobil Tour. Letošnji dosežki so brez dvoma precej boljši, prav tako pa je dodal novo vrlino − večjo eksplozivnost na krajših vzponih.

Zapestje je Pogačarja ustavilo za nekaj tednov, a danes je forma prava. Foto: Zajem zaslona

Zaradi zapestja prilagodil načrte
Na drugi strani je največja Pogačarjeva neznanka poškodba zapestja, ki ga je ustavila čisto na zadnji spomladanski dirki v Liegeu. Relativno dolgo je bil prisiljen k počitku, kar je gotovo precej na glavo obrnilo njegove priprave na dirko vseh dirk. Pozneje se je usedel na kolo, ostal je brez pripravljalne dirke in zelo podrobnega ogleda tras nekaterih etap, svoj fokus je tako sprva dal na trenažer, nato pa na državno prvenstvo, kjer je zanesljivo pobral obe šampionski majici. V kronometru se je bolj kot s tekmeci boril z uro in svojim zmagovalnim časom iz leta 2020, ko je Pokljuka na isti trasi že gostila državno prvenstvo, v Radovljici pa je na cestni dirki predvsem testiral svoje občutke in zapestje. Oboje je opravil z odliko, a pravi test, prava konkurenca in dolge ceste ga šele čakajo. Brez dvoma pa je videti, da je vse opravil (glede na ne preveč idealne razmere) zelo dobro.

V Franciji bo marsikaj odvisnega tudi od ekipne moči. Lani je ekipa Jumba Visme delovala kot naoljen stroj. Dobro, na kockasti etapi so delovali konfuzno, sicer pa s številnimi napadi dobro razgalili in kaznovali UAE. Ta je imel ogromno težav z boleznimi, poškodbami, covidom in bizarnimi nesrečami. Pogačarjevo drugo mesto se iz te perspektive zdi še toliko večji uspeh.

Na kakšno podporo lahko računata letos?

UAE EmiratesJumbo Visma
KolesarMočna stranKolesarMočna stran
Mikkel Bjergcestna lokomotivaTiesj Benootvsestranski
Felix GroßschartnervsestranskiWilco Keldermangorski pomočnik
Vegard Laengencestna lokomotivaSepp Kussgorski pomočnik
Rafal Majkagorski pomočnikChristophe Laporterazgiban teren
Marc Solergorski pomočnikWout van Aertvsestranski
Matteo Trentinrazgiban terenDylan van Baarlerazgiban teren
Adam Yatesgorski pomočnikNathan van Hooydonckcestna lokomotiva

Kako dobro sta se oba izrazita favorita pripravila, bo pokazal najbrž že prvi konec tedna, ko se bo v Baskiji z zelo razgibano progo tudi začela 110. Dirka po Franciji. Nekaj je zagotovo: za obema je daleč najboljša uvertura pred Tourom. Na koncu bo na vrhu prostor le za enega. Vsaj v tem hipu se zdi, da v primeru zdravja in odsotnosti padcev ter poškodb nihče tretji ne more poseči po najvišji stopnički.

Col de la Loze je Tour nazadnje gostil leta 2020, ko je 17. etapo dobil Miguel Angel Lopez, Primož Roglič je bil drugi, Tadej Pogačar pa tretji. Foto: EPA

Letošnja Giro in Tour v popolnem nasprotju

Več kot 56 višinskih kilometrov raja za hribolazce

Robert Kaurin

Zgolj 22 km kronometra, brez zloglasnih tlakovcev in umazanih poti. Obalnih cest in posledično bočnega vetra praktično ne bo. Bo pa ogromno vožnje navkreber. Trasa Toura 2023 je postavljena tako, da vodi karavano čez vseh pet francoskih gorovij.

Od Pirenejev čez Centralni masiv do Jurskega pogorja, Alp in Vogezov. Prežečih nevarnosti je na papirju manj kot prejšnja leta, tako da se bodo glavni kandidati za skupno zmago lahko popolnoma osredinili na vzpone. Obeta se pravi mali paradiž za hribolazce, ki se bodo spopadli s 56.400 višinskimi metri.

Letošnja trasa gre praktično samo po sredini Francije. Foto: ASO

Na trasi je posejanih kar 30 vzponov druge, prve in ekstra kategorije! Za primerjavo: lani le 23, predlani 27, leta 2020 pa jih je bilo 29. Col de la Loze je z 2304 metri nadmorske višine letošnja najvišja točka.

Medtem ko je bilo na letošnji Dirki po Italiji največ kronometrov po letu 2013, so se Francozi odločili le za eno vožnjo na čas v dolžini 22 kilometrov. Nazadnje je bilo tako leta 2015. Začelo se bo v Baskiji, v Francijo se bo vstopilo na jugozahodu. Trasa bo presekala Francijo na pol. Sever in jug sta praktično izvzeta. Težko je govoriti o kakšni pentlji, še manj o krogu.

Po uradni razporeditvi prireditelja ASO-ja se 21 etap deli:
na osem ravninskih etap;
štiri hribovite etape;
osem gorskih etap; od tega štiri s cilji na vzponih: Cauterets-Cambasque v 6. etapi, Puy de Dôme v 9. etapi, Grand Colombier v 13. etapi in Saint-Gervais Mont-Blanc v 15. etapi;
eno posamično vožnjo na čas v dolžini 22 km.

Poglejmo podrobneje nekaj ključnih etap.

Prva etapa: BILBAO–BILBAO, 182 km
Začetek Dirke po Franciji bo vse prej kot lahek. Namesto tradicionalnega prologa je v Baskiji na sporedu etapa, posejana s kratkimi, a strmimi klanci. Karavana bo morala premagati kar 3300 višinskih metrov. Še posebej zanimivo bi lahko bilo ob koncu, ko je na vrsti dvokilometrski vzpon na Cote de Pike s povprečnim naklonom deset odstotkov. Klančina ob koncu se dvigne tudi na 15 odstotkov in je lahko odskočna deska za napad. Do cilja je nato še 10 km, večinoma spusta in ob koncu ravnine. Lahko Pogačar že prvi dan preizkusi razpoloženje Vingegaarda?

Profil prve etape. Foto: ASO

Druga etapa: VITORIA-GASTEIZ–SAN SEBASTIEN, 209 km
Tudi drugi dan baskovskega gostovanja je podoben. Na najdaljši etapi letošnje Dirke po Franciji je na meniju pet vzponov. Zadnji je iz klasike San Sebastiana na Jaizkibel (8,2 km; naklon 5,3 %), po katerem bo do cilja še 16 kilometrov. Priložnost za specialiste za hribovite klasike.

Profil druge etape. Foto: ASO

Karavana bo v tretji etapi ob španski obali prečkala mejno črto s Francijo, kjer se v Bayonneju obeta prvi množični sprint. Tudi četrta etapa od Daxa do Nogaroja (182 km) je ravninska, nato pa sledita dve etapi v Pirenejih.

Peta etapa: PAU–LARUNS, 165 km
Prva gorska etapa bo postregla s tremi vzponi, prvi bo ekstra kategorije na Col de Soudet (15,1 km; naklon 7,2 %). Zadnji etapni vzpon na Col de Marie Blanque (1035 m) je označen za prvo kategorijo, a je zadnjih pet kilometrov povprečni naklon več kot 10-odstoten. Od vrha je do cilja še 18 kilometrov, kar bi lahko umirilo kandidate za skupno zmago.

Profil pete etape. Foto: ASO

Šesta etapa: TARBES–CAUTERETS-CAMBASQUE, 145 km
Prvi ciljni vzpon na letošnjem Touru. Pred njim se bo karavana povzpela na Col d'Aspin (12 km; naklon 6,5 %) in znameniti Col du Tourmalet (17,1 km; naklon 7,3 km), a bo od vrha do cilja še 47 kilometrov. Finale bo na 16 km dolgem ciljnem klancu na Cauterets-Cambasque, ki ima povprečni naklon 5,4 %. Skupaj bo treba premagati 3750 višinskih metrov, toda relativno nezahteven zadnji klanec bo težko prinesel spremembe v skupnem seštevku med glavnimi kandidati za končno zmago.

Profil šeste etape. Foto: ASO

Sedma in osma etapa prinašata selitev proti severu mimo Bordeauxa in Limogesa, kjer bodo na svoj račun prišli sprinterji ali ubežniki. Nato sledi ena izmed ključnih etap.

Deveta etapa: SAINT-LEONARD-DE-NOBLAT–PUY DE DOME, 184 km
Netipični uvodni gorski prvi teden se bo končal v Centralnem masivu. Ob koncu etape se bodo kolesarji spopadli z vzponom ekstra kategorije na Puy de Dome, ki je nazadnje gostil Tour leta 1988. Gre za enega najbolj legendarnih in najtežjih klancev v Franciji. Dolg je 13,3 km s povprečnim naklonom 7,7 %, a zaključek je brutalen. Zadnje dobre štiri kilometre je naklonina ves čas več kot enajst odstotna. Na tem vzponu je leta 1975 neuravnovešen gledalec napadel Eddyja Merckxa. Vrnitev tega vzpona na Tour je eden izmed letošnjih vrhuncev.

Ciljni vzpon devete etape. Foto: ASO

Hribovita deseta etapa je pisana na kožo ubežnikom, ravninska enajsta sprinterjem. V 12. se bodo kolesarji potikali v vinorodnih območjih, kjer pridelujejo znameniti Beaujolais. Trojček vzponov druge kategorije ob koncu bo poskrbel za osip v glavnini in novo priložnost za pobege. A glavni favoriti bodo čakali naslednje tri etape, ki bodo zaznamovale drugi teden.

Trinajsta etapa: CHÂTILLON-SUR-CHALARONNE–GRAND COLOMBIER, 138 km
Na dan padca Bastille bodo kolesarji vstopili v Jursko pogorje, kjer se začenja prvi od treh dnevov v gorah. Kratka etapa je relativno lahka vse do konca, ko sledi vzpon na kralja Jure Grand Colombier. 17,4 km vzpona s povprečnim naklonom 7,1 odstotka ima tudi 12-odstotne klančine. Gre za klanec, ki je specifičen in zaradi nenehnih sprememb naklonine nudi številne priložnosti za napade. Najtežje je prav v samem zaključku.

Ciljni vzpon 13. etape. Foto: ASO

Štirinajsta etapa: ANNEMASSE–MORZINE LES PORTES DU SOLEIL, 152 km
Drugi dan v Alpah ponuja eno najtežjih etap letošnje Dirke po Franciji s 4200 višinskimi metri. Po treh klancih prve kategorije sledi izjemno strm vzpon na Col de Joux Plane. Dolg je 11,6 km s povprečnim naklonom 8,5 %, a je zadnjih pet kilometrov klančina v odstotkih dvomestna. Z vrha je do cilja še enajst kilometrov, vendar gre večinoma za spust in morebiten napad na vzponu bo težko nevtralizirati.

Zaključek 14. etape. Foto: ASO

Petnajsta etapa: LES GETS LES PORTES DU SOLEIL–SAINT-GERVAIS MONT BLANC, 180 km
Najdaljša alpska etapa se bo končala drugi teden. Vsebuje kar devet vzponov. Veliki finale bo v zadnjih 13 kilometrih. Najprej bodo morali kolesarji premagati tudi 17-odstotne klančine na 2,7-kilometrskem vzponu na Cote des Amerands, sledita kratek spust in nato vzpon do Saint Gervais Mont Blanca (7 km, 7,7 % naklon). 4300 višinskih metrov bo po dveh napornih dneh še dodatno obremenilo že tako utrujene kolesarje.

Zaključek petnajste etape. Foto: ASO

Šestnajsta etapa: PASSY–COMBLOUX, 22 km (kronometer)
Zadnji teden se bo začel z edino vožnjo na čas. Dolga bo 22 km, najprej pa se bodo kolesarji spopadli z 1,3 km dolgim vzponom z naklonom 8,8 % in se spustili v dolino. Od 15,5 km naprej se trasa tako rekoč ves čas vzpenja. Najtežje bo do Cote de Domancyja – 2,7 km, 8,9 % naklona.

Profil kronometra. Foto: ASO

Sedemnajsta etapa: SAINT-GERVAIS MONT BLANC–COURCHEVEL, 166 km
S 5400 višinskimi metri je to kraljevska etapa letošnje Dirke po Franciji. Najtežje je prihranjeno za konec, vzpon na najvišjo točko Toura Col de la Loze (2304 m). Strmi in nihajoči vzponi z ozkimi cestami se vlečejo več kot 28 kilometrov. S češnjo na torti - ciljni klanec na visokogorsko letališče v Courchevelu, kjer je klančina v zadnjem kilometru tudi 18-odstotna. Ob upoštevanju nadmorske višine gre verjetno za najtežji vzpon na tej dirki.

Zaključek 17. etape. Foto: ASO

Pred velikim finalom v soboto sledita dva relativno nezahtevna dneva.

Dvajseta etapa: BELFORT–LE MARKSTEIN FELLERING, 133 km
Predzadnja etapa v Vogezih, ki bo dala končnega zmagovalca, morda ni tako zahtevna kot tiste v Alpah, toda v 133 km je stisnjeno 3400 višinskih metrov. Izmed šestih vzponov bo priložnost za akcijo na predzadnjem na Petit Ballon (9,3 km; 8,1 %). Na vrhu bo do cilja še 24 km. Zadnji vzpon na letošnjem Touru bo Col du Platzerwasel (7,1 km; 8,4 %). Od vrha do cilja bo le še nekaj kilometrov.

Profil 20. etape. Foto: ASO

Finale bo tradicionalno na Elizejskih poljanah v Parizu.

Jani Brajkovič. Belokranjec, ki je veljal za skoraj takšen up slovenskega kolesarstva kot Tadej Pogačar. Na največjih tritedenskih dirkah mu ni uspelo slaviti etapne zmage, je pa na Vuelti nosil majico vodilnega. Foto: www.alesfevzer.com

Intervju z Janijem Brajkovičem

"Kolesar mora biti za vrhunske uspehe v mladosti vrhunsko travmatiziran"

Tomaž Okorn

"Poškodba zapestja je bila dolgoročno za Pogačarja morda celo dobra stvar in bo v zadnjem tednu močnejši od Vingegaarda," tik pred začetkom Toura razmišlja Jani Brajkovič, ki nam je zaupal, kako je trpel na kolesu, in kot pravi, zlorabljal svoje telo.

39-letni Jani Brajkovič je bil nekoč slovenski up celo za zmago na eni od treh največjih dirk, toda prepogosto so ga ustavili številni padci. Vseeno je v karieri veliko dosegel, bil prvi Slovenec, ki je nosil majico vodilnega na eni od treh največjih dirk, leta 2010 pa je dobil Dirko po Dofineji. Ko je pred dvema sezonama končal kariero, so odmevali njegovi zapisi, v katerih je razkril, kako se je bojeval z bulimijo. Pogovarjali smo se tudi o vseh teh težavah, ki so ga pestile med kariero, osrednjo nit pa je seveda predstavljala bližajoča se Dirka po Franciji, na kateri bo poskušal Tadej Pogačar tretjič osvojiti rumeno majico.


Čeprav sami poudarjate, da ste vedno najraje dirkali na Dirki po Španiji, pa verjetno lahko potrdite, da je Dirka po Franciji vendarle daleč največja dirka na svetu. Kaj jo v vaših očeh dela večjo od drugih?
Prav vse je bolj impresivno kot pri drugih dirkah. Že termin dirke – julija, med poletnimi dopusti – privabi ogromno navijačev, kar za seboj potegne vse drugo. Za kolesarje je Tour osrednja dirka sezone, pomembnejša tudi od olimpijskih iger. Zmagovalec dirke je za večno zapisan v športno zgodovino, že kdor dobi etapo, ima zagotovljeno lepo kariero, tudi če je bil na preostalih dirkah povprečen.

Če je otrok vzgajan v okolju, kjer na neverbalen način dobiva informacije, da smo nepomembni, neuspešni, nevredni, potem takšni postaneta tudi mišljenje in prepričanje osebe, čeprav na nezavedni ravni. Pri uspehu tako oseba ne čuti ponosa in vrednosti tega uspeha.

Jani Brajkovič

Tudi vi ste bili (leta 2012) med deseterico, kar na Touru pomeni veliko, vseeno pa za vaš največji uspeh kariere velja zmaga na Dirki po Dofineji leta 2010. Kako ste takrat doživljali te dosežke?
Če pogledam, v kakšnem stanju sem dirkal, sem pravzaprav ogromno dosegel, a mi to takrat ni veliko pomenilo. Celo zmaga na Dirki po Dofineji mi ni pomenila nič in jo šele zdaj, s časovne distance, dojemam kot lep uspeh. Če je otrok vzgajan v okolju, kjer na neverbalen način dobiva informacije, da smo nepomembni, neuspešni, nevredni, potem takšni postaneta tudi mišljenje in prepričanje osebe, čeprav na nezavedni ravni. Pri uspehu tako oseba ne čuti ponosa in vrednosti tega uspeha. Ko sem zmagal na Dofineji, je bila takrat zame to le stopnička do Toura. Pred Dofinejo mi namreč moštveni direktor Radia Shack Johan Bruyneel ni dajal upanja, da bi lahko nastopil na Dirki po Franciji. Ko sem zmagal, me je tri dni pozneje poklical moštveni kolega Lance Armstrong in me vprašal, ali si želim nastopiti na Touru. Seveda sem rekel da.

Osemkrat sem padel (na Touru 2012), v eni etapi celo trikrat, tudi dan pred kronometrom, tako da zaradi bolečin nisem mogel biti v pravilnem položaju. Vse sem naredil, da sem samega sebe sabotiral, da ne bi bil dober.

Jani Brajkovič

In takrat ste prvič nastopili na Dirki po Franciji, skupaj pa zbrali pet nastopov (2010, 2011 2012, 2013, 2017). Veljali ste za izjemno talentiranega in delavnega kolesarja. Se vam zdi, da bi lahko izvlekli še več kot skupno deveto mesto?
Vzgajan sem bil v okolju, kjer nismo bili pomembni, vredni, uspešni. To otrok prenese v podzavest. Prepričan sem, da sem bil leta 2012 odlično pripravljen, leto prej pa zrel za zmagovalni oder Dirke po Franciji. Ne pretiravam. Testi so bili odlični. V 17 minutah sem ob svojih 57 kilogramih razvil 410 vatov moči. Toda na 5. etapi sem leta 2011 padel. Še huje je bilo leta 2012, ko se je spet izkazalo, kaj imam v podzavesti. Da ne smem uspeti. Osemkrat sem padel, v eni etapi celo trikrat, tudi dan pred vožnjo na čas, tako da zaradi bolečin nisem mogel biti v pravilnem položaju. Že če bi tisti kronometer odpeljal tako, kot znam, bi bil skupno šesti. Vse sem naredil, da sem samega sebe sabotiral, da ne bi bil dober.

Lani sta Tadej Pogačar in Jonas Vingegaard poskrbela za izjemne boje na Dirki po Franciji, uspešnejši pa je bil na koncu Danec. Kako bo tokrat, potem ko si je Pogačar pred dvema mesecema na dirki Liege-Bastogne-Liege zlomil zapestje? Foto: Reuters

Pred letošnjo dirko za glavnega favorita velja Jonas Vingegaard. Na Dirki po Dofineji je zanesljivo zmagal, konkurenca je bila vsaj za razred slabša. Menite, da je še bolje pripravljen na dirko kot lani, in kako je po vašem mnenju poškodba zapestja vplivala na priprave Tadeja Pogačarja?
Kaže, da je Vingegaard res odlično pripravljen, lahko pa le ugibam, kakšna je forma Pogačarja. Marsikdo se ne bo strinjal, a mislim, da je ta poškodba dolgoročno zanj celo dobra stvar. Vemo, da je lani pred Tourom na vsem zmagoval, a je prišel Vingegaard in bil zadnji teden Toura boljši. Zdaj se je moral Pogačar ustaviti, odpočiti in na novo graditi formo. Mislim, da bo to na koncu velik plus zanj. Vingegaard je trenutno v izjemni formi, ne vem pa, ali lahko veliko doda in ali bo lahko tudi v tretjem tednu dirkanja tako superioren.

Zdaj se je moral Pogačar ustaviti, spočiti in na novo graditi formo. Mislim, da bo to na koncu velik plus zanj. Vingegaard je trenutno v izjemni formi, ne vem pa, ali lahko veliko doda in ali bo lahko tudi v tretjem tednu dirkanja tako superioren.

Jani Brajkovič

Poleg tega bo pod pritiskom ...
Zagotovo. Prvič bo pred nalogo, da ubrani zmago, in to ne bo preprosto. S pritiskom ima občasno težave. Lani je moral po zmagi na Dirki po Franciji menjati telefonsko številko, umaknil se je tudi iz javnega življenja. Očitno je bilo vsega preveč. Vsa Danska od njega zdaj spet pričakuje zmago, a to ne bo preprosto. Ima pa res najboljšo ekipo, ki pa vendarle dela tudi napake.

Lani je odmevala vaša izjava med Tourom, da Jumbo Visma dirka kot slepa kura.
Saj tudi je. A če si tako dober, si lahko privoščiš več napak kot drugi, a enkrat za to plačaš. Na Giru so sicer letos dobro dirkali, bomo videli, morda bo tako tudi na Touru.

Ključne etape bodo seveda v Alpah, a vendarle, že uvodni teden Toura bo zanimiv, kajne?
Seveda, že prvi teden je težak, ko bodo kolesarji v Baskiji. Marsikaj se lahko zgodi.

Sami profili trase igrajo zelo majhno vlogo, generalno pač zmaga tisti, ki je najbolje pripravljen in najbolj kreativen. Vedno moraš biti v dobri dnevni formi, brati dirko in odreagirati na pravi čas.

Jani Brajkovič

En padec, pa gre vse po zlu ...
Vprašati se je treba, zakaj pride do padcev. Ob naporih je regeneracijski čas daljši, kolesar je napet in ne odreagira pravilno. To je vse povezano. Pritisk kolesarja zategne, saj zakrči mišice, postane trd in je potem veliko slabši v obvladovanju kolesa, v reakcijskem času.

Je pomembno, kakšna je trasa? Bi lahko rekli, da letošnja Dirka po Franciji bolj ustreza Vingegaardu?
Sami profili trase igrajo zelo majhno vlogo, generalno pač zmaga tisti, ki je najbolje pripravljen in najbolj kreativen. Vedno moraš biti v dobri dnevni formi, brati dirko in odreagirati na pravi čas.

Na koga bi stavili: na Tadeja ali Jonasa?
Pristranski sem in sem seveda za Tadeja. Vem, da je ogromno vložil v to dirko, v primerjavi z lani se je posvetil vsem najmanjšim malenkostim.

In že spomladi preprosto blestel ...
Tudi lani je bil na Tirreno–Adriatico za dva razreda boljši od Vingegaarda, na Touru pa ne ... Tisto, kar se zgodi spomladi, ni nujno, da se bo ponovilo julija. Sploh mladi kolesarji se ne zavedajo dovolj, da ne moreš svojega telesa vso sezono gnati do konca, ker plačaš davek, ki najraje pride prav na najpomembnejši dirki sezone. Zato se je včasih dobro ustaviti in odpočiti.

Leta 2006 je Jani Brajkovič na Dirki po Španiji dva dneva vozil v (takrat zlati) majici vodilnega, s čimer je postal prvi Slovenec, ki je vodil na eni od treh tritedenskih dirk. Na Vuelti je to ponovil še leta 2013. Foto: EPA

Prejšnji četrtek je na DP-ju v kronometru kar za minuto in pol popravil čas iz leta 2020, a komentiral, da je bil to zgolj soliden kronometer. Kaj vam to pove?
Zelo veliko. Predvsem, da je na Tour pripravljen.

Kaj pa vi in kolo? Danes smo vas ujeli ravno po treningu na kolesu. Ali tudi po koncu kariere naredite veliko kilometrov?
Bolj malo. In to niso treningi, ampak vožnje s kolesom. Zdaj ko je toplo vreme, poskušam najti čas, da grem na kakšno vožnjo s kolegi ali pa sam skočim za kakšno uro na kolo. Bi si želel iti večkrat, vendar pogosto ni časa.

Torej ne spadate med tiste kolesarje, ki bi bili tudi po koncu kariere vsak dan po pet ur na kolesu, kar vse raje počnejo tudi rekreativni kolesarji, ki so tako zavzeti kot kakšni profesionalci?
Treba se je vprašati, zakaj. Saj sem bil sam tudi tak, preprosto sem moral na kolo. To je bila odvisnost, ki na koncu vodi v uničenje. Tako je povsod: pri delu, alkoholu, drogah, spolnosti in tudi kolesarstvu. Kaj doseže rekreativni kolesar s tem, da je vsak dan pet ur na kolesu? Bom povedal zase: vzgojen sem bil v okolju, kjer je vladala nizka čustvena zrelost, zato je otrok prisiljen, da se prilagodi, da potlači čustva v sebi in najde neki izhod skozi šport. Ta sprošča napetost v človeku. In tako sem po pet ali šest ur na dan pritisk v sebi sproščal skozi pedale, vendar se s tem izčrpaval.

Kadar nisem šel na kolo, sem bil drug človek: jezen, anksiozen, z mano se ni dalo pogovarjati. V svoji karieri sem si v 17 letih le dvakrat privoščil teden dopusta brez kolesa. In to sta bila moja najslabša tedna.

Jani Brajkovič

In če niste šli na kolo, se niste dobro počutili?
Ko po 150 ali 200 kilometrih prideš domov, si izčrpan, si otopel. Vseeno ti je za vse, počutiš se manj slabo. No, saj sploh ničesar ne čutiš. In ta krog se ponavlja: zbudiš se in čutiš pritisk, ki ga ne znaš izraziti s čustvi, ker se tega nisi imel kje naučiti. Zato greš na kolo. Kadar nisem šel na kolo, sem bil drug človek: jezen, anksiozen, z mano se ni dalo pogovarjati. V karieri sem si v 17 letih le dvakrat privoščil teden dopusta brez kolesa. In to sta bila moja najslabša tedna. Ko enkrat nimaš tistega, za kar živiš, je to odtegnitveni sindrom.

Verjetno je bilo potem kar mučno končati kariero?
Bila me je groza pomisliti, da bom moral končati kariero, tudi zato, ker je okolica vse bolj kazala, da med profesionalnimi kolesarji nisem več zaželen. To je težko sprejeti. Pred tremi leti sem šel po spletu naključij, no, naključij v življenju pravzaprav ni, šel v Brežice k Alešu Ernstu in se seznanil z metodo AEQ. Med karanteno sem dobro treniral, težko sem čakal prvo dirko – državno prvenstvo s ciljem na Ambrožu, saj sem verjel, da lahko pridem v cilj skupaj z Rogličem in Pogačarjem. V top formi sem bil. A ko je prišel dan dirke, sem nenadoma izgubil 40 vatov moči. Zanimalo me je, zakaj sem na treningu odlično pripravljen, na tekmi pa je popolnoma drugače. V dveh urah pogovora z Alešem se mi je odprl drug pogled na življenje, razjasnil mi je številne stvari. Vstopil sem v AEQ-svet in začel spreminjati sebe in svoj pogled na svet, začel sem dojemati, kdo sem in zakaj sem takšen, kot sem.

Med karanteno sem dobro treniral, težko sem čakal prvo dirko - državno prvenstvo s ciljem na Ambrožu, saj sem verjel, da lahko pridem v cilj skupaj z Rogličem in Pogačarjem. V top formi sem bil. A ko je prišel dan dirke, sem nenadoma izgubil 40 vatov moči.

Jani Brajkovič

In kakšen je ta svet?
Ta metoda je lahko razumljiva, ni pa preprosto delovati po tej metodi in se spreminjati. Sam sem postal učitelj AEQ-metode, sem učenec tretje stopnje. Ko enkrat začneš sproščati telo, začne prihajati na dan vse, kar si prej držal potlačeno s kronično zakrčenostjo. Zlorabljal sem kolo, ob tem sem imel 17 let še bulimijo. V nekem trenutku sem že izgubil upanje, naslednja faza je uničenje oziroma smrt. Vedel sem, da me lahko z leti to ubije. Ko sem se prvič spoznal z AEQ-metodo, že po dveurnem pogovoru bulimije nisem imel več. Od takrat imam tudi drugačen odnos do prehranjevanja.

V Sloveniji je kolesarjev vedno več, po vašem mnenju pa s s tem tudi vedno več takšnih, ki zlorabljajo kolo?
Slovenci smo odlični športniki. Kar nekaj je takih, ki gredo že ob štirih zjutraj na tek ali kolo in popoldne spet. To je družbeno sprejemljivo, okolica to odobrava, čeprav bi se morala vprašati: zakaj mora človek, ki ima družino in dva otroka, že pred službo na trening, pa po službi še enkrat. Pa bo kdo rekel, da je napet, ko pride iz službe. Družina, dom, to bi moralo predstavljati območje nizkega pritiska, kjer se človek lahko sprosti. Če tega ni in je doma še večji kaos kot v službi, se res zdi najbolje, da greš na kolo in se izprazniš. In to je težava. Družina tako ne more funkcionirati. Čez nekaj let mož žene ne more več videti. Otroci to čutijo in zrcalijo takšne vzorce potem na svoje otroke.

Jani Brajkovič je bil nekoč tudi pomočnik Lancea Armstronga, ki pa so mu po razkritju, da si je pomagal z dopingom, vzeli vseh njegovih sedem zmag na Dirki po Franciji. Foto: EPA

Ampak marsikdo bo rekel: vse je bolje kot bežati v alkohol ...
Kakšen pa je končni rezultat? Pri čezmernem kolesarjenju gre tudi za zlorabo telesa, ampak takšen način je družbeno sprejemljiv. Treba se je vprašati, ali kolo uporabljamo ali zlorabljamo. Če moramo na kolo le zato, da se izpraznimo, je to zloraba, če pa na kolesu uživamo in bi radi nekaj naredili za zdravje, pa da gremo na kolo v družbi s kolegi in se imamo prijetno, potem pridem domov dobre volje in sem produktiven. Ker tisti, ki kolo zlorablja, bo uro ali dve pedale poganjal do onemoglosti in bo prišel mrtev domov, na družino se sploh ne bo oziral. Če imamo težave in s kolesom zmanjšamo presežek energije, ki je ne znamo obvladovati, potem pa pridemo domov in gremo reševat težavo, potem je to dobro. Neugodno je, če s kolesom izčrpavamo svoje telo in s tem poskušamo zmanjšati problem oziroma ga lažje ignorirati.

Vem, da me bodo kritizirali za to izjavo, a stojim za temi besedami: kolesar mora biti za vrhunske rezultate vrhunsko travmatiziran ... Le takrat nastane odtujenost zavesti od telesa. In odklopi bolečino.

Jani Brajkovič

Vi trdite, da je uspeh v profesionalnem kolesarstvu v večini tudi posledica vzgoje in okolja, ki (vsaj vam) ni dalo dovolj samozavesti. Kaj je še ključno, da kolesar postane šampion kova Pogačar ali Roglič?
Vem, da me bodo kritizirali za to izjavo, a stojim za temi besedami: kolesar mora biti za vrhunske rezultate vrhunsko travmatiziran ... Le takrat nastane odtujenost zavesti od telesa. In odklopi bolečino. Če imaš telo ločeno od zavesti, potem ne čutiš, kaj ti telo sporoča. In to je za kolesarja odlično. Greš v rdeče območje – večkrat in kronično. Naj poudarim, da travma nista samo pretepanje in vedenje, ki ga vsi obsojamo. Starš lahko otroka spravlja v nemoč tudi s preveč ljubezni in ga z njo zaduši. To je tudi travma, ki ima prav tako negativne posledice.

Po koncu dirke se je (San Millan) čudil, kako sem sploh lahko končal Tour 2012 in da tako uničenega kolesarja še ni videl. In to je bilo pri meni kronično. Pa še bulimijo sem imel, kar je spet druga zloraba.

Jani Brajkovič

Vaša izjava, da je treba biti za uspeh v kolesarstvu travmatiziran, je kar močna ...
Za vrhunski rezultat je treba iti v zlorabo telesa. Ne pri vseh športih, pri kolesarstvu pa, saj je vzdržljivostni šport in so napori dolgotrajni. Mogoče je tudi zmanjšati zlorabo telesa, da je ta le kratkotrajna, pa si še vedno dober. Sam sem bil vso kariero v tem rdečem območju, v območju zlorabe. Na treningih, dirkah in vmes. Samo da sem trpel. Pred Dirko po Franciji 2012 me je treniral Inigo San Millan, ki je zdaj tudi Pogačarjev trener. Bil je vrhunski v analizi krvi. Teden dni pred začetkom Toura sem mu poslal rezultate krvnih preiskav. Rekel je, da ne smem nič več trenirati, da je vsega preveč. Po koncu dirke se je čudil, kako sem sploh lahko končal Tour in da tako uničenega kolesarja še ni videl. In to je bilo pri meni kronično. Pa še bulimijo sem imel, kar je spet druga zloraba.

Ste si pred dnevi na TV Slovenija ogledali film Jaz, Tonya o razvpiti ameriški umetnostni drsalki, ki je tudi doživljala številne zlorabe?
Nisem, bom pa. Zelo dober film je tudi film o Sergeju Poluninu, v katerem je prikazana zloraba otroka in potem posledice te zlorabe. Pa tudi Shine zelo dobro prikazuje, kako vzgoja otroka vpliva nanj, dosežke in ceno, ki jo mora potem plačati.

Ikonografija podob, glavno "orožje" Dirke po Franciji. Od pokrajin, zavitih cest do estetike kolesarjev. Rumena majica na Elizejskih poljanah sredi Pariza na zadnji dan tritedenskega spektakla, medtem ko se izteka vroč poletni dan. Foto: AP

Le Tour de France kot novodobna odisejada

Mit in simbol idilične Francije, ki mogoče obstaja ali pa tudi ne

Toni Gruden

Le Tour. Ikona. Državni zaklad. Poletni ritual. Julijska tradicija. Privlačni selfie, ki ga heksagonala pošilja v svet. Za domače in tuje turiste. Mitološka zgodba boja človeka s samim seboj in naravo, ki pa izvira v aferi Dreyfuss.

“Popolna Dirka po Franciji bo, ko bo na koncu preživel en sam kolesar,” je ideal očeta velike pentlje. Henri Desgrange je s tem namenom leta 1910 zapeljal traso v gore in dokončno se je rodila kolesarska dirka vseh dirk. Le Tour de France. Mitološka zgodba, ki ima popolnoma posvetne korenine: politični razkol, ki je spremenil Francijo in poslovni interes, da novi časopisni projekt preživi.

Dirka po Franciji leta 1948. Foto: AP

Kolesarstvo je poseben šport, ki je bil že od zgodnjih začetkov ob izteku 19. stoletja komercialen, za vzporedno olimpijsko gibanje umazan od denarja in tako domnevno strogo profesionalen. Delavski šport, kjer ni bilo pretvarjanja, da gre za amaterizem. Kolo je kot simbol mobilnosti ob prelomu stoletja postalo tudi sredstvo za družbeni vzpon. Ni naključje, da je bilo kolesarstvo, preden je nogomet postal profesionalen šport in so bili avtomobili luksuz, najbolj priljubljen šport v Franciji.

Od razkola ob aferi Dreyfus ...

Izvorna zgodba Dirke po Franciji se začne z razvpito afero Dreyfus. Leta 1894 je bil zaradi veleizdaje obsojen francoski častnik Alfred Dreyfus judovskega rodu iz pokrajine Alzacije, takrat v lasti cesarske Nemčije. Dve leti pozneje je vojaško tožilstvo prikrilo notranje razkritje, da je Dreyfus nedolžen in da je pravi izdajalec skrivnosti Nemcem nekdo drug. Izbruhnila je afera, ki je pretresla Francijo, razgalila njen antisemitizem in sovražnost do robnih pokrajin. Dreyus ni bil v celoti oproščen vse do leta 1906.

Le Vélo je bil v tem času največji športni dnevnik v Franciji, urednik Pierre Giffard pa je podpiral oprostitev Dreyfusa. Sam je napisal članek o aferi in poznejših protestih na konjskih dirkah, na katerih so aretirali grofa Julesa-Alberta de Diona, ker je francoskega predsednika udaril po glavi s sprehajalno palico. Bogati De Dion je bil tako razjarjen zaradi svojega portreta, da je ustanovil konkurenčni časopis L'Auto, da bi Giffardov Le Vélo izločil iz posla.

Naslovnica časopisa l'Auto ob startu prve Dirke po Franciji 1. julija 1903. "S širokim in močnim zamahom roke, ki ga je Zola namenil svojemu oraču v Zemlji, bo L'Auto, časopis idej in dejanj, danes po Franciji premetaval tiste brezobzirne in neotesane sejalce energije, velike profesionalne cestne dirkače ..." je v uvodniku zapisal odgovorni urednik Henri Desgrange, oče Le Toura, ki ga je vodil vse do leta 1936, štiri leta pozneje pa je umrl. Foto: AP

... do dirke za reševanje časopisa

Konec leta 1902 je Le Vélo prodal 80 tisoč izvodov na dan, L'Auto pa je bil z 22 tisoč dnevnimi izvodi na robu preživetja. Na kriznem sestanku je kolesarski novinar Géo Lefèvre predlagal, da bi lahko priljubljene kolesarske dirke na dolge proge, ki običajno potekajo na stezi, organizirali na odprtih cestah po francoskih vaseh in mestih, kar bi bil pomemben dogodek za povečanje prodaje. Odgovorni urednik Henri Desgrange je bil navdušen in se je takoj lotil projekta, s katerim se je zapisal v zgodovino.

Tako se je leta 1903 kot oglaševalski trik za preživetje časopisa začela prva Dirka po Franciji. Šest etap na relaciji Pariz–Lyon–Marseille–Toulouse–Bordeaux–Nantes–Pariz. Med startom 1. julija in ciljem 19. julija ter po 2428 prevoženih kilometrih se je naklada dvignila vse do 130 tisoč, kolikor so prodali posebne izdaje, v kateri je kraljeval prvi zmagovalec Maurice Garin. Ta je slavil tudi leto dni pozneje, a je bil pol leta zatem skupaj še z 28 drugimi kolesarji diskvalificiran zaradi goljufije. Prvi veliki škandal, ti so napajali strasti in tekmovalno zgodovino dirke, kjer ni manjkalo črnih madežev.

Dirka po Franciji je samo še rasla, s tem pa tudi prodaja L’Auta, ki je izrinil Le Vélo iz posla. Leta 1908 so prodali tudi 250 tisoč izvodov na dan, leta 1923 v času dirke že pol milijona, vrhunec pa dosegli leta 1933 z 850 tisoč izvodi na dan zaključka Toura. L'Auto je seveda predhodnik današnjega L’Equipa, a zaradi naklonjenosti lastnikov nemški okupaciji je bil ob osvoboditvi časopis prepovedan. Jacquesu Goddetu so nato dopustili začetek izdaje L'Equipa leta 1946, leta 1947 pa je lahko oživel tudi Dirko po Franciji.

Zemljevidi trase prikazali združeno Francijo

Nesluteni uspeh dirke in podoba, ki jo je podajala v časopisnih člankih in zatem v radijskih javljanjih, sta ustvarila idealizirano Francijo. Zemljevidi dirke in opisi krajev in pokrajin Francije so prinesli v javno zavest podobo združene in vse bolj enotne heksagonale (lastni francoski vzdevek za državo v obliki šesterokotnika). Ta je še pridobilo pomen po 1. svetovni vojni, ko si je Francija povrnila Alzacijo in je bil obisk pokrajine in vseh znamenitih bojišč na severovzhodu del tradicije.

Konservativna naravnanost lastnikov L’Auta se je začela odražati v poveličevanju podeželja, ki ga Pariz še ni pokvaril in mu ne vlada ne kapital ne sindikati. Zgodbe prelestne pokrajine, kjer narava in človek živita drug od drugega. Sočasno sta obdobji po prvi in drugi svetovni vojni prinesli upanje na obnovo, rast, boljše življenje, ob ceste pa zvabile nepregledne množice ljudi.

Praznik za vas, trg in mesto, kamor koli zavije. Ulice se okrasijo, sosedje in sorodniki zberejo ter si priredijo poletno zabavo, pri čemer je nekajsekundni mimohod kolesarjev le povod, da najprej Franciji in mogoče še svetu pokažejo najzanimivejši obraz, zakaj se je vredno ustaviti pri njih. Foto: AP

Dirko najprej posvojila javnost, nato država

“La France profonde.” Globoka, prvobitna Francija. Sanjska podoba dežele, ki je, zanimivo, nekoč na oblast z obrobja pripeljala socialista Francoisa Mitterranda, zdaj pa najvišje deleže glasov pobira Marine Le Pen, a na koncu za predsednika iz pragmatizma ustoliči Emmanuela Macrona. Politično se je Tour kot simbol in steber državne identitete izkristaliziral šele v 70. letih, potem ko je bil že več kot pol stoletja del nacionalne javne zavesti.

Najprej je pariški župan Jacques Chirac pripeljal dirko na Elizejske poljane, predsednik Georges Pompidou pa jo je nato blagoslavljal, kar njegovi nasledniki samo še nadaljujejo. Samo dva dni na leto se ustavi promet na najslavnejši aveniji na svetu: za zaključno etapo najprestižnejše dirke in za parado ob 14. juliju, ki pade na sredino Dirke po Franciji in običajno postreže z najslikovitejšo in najbolj obiskano etapo vsakoletne izdaje.

Rumena majica oziroma "maillot jaune" po francosko. Prvi jo je 19. julija 1919 po 11. etapi Grenoble–Ženeva oblekel Eugene Christophe. L'Auto je izhajal na časopisu rumene barve, sočasno so tako končno izpostavili vodilnega kolesarja že od daleč. Foto: EPA

Del svetovne kulturne dediščine?

Ni naključje, da je leta 2019 več kot 50 poslancev vložilo predlog, da Francija pri Unescu zaščiti Dirko po Franciji kot del svetovne kulturne dediščine. Ta že zdaj uživa status državnega spomenika, zaradi česar ni vprašanj in zapletov pri varovanju, zaporah in izvedbi samega tekmovanja pri državnih organih. Ob tem je del šolskega sistema vsakoletno pisanje eseja o Dirki po Franciji.

Odisejada človeka v naravi

Novodobni mit je oznaka, ki jo je za Dirko po Franciji leta 1957 v svojem znanem spisu Mitologije zapisal Roland Barthes, filozof, esejist in literarni teoretik. V kolumni "Dirka po Franciji kot epopeja” analizira, kaj ustvarja junake in mit: besednjak, zgodovina prvakov, geografija, strategija dirke.

“Le Tour ima torej pravo geografijo. Tako kot v Odiseji je tudi tu dirka hkrati težavno potovanje in popolno raziskovanje zemeljskih meja. Odisej je večkrat dosegel vrata Zemlje. Tudi Tour na več točkah meji na nečloveški svet: na Ventouxu nam rečejo, da smo že zapustili planet Zemljo, da smo v neposredni bližini neznanih zvezd. S svojo geografijo je torej enciklopedični pregled človeških prostorov; in če bi se lotili kakšne Vichyjeve sheme zgodovine, bi Tour predstavljal tisti dvoumni trenutek, ko človek močno pooseblja naravo, da bi se lažje spopadel z njo in se je bolje osvobodil."

Provansalski osamelec Mont Ventoux po zadnji anketi v Franciji ostaja najbolj mitski vzpon izmed vseh slovitih klancev Alp in Pirenejev, ki se pojavljajo na veliki pentlji. Izmed francoskih šampionov še zdaj ostaja najbolj priljubljen Raymond Poulidor, čeprav nikoli ni osvojil dirke niti ni za en sam dan nosil rumene majice vodilnega. Dva prikaza, zakaj gre pri francoski dirki najprej za mit in zgodbo, nato šele za izide. Foto: AP

Julijska razglednica za Francoze in svet

Morebiti Dirka po Franciji v sami domovini ni več tako izredno priljubljena kot nekoč, zlasti odkar so Francozi v nogometu končno postali velesila, a še vedno je dogodek, brez katerega si večina ne predstavlja julija. Ob cestah se na 21 etapah še vedno zbere najmanj 12 milijonov ljudi, od tega vsaj 80 odstotkov Francozov. Doživeti etapo ob cesti, skupaj s kakšno lokalno veselico ali sosedskim piknikom, je obred. V julijski pripeki si milijoni gledalcev prižgejo zaslone, po koncu etap se odpravijo na plažo, v gore, na kolo ali pa na lokalni trg.

Ob odsotnosti francoskega zmagovalca oziroma vsaj resnega kandidata za rumeno majico, na katero čakajo že od leta 1985, se res razvnema manj debat in pogovorov o sami dirki. Navsezadnje raziskave potrjujejo, da večino TV-gledalcev k ogledu najbolj pritegneta pokrajina in estetika dirke. Vendar ASO kot prireditelj dirke zadnja leta vrača dirko v velika mesta. Ob razcvetu kolesarstva kot načinu vsakdanjega prevoza, zelenih zavezah in preobrazbah se množijo lokalni urbani dogodki, da privabijo mlade. Uspešnica so brezplačni hitri servisi in različni spretnostni izzivi. Kljub vse večjemu dosegu po svetu se Dirka po Franciji najprej bori za domače mlajše gledalce, temu je bil tudi namenjen Netflixov projekt.

Nebeško očarano poletje

Mont Ventoux, Alpe d’Huez, Tourmalet, Aubisque, Galibier in druge gore ostajajo ikone in so vse bolj oblegane s kolesi. Raymond Poulidor, Bernard Hinault, Jacques Anquetil, Louison Bobet in Laurent Fignon so spomini slavne preteklosti, zdaj so Francozi ponosni, da gre še vedno dirko vseh dirk, ki poteka v idealizirani Franciji, kot jo želijo prodati sami sebi in svetu.

"Ko se Tour de France konča, čutim, da nekaj manjka: velik del nebeške očaranosti mojega poletja se je pravkar končal,” je leta 1950 zapisal veliki španski slikar Salvador Dalí. A najprej se mora čarobni in rumeni julij začeti, da se mu pustimo zapeljati do te mere, da nato 11 mesecev hrepenimo po novi izvedbi velike pentlje.

Zdravniki so zaman oživljali Toma Simpsona. Foto: Youtube

Leta 1965 je postal svetovni prvak na cestni dirki v San Sebastianu

Prvi Britanec v rumeni majici Tom Simpson umrl na Mont Ventouxu

Aleš Golob

13. julij 1967 je bil eden izmed najbolj črnih dni v zgodovini kolesarstva. Na vzponu na Mont Ventoux je umrl svetovni prvak na cestni dirki leta 1965 Tom Simpson.

Na 13. etapi Dirke po Franciji od Marseilla do Carpentrasa v dolžini 211,5 km je kolesarje v veliki vročini čakal Mont Ventoux (1912 m), strah vzbujajoč vzpon v Provansi, ki je dolg kar 21,8 km s povprečnim naklonom 7,4 odstotka. Že velikokrat je odločal o skupnem zmagovalcu Toura.

29-letni Simpson je vozil za ekipo Peugeot BP Englebert, zelo si je želel približati vodilnemu Rogerju Pingeonu, ki je nato dirko tudi dobil. V peklenski vročini je vzel amfetamine, že pred etapo pa si je v bidon nalil tudi vino. Uspelo se mu je zadržati v skupini vodilnih, nato pa je proti vrhu klanca popustil in se znašel v zasledovalni skupini z minuto zaostanka.

Simpson je leta 1965 postal svetovni prvak v San Sebastianu. Foto: YouTube

Mehaniku ga ni uspelo prepričati, naj odneha
Kilometer pred vrhom "plešaste gore", ko že zdavnaj ni bilo več sence, peklenska vročina pa je še otežila vožnjo, je začel voziti levo in desno po cesti, nato pa se je zgrudil na tla. Mehanik Harry Hall ga je skušal prepričati, da nima več smisla nadaljevati, saj je popolnoma izčrpan. Simpsonu se je nekako še uspelo znova spraviti na kolo in dejal je, da gre do konca. Zmogel je še približno 450 metrov, nato pa so ga gledalci zadržali, da ni padel na tla kot pokošen.

Takoj je prišla zdravniška ekipa, hitro so prinesli tudi kisikovo masko, 40 minut zatem so ga s policijskim helikopterjem odpeljali v bolnišnico v Avignon. Ob 17.40 so ga zdravniki razglasili za mrtvega. Odpovedalo mu je srce. V žepu dresa so našli dve prazni steklenički amfetaminov z napisom "tonedron". O jemanju nedovoljenih poživil je prvi poročal Daily Mail 31. julija 1967.

Naslednji dan kolesarji niso želeli startati 14. etape. Odvozili so jo v počasnem ritmu, zmago pa je slavil Britanec Barry Hoban, čeprav so številni menili, da bi moral zmagati Simpsonov največji prijatelj Vin Denson.

Denson vedel, da Simpson jemlje amfetamine
"Vedel sem, da Tom že nekaj časa jemlje amfetamine, čeprav sem mu to odsvetoval. Odvrnil mi je, da nikoli ne vzame več kot osem miligramov, saj so mu tako svetovali zdravniki. Takrat je bil doping že zelo razširjen v karavani," je poudaril moštveni kolega Denson, ki ni končal Toura leta 1967.

"Na Mont Ventouxu sem seveda precej zaostal za vodilnimi. Ko sem tri kilometre pred vrhom pripeljal mimo, sem videl Toma na tleh. Zdravniki so ga oživljali na kamnih. Le nekaj sekund sem bil na tistem mestu, zdelo pa se mi je, da sem bil tam celo večnost. Grozno je bilo, ko se je bojeval za življenje," se je tragičnega dogodka spomnil Denson.

Posnetki s 13. etape Toura 1967, ko je umrl Simpson

Prvi Britanec v rumeni majici
Simpson je bil izvrsten kolesar. Kariero je začel na velodromu, kjer je leta 1956 na olimpijskih igrah v Melbournu tudi dobil bronasto medaljo v moštvenem zasledovanju. Leta 1960 je debitiral na Dirki po Franciji in leto zatem že dobil prestižno Dirko po Flandriji. Leta 1962 je na Dirki po Franciji oblekel rumeno majico po prvi gorski etapi, ki je prečkala znameniti prelaz Tourmalet. Postal je prvi Britanec, ki je oblekel najprestižnejšo majico v kolesarstvu. Izgubil jo je naslednji dan v vožnji na čas. V Pariz je pripeljal na šestem mestu, zaostal je 17 minut in devet sekund za zmagovalcem Jacquesom Anquetilom.

Zmaga na Mont Ventouxu je poleg Alpe d'Hueza najprestižnejša na Touru. Foto: EPA

Svetovni prvak v San Sebastianu
Največji uspeh je dosegel 5. septembra 1965 v San Sebastianu, ko je postal svetovni prvak na cestni dirki (267,4 km). Dva kroga in pol pred koncem sta pobegnila Simpson in Rudi Altig. Nemcu je v zadnjem kilometru zmanjkalo moči in Simpson je s silovitim sprintom zmagal za tri dolžine kolesa.

Leta 1966 je bil med glavnimi favoriti Toura, toda pri spustu s prelaza Galibier v Alpah ga je zadel motorist. Zaradi poškodbe roke je moral naslednji dan odstopiti.

Veliki cilj stopničke v Parizu
Veliki cilj leta 1967 je bil Tour, marca pa je dobil dirko Pariz–Nica, potem ko je bil v skupini, ki si je v pobegu nabrala kar 20 minut prednosti in njegovemu moštvenemu kolegu Eddyju Merckxu tega ni več uspelo nadomestiti na gorskih etapah.

Za Dirko po Franciji je načrtoval stopničke v Parizu. V osmi profesionalni sezoni si je želel zagotoviti novo močno pogodbo, ki bi mu zagotavljala mirno življenje po koncu kariere. Na uvodnem prologu je zasedel 13. mesto, po prvem tednu pa je bil šesti. V Alpah je imel želodčne težave in izgubil nekaj minut, saj ni mogel normalno jesti. Pred ključno etapo čez "velikana Provanse" mu je menedžer Daniel Dousset svetoval, naj se zbere, saj se mu zmagovalni oder v Parizu vse bolj izmika.

Lewis: Z zmago na Touru bi si lahko zagotovil finančno neodvisnost do konca življenja
"Bil je pod velikim pritiskom, saj so o novih pogodbah odločale predvsem predstave na Touru. Z rumeno majico v Parizu bi si lahko zagotovil finančno neodvisnost do konca življenja. Za kolesarje je bil Tour kot Wimbledon za tenisače. Če se nisi izkazal, ni bilo nove pogodbe," je povedal njegov moštveni kolega v ekipi Velike Britanije Colin Lewis, ki je Tour leta 1967 končal na 14. mestu.

Tek Chrisa Frooma proti cilju brez kolesa leta 2016. Ikonični prizor, ki je še okrepil legendo Mont Ventouxa. Foto: EPA

Heliere umrl na prost dan leta 1910, Cepeda leta 1935
To je bila tretja smrt kolesarja na Touru. 14. julija 1910 je umrl Adolphe Heliere. Po šesti etapi od Grenobla do Nice je bil na sporedu prost dan in 19-letni Francoz je umrl med plavanjem v oceanu.

14. julija 1935 je Španec Francesco Cepeda izgubil življenje po padcu v sotesko nedaleč od Bourg d'Oisansa. Pri spustu s prelaza Galibier je izgubil nadzor nad kolesom. Prepeljali so ga v bolnišnico, kjer pa mu niso mogli več pomagati.

Dva sta jo odnesla malce bolje. Leta 1951 se je Nizozemec Wim Van Est hudo poškodoval po padcu na spustu s prelaza Aubisque. Leta 1960 je Francoz Roger Riviere na poti proti zmagi padel v globel, ko je prečkal prelaz Perjuret. Zlomil si je medenico, kar je pomenilo konec njegove kariere.

Laurent Fignon in Greg LeMond sta uprizorila gladiatorski boj na 76. Touru. Foto: AP

Najmanjša razlika v zgodovini Dirke po Franciji

Osem sekund – življenjski dan LeMonda in pekel Fignona v Parizu

Aleš Golob

23. julija 1989 se je končal najbolj napet Tour v zgodovini. Po 3285 km je odločala vožnja na čas v Parizu. Na 24,5 km dolgi progi je Laurent Fignon branil 50 sekund naskoka pred Gregom LeMondom. Američan je bil na koncu boljši le za osem sekund!

To je najmanjša razlika v pestri zgodovini Dirke po Franciji. Fignon je imel odlično ekipo Super U, LeMond pa je bil brez pravih pomočnikov v moštvu ADR. "Profesor" Fignon je devet dni nosil rumeno majico, boljši je bil v Pirenejih in Alpah, Američan pa je blestel v vožnjah na čas. Na sporedu je bilo kar 143,3 km posamične vožnje na čas in tudi ekipna vožnja na čas (46 km).

V Alpah je Fignon dvakrat strl LeMonda in si privozil 50 sekund naskoka pred zadnjo etapo. Staknil je neprijetno vnetje in ni mogel normalno sedeti na kolesu v zadnjih dveh etapah. Noč pred kronometrom zaradi bolečin sploh ni spal.

LeMond vozil na modernem aerodinamičnem kolesu
Vroča nedelja pred 30 leti se je vlekla vse do 16.12, ko se je LeMond podal na 24,5 km dolgo progo. Imel je triatlonsko krmilo, ki po mnenju športnega direktorja ekipe Super U Cyrila Guimarda sploh ni bilo v skladu s takratnimi pravili. Pritožil se je že po prvi vožnji na čas, a so mu komisarji Mednarodne kolesarske zveze po pregledu zagotovili, da je kolo ustrezno.

Dve minuti zatem je završalo, množica navijačev je na progo pospremila Fignona, ki je lahko izgubil dve sekundi na kilometer. Na vmesnem času po 11,5 km je imel Američan le 21 sekund naskoka, pred vstopom na Elizejske poljane je torej Fignonu še dobro kazalo.

Fignon je v zadnjih kilometrih izgubil največ časa. Zaradi vnetja ni mogel normalno sedeti in prevečkrat je skušal stoje pospeševati. Foto: AP

Fignon preveč stal na pedalih
Drama se je začela pri predoru ob reki Seni, ko je Lemond drvel z izjemno povprečno hitrostjo. Fignon je izgubil ritem, preveč je stal na pedalih, saj so bile bolečine v sedečem položaju prehude.

Na dolgi ciljni ravnini je LeMond prišel do ključne prednosti. S povprečno hitrostjo 54,545 km/h je odpeljal najhitrejši kronometer v zgodovini. Skoraj je ujel branilca naslova Pedra Delgada, ki je startal dve minuti pred njim.

Uradni napovedovalec je glasno sporočil čas 26:57 in jasno je bilo, da mora Fignon priti v cilj hitreje kot 27:47. Popolnoma izmučeni Francoz je v ciljni ravnini izgubil ogromno časa, ni vozil po idealni liniji, tudi pogosto je skušal pospeševati v stoječem položaju. Ko je prišel na cilj s časom 27:55, je padel s kolesa. Popolnoma izmučen je obležal na asfaltu in nihče mu ni želel prvi sporočiti slabe novice.

LeMond: To je največji trenutek mojega življenja
Na cilju je LeMondova žena Kathy norela od navdušenja, medtem pa je sinček Scott spal. "Ničesar se me more primerjati s to zmago. Mislil sem, da je mogoče nadomestiti 50 sekund. Ko sem prečkal ciljno črto, sem imel občutek, da bom izgubil dirko za eno sekundo. Poslušal sem uradnega napovedovalca, ki je odšteval sekunde Fignonu. Zares se je vleklo. Odločilo je to, da sem ostal miren. Fignon je bil morda preveč nervozen, saj je lahko vse izgubil. Rekel sem si, da lahko le vse pridobim," je bil navdušen 28-letnik iz Lakewooda v Kaliforniji.

"To je največji trenutek mojega življenja. Niti prva zmaga na Touru se ne more primerjati s tem. Če še kdaj zmagam, tudi ne, saj bo nemogoče ponoviti ta razplet. Po dveh letih pekla sem osvojil Tour, na cilju pa sta tudi žena in sin. To je že preveč popolno," je LeMond žarel od zadovoljstva.

Dirka po Franciji 1989 – prvi del

Branilec naslova Delgado zamudil na start
Start Dirke po Franciji je bil 1. julija 1989 v Luksemburgu. Na 7,8 km dolgem prologu je branilec naslova Pedro Delgado poskrbel za dramatičen uvod v dirko. Španec ni maral gneče v startnem prostoru, zato se je ogreval več kot 200 metrov stran. Startal je zadnji, a je pozabil gledati na uro. V ekipi Reynolds je vladala panika, saj ga nihče ni našel. Delgado je prišel na start kar dve minuti in 40 sekund prepozno. Brez normalne priprave se je ekspresno podal na progo in zaostal dve minuti in 54 sekund za zmagovalcem Erikom Breukinkom. Končal je na zadnjem mestu, s 198. mesta pa se je povzpel vse do tretjega mesta v Parizu, ko je zaostal tri minute in 34 sekund.

LeMond v vožnji na čas do rumene majice
V peti etapi je bila na sporedu vožnja na čas od Dinarda do Rennesa, ki je bila dolga kar 73 km. LeMond je prvič nastopil s posebnim aerodinamičnim kolesom za vožnjo na čas. Imel je triatlonsko krmilo. Američan je za 32 sekund ugnal Fignona in prevzel rumeno majico.

Indurain prvič zablestel v Pirenejih
Tour je zavil v Pireneje v deveti etapi, ko je prvič zasijala zvezda Miguela Induraina. 25-letni Bask je napadel na vznožju prelaza Aubisque in po 100 km samostojne vožnje dosegel veliko etapno zmago. Ko je med letoma 1991 in 1995 petkrat zapored osvojil Dirko v Franciji, nikoli ni napadal v gorah, ampak je le branil ogromno prednost, ki si jo je pred hribolazci privozil v vožnji na čas. V tej prvini velja za enega največjih vseh časov.

Fignon do minimalne prednosti
LeMond se je vseskozi vozil v zavetrju Fignona, sledil mu je in ga spravljal ob živce, saj je Delgado iz dneva v dan nižal zaostanek. Deseta etapa je bila prava klasika v Pirenejih čez prelaze Tourmalet, Aspin, Peyresourde do cilja na Superbagneresu. Kilometer pred ciljem je Fignon silovito pospešil, LeMond je prvi napad odbil, a je iztisnil preveč energije. V zadnjih metrih je omagal in zaostal 12 sekund. Fignon je prvič po zmagi leta 1984 oblekel rumeno majico, imel je le pet sekund naskoka pred LeMondom.

Dirka po Franciji 1989 – drugi del

Slab začetek Francoza v Alpah
Fignon je zadržal vodstvo do 15. etape, ko je bil na sporedu gorski kronometer do smučarskega središča Orcieres Merlette (39 km). LeMond je zasedel peto mesto, a je za 47 sekund ugnal Fignona, ki je v Alpe odnesel 40 sekund zaostanka za rumeno majico.

Namesto napada na prvi alpski etapi se je Fignon znašel v težavah že na prelazu Vars. Na spustu je s pomočjo moštvenega kolega Thierryja Maria ujel priključek, a na vrsti je bil zloglasni prelaz Izoard (2360 m). LeMond se je zavedal, da mora unovčiti slabši dan glavnega tekmeca, ki pa je do cilja v Brianconu znižal zaostanek na 13 sekund. V skupnem seštevku je zdaj zaostajal 53 sekund. Na koncu je bilo teh 13 sekund zlata vrednih ...

Alpe d'Huez vedno poseben vzpon za Fignona
Fignon si je še posebej podčrtal kraljevsko etapo na Alpe d'Huez. To je bil njegov najljubši vzpon. Leta 1983 in 1984 je oblekel rumeno majico prav na vrhu tega epskega klanca in obakrat je ni več slekel.

Znamenitih 21 serpentin v veliki vročini je pomenilo eno zadnjih priložnost za Fignona. Štiri kilometre pred ciljem je LeMond malce popustil, "profesor" pa se je dvignil s sedeža in po levi strani silovito pospešil. Američanu je kazalo že zelo slabo, a je prebrodil veliko krizo in pospešil v zadnjih metrih. Popolnoma izmučen je prečkal ciljno črto minuto in 19 sekund za Francozom. Fignon je na Alpe d'Huezu znova oblekel rumeno majico. LeMond je zaostajal 26 sekund, potem ko je kazalo, da bo izgubil še veliko več.

50 sekund na koncu ni bilo dovolj
Fignon je zelo dobro vedel, da 26 sekund ne bo dovolj za zadnjo vožnjo na čas. Napadel je v tretji zaporedni alpski etapi. Na cilju v Villard de Lans se je veselil etapne zmage. LeMond si je 5 km pred ciljem nabral že 52 sekund zaostanka, zdelo se je, da je Tour odločen. Na zadnjih kilometrih je Nizozemec Steven Rooks narekoval oster ritem in skupino z LeMondom približal na 24 sekund zaostanka. Znova se je Američan rešil iz izgubljenega položaja, vsako gorsko etapo je šla igra sekund njemu v korist.

Vsi strokovnjaki so poudarjali, da je Tour odločen, saj si je Fignon privozil 50 sekund naskoka. Na zadnji etapi v Alpah je LeMond celo dobil sprint skupine favoritov v Aix les Bainsu, a takrat ni bilo časovnih bonifikacij v gorskih etapah in razlika je pred ključno vožnjo na čas ostala 50 sekund. Izkazalo se je, da prednost Francoza ni bila dovolj velika ...

Fignon je zmogel grenek nasmešek za fotografe na zmagovalnem odru. Ob zmagovalcu LeMondu je bil zelo vesel tudi branilec naslova Pedro Delgado, ki se je s 198. mesta po uvodnem kronometru prebil na tretje. Foto: AP

Magična vrnitev LeMonda, potem ko je za las ušel smrti
To je bila magična vrnitev LeMonda, ki je leta 1986 dobil Tour, potem ko je pomagal Bernardu Hinaultu do pete skupne zmage. Oba sta vozila za ekipo La Vie Claire. Legendarni Francoz mu je leto zatem vrnil uslugo, čeprav je bil nekaj časa v rumeni majici in potekal je tudi boj med moštvenima kolegoma.

Aprila 1987 je odšel na tradicionalni lov na purane v Kaliforniji. Bratranec Patrick Blades je videl premike v grmovju in odločil se je za strel, za grmom pa je bil LeMond. Takoj so ga prepeljali s helikopterjem v bolnišnico. Če bi prišel 20 minut pozneje, bi izkrvavel. Vse do Toura 1989 je iskal pravo formo, dočakal jo je na največjem prizorišču. To je bila njegova največja zmaga, čeprav je leta 1990 nato še tretjič dobil Dirko po Franciji.

Poraz Fignona spremljal do smrti
Fignon je leta 1983 presenetljivo zmagal na Dirki po Franciji, ko je bil star le 22 let. Postal je najmlajši skupni zmagovalec po letu 1933. Naslednje leto je ugnal drugouvrščenega Bernarda Hinaulta za deset minut in pol! Obakrat je rumeno majico oblekel na znamenitem vzponu na Alpe d'Huez in jo pripeljal do cilja v rodni Pariz.

Leta 1985 ni branil naslova zaradi poškodbe kolena, leta 1986 in 1988 je odstopil, leta 1987 pa je končal na sedmem mestu. Pri 28 letih je doživel drugo pomlad. Junija 1989 je dobil Dirko po Italiji in na Tour je prišel kot eden izmed glavnih favoritov.

Vsak meter proge v Parizu je Fignon zelo dobro poznal. Poraz je bil grenek in spremljal ga je vse do prezgodnje smrti 31. avgusta 2010.

Tri dni ni vstal iz postelje
"Dobro sem se zavedal, da ne smem izgubljati dve sekundi na kilometer že na začetku. Ravno toliko sem izgubljal in direktor Guimard se je drl iz avtomobila, da moram pospešiti. Stiskal sem zobe, bolečine so se naselile že v vse dele telesa. Glava je bila težka. Na cilju sem se zgrudil. Vsi so me obkrožili, potreboval pa sem le zrak. Vsi so me le gledali. Nihče mi ni želel sporočiti, da sem izgubil Tour za osem sekund. Peklenskih osem! Minilo je kar nekaj časa, ko je nekdo iz moje ekipe prišel in mi sporočil novico, ki je nikoli več nočem slišati," je na cilju poudaril takrat 28-letni Fignon.

"To je bilo največje razočaranje v karieri. Doživel sem številne poraze. Ni težko končati Dirke po Franciji na drugem mestu, a izgubiti na tak način je najtežje. Tri dni sem le ležal doma, niti vstal nisem iz postelje," je zapisal v avtobiografiji.

Kronometer Versaille – Pariz (24,5 km)

Začetek francoske suše, ki še traja ...
76. izvedba Dirke po Franciji je bila najbolj dramatična izmed vseh. Francozi so doživeli veliko razočaranje. Takrat so štiri leta čakali na skupno zmago, zdaj čakajo že neverjetnih 38 let. Fignon se nikoli ni pobral po tem porazu. Leta 1991 je končal na šestem mestu, leto zatem pa se je veselil še zadnje etapne zmage na Touru. Leta 1993 je končal bogato kariero.

Kaj pomeni teh osem sekund v Franciji, je Fignon lepo opisal v avtobiografiji. "O, tebe se pa spomnim. Izgubil si Tour za osem sekund," je prodajalec v trgovini prepoznal Fignona, ki je takoj odvrnil: "Ne, ničesar nisem izgubil. Dvakrat sem bil zmagovalec Toura!"


Končni vrstni red 76. Dirke po Franciji:     
  1. G. LEMOND          ZDA   87:38:35
  2. L. FIGNON          FRA      +0:08
  3. P. DELGADO         ŠPA       3:34
  4. G. J. THEUNISSE    NIZ       7:30
  5. M. LEJARRETA       ŠPA       9:39
  6. C. MOTTET          FRA      10:06
  7. S. ROOKS           NIZ      11:10
  8. R. ALCALA          MEH      14:21
  9. S. KELLY           IRS      18:25
 10. R. MILLAR           VB      18:46
 ...                                  
 40. P. ČERIN           JUG    1:16:36
 74. J. PAVLIČ          JUG    1:49:08

Po točkah (zelena majica):
  1. S. KELLY           IRS        277

Gorski cilji (pikčasta majica):
  1. G. J. THEUNISSE    NIZ        441 

Mladi kolesarji (bela majica):
  1. F. PHILIPOT        FRA   88:23:18
Direktor Christian Prudhomme in preostalo spremljevalno osebje Dirke po Franciji se vedno poklonita Casartelliju ob spomeniku na prelazu Portet d'Aspet v Pirenejih. Foto: AP

Različni mnenji zdravnikov o tem, ali bi ga čelada rešila

Zadnja smrt na Touru – olimpijski prvak Casartelli leta 1995 trčil ob betonski blok

Aleš Golob

Fabio Casartelli je veljal za enega najbolj nadarjenih italijanskih kolesarjev na začetku devetdesetih let. 18. julija 1995 je na spustu s prelaza Portet d'Aspet v Pirenejih ob 11.48 padel pri hitrosti 88 km/h. Umrl je pol ure po nesreči.


15. etapa Dirke po Franciji od Saint Gironsa do Cauteretsa je ponudila eno izmed zadnjih priložnosti za napad na rumeno majico, ki jo je že peto leto zapored nosil legendarni Bask Miguel Indurain. Dobil jo je najboljši hribolazec Toura Richard Virenque pred Claudiem Chiappuccijem, Indurain pa je zanesljivo ubranil prednost pred najbližjim zasledovalcem Alexom Züllejem.

Prvi izmed šest prelazov pirenejske klasike je bil Portet d'Aspet. Na spustu je v ovinku padlo šest kolesarjev. Francoz Dante Reeze je zletel čez ogrado in pristal med drevesi, a so mu mehaniki pomagali spet na kolo. Italijan Giancarlo Perini je prišel v cilj krvav, odrgnine je imel po vsem telesu, a je stisnil zobe in se v velikih bolečinah v vročini mučil čez vse prelaze.

Umrl pol ure po nesreči
Najhuje izmed vseh jo je skupil Casartelli. Vrglo ga je čez krmilo, z glavo je silovito zadel ob betonski blok in izgubil zavest.

Dolgoletni zdravnik najprestižnejše dirke na svetu Gerard Porte je bil ob njem že 10 sekund zatem. Kmalu je helikopter prepeljal Italijana v bolnišnico v Tarbesu. Casartelli je v zraku doživel tri srčne napade, prenehal je dihati, zdravniki so ga oživljali, a niso bili uspešni. Veliki up italijanskega kolesarstva je umrl pol ure po nesreči.

Tekmeci ogorčeni zaradi slavja Virenqua
Virenque je na cilju proslavljal zmago. Razvpiti športni direktor Festine Bruno Roussel mu ni ničesar povedal o smrti Casartellija, čeprav je o tem seveda poročal radio Tour. Skupaj sta vriskala tik pred ciljno črto. Številni kolesarji so bili ogorčeni, saj je bil to eden najbolj črnih dni v zgodovini kolesarstva, v ekipi Festine pa so imeli pravo zabavo po prihodu v cilj.

Dirka po Franciji 1995 - odmevi po 15. etapi

Mati Rosa na tribuni spremljala olimpijsko zmago v Barceloni
"Že v otroških letih je vse posvečal vožnji s kolesom. Tudi pozimi je izkoristil vsako priložnost za vožnjo. Ko je bil izbran za olimpijsko ekipo v Barceloni, je bil zelo srečen. Oče mu je rekel, da bo dobil dirko. S tribune ob ciljni črti sem spremljala njegovo zmago. Popolnoma so me prevzela čustva in sploh mi ni uspelo sami priti s tribune. Oba sva jokala po tej veliki zmagi. Prav nič se ni spremenil po olimpijskem zlatu, ostal je preprost," se je spominjala mati Rosa Casartelli.

Čelado je nameraval nositi v drugem delu pirenejske klasike
V ponedeljek, 17. julija 1995, so imeli kolesarji drugi prosti dan in Fabio je seveda poklical mamo. "Po telefonu sva govorila na prosti dan. Povedala sem mu, da mora nujno nositi čelado na spustih, saj smo si jih ogledali, in vedela sem, da so zelo nevarni. Odgovoril mi je, da jo bo nosil le v drugem delu etape, saj ni prijetno nositi čelade več kot 200 km v veliki vročini. Poudaril je, da bo previden, saj ima doma otroka. Nisem bedak, je še dodal."

Ljudje so se začeli zbirati okoli hiše kmalu po padcu
"V prenosu sem videla padec. Najprej nisem bila pozorna in mislila sem, da zagotovo ni bil Fabio. Ko je od blizu pokazalo njegovo startno številko, me je kar zvilo in morala sem v kuhinjo. Komentator je rekel, da so zdravniki že ob njem in verjetno ne bo nič resnega. Ljudje so se začeli zbirati okoli naše hiše, a verjetno nisem želela razumeti, kaj se je res zgodilo. Poklicali smo zdravnika ekipe Motorola, ki je sporočil, da je umrl. Še dobro ni začel živeti. Želel je zgraditi novo hišo," se dogodkov tistega črnega torka spominja Rosa Casartelli.

16. avgusta 1995 bi dopolnil šele 25 let. Žena Annalisa in dvomesečni sin Marco sta ostala brez moža oz. očeta.

Najbolj nepozaben dan v kratki karieri Casartellija je bil 2. avgust 1992, ko je v Barceloni postal olimpijski prvak v cestni dirki. V ciljnem sprintu treh ubežnikov je ugnal Nizozemca Erika Dekkerja. Foto: AP

V Barceloni v sprintu ugnal Dekkerja
Že med nepoklicnimi kolesarji je veliko obetal. 2. avgusta 1992 je v Barceloni postal olimpijski prvak v cestni vožnji. Dobil je sprint trojice ubežnikov, srebrno medaljo je osvojil Nizozemec Erik Dekker, bronasto pa Latvijec Dainis Ozols.

Odlični nastopi na Dirki po Švici
Leta 1993 je prestopil med profesionalne kolesarje. Podpisal je pogodbo z italijansko ekipo Ariostea. Prvič je nastopil na veliki tritedenski dirki, Dirko po Italiji je končal na 107. mestu. Na Dirki po Švici je zasedel drugo mesto v peti etapi (v sprintu je bil boljši Vjačeslav Ekimov) in tretje mesto v drugi etapi.

Leta 1994 je prestopil v ekipo ZG-Mobili Bottecchia, a ni veliko nastopal zaradi poškodbe kolena in operacije.

Na prvem Touru eden izmed pomočnikov Armstronga
Sledila je selitev v močno moštvo Motorola leta 1995. V ekipi za Dirko po Franciji je imel vlogo pomočnika. Kapetan ekipe je bil svetovni prvak iz Osla leta 1993 Lance Armstrong. Alvaro Mejia, Frankie Andreu, Steve Bauer, Kaspars Ozers, Andrea Peron, Steve Swart in Sean Yates naj bi pomagali Teksašanu do odmevne uvrstitve. Za Casartellija, ki je nosil številko 114, je bil to prvi Tour v karieri in želel je le priti do cilja na Elizejskih poljanah.

Ekipa Motorole je doživela velik šok na Touru leta 1995. Lance Armstrong je etapno zmago posvetil Casartelliju. Foto: AP

Lance mu je posvetil etapno zmago v Limogesu
Zelo verjetno bi mu uspelo priti do cilja, če se ne bil zgodil usodni 18. julij ... Vodstvo ekipe Motorola se je odločilo, da dirko nadaljuje. Dan po nesreči se je celotna karavana poklonila Casartelliju z minuto molka. Kolesarji Motorole so cilj 16. etape prečkali z ramo ob rami, v počasnem ritmu jim je sledila še glavnina. Gorska etapa od Tarbesa do Pauja ni imela zmagovalca.

21. julija je kapetan ekipe Armstrong v velikem slogu dobil 18. etapo v Limogesu. Ob prihodu skozi ciljno črto se je v čast pokojnemu prijatelju ozrl v nebo in dvignil roke. Motorola je znesek, ki ga je zaslužila na Touru, namenila Casartellijevi družini, organizatorji pa so celoten znesek podvojili.

Karavana se vsakokrat ustavi, ko Tour poteka mimo spomenika
Casartelliju v spomin so organizatorji postavili spomenik na prelazu Portet d'Aspet, ki spada v drugo kategorijo klancev na Dirki po Franciji. Prevozili so ga že 32-krat, zadnjič leta 2021, in karavana se vedno ustavi pri spomeniku. Narejen je tako, da se s premikom sonca njegova senca sprehodi po treh ključnih datumih v življenju Italijana (dan rojstva, dan smrti in dan, ko je v Barceloni postal olimpijski prvak).

Deset let po smrti Casartellija je Armstrong sedmič osvojil Tour in nosil je tudi spominski trak v spomin na Fabia. Foto: EPA

Armstrong, ki je nato med letoma 1999 in 2005 sedemkrat zapored dobil Dirko po Franciji, je večkrat priznal, da je bil trenutek, ko se peljal mimo kraja nesreče, vedno zelo čustven.

Kolesarji se leta 1991 niso strinjali z nošenjem čelad
Leta 1991 so prvič uvedli obvezno nošenje čelade na dirki Pariz–Nica, a so se zvezdniki pritožili, da je vročina neznosna, in pravilo so ukinili. Leta 1995 tako ni bilo nič neobičajnega, če so kolesarji v vročih dneh vozili brez čelade, le s kapo in z odprto majico.

Različni mnenji zdravnikov o tem, ali bi ga čelada rešila
Zdravnik Porte je v številnih intervjujih poudaril, da čelada ne bi pomenila velike razlike pri usodi Casartellija, saj naj ne bi ščitila predela glave, s katerim je treščil ob betonski blok. Popolnoma drugačno mnenje je imel Michel Disteldorf, ki je pregledal truplo v Tarbesu. Prepričan je, da je Casartelli ob ogrado udaril z vrhnjim delom lobanje in da bi se z uporabo čelade nekaterim poškodbam lahko izognil.

Po smrti Kiviljeva so čelade obvezne
Prelomnica je bila smrt Andreja Kiviljeva na dirki Pariz–Nica 12. marca 2003. Od 5. maja 2003 je nošenje čelade obvezno na vseh profesionalnih dirkah. Nihče se ne sprašuje več o smiselnosti, čeprav je julija na Touru velikokrat zelo vroče in na strmih vzponih ni nevarnosti za hude padce.

Mark Cavendish in Eddy Merckx sta na Touru oba dobila po 34 etap. Foto: EPA

Statistika

Merckx ima največ (etapnih) zmag, Pogačar pa belih majic

Slavko Jerič

Stoletje dolga zgodovina Dirke po Franciji je postregla s številnimi junaki in rekorderji. Podobno kot pri večini preostalih kolesarskih statistik je tudi dirko vseh dirk zaznamoval Eddy Merckx, na zelo dobri poti pa je Tadej Pogačar.

Sprehod skozi zgodovinske številke začnimo pri najočitnejših. Največ kolesarskih spremljevalcev si zapomni zmagovalce, rekordna letvica je postavljena na pet − toliko Tourov so za zdaj osvojili štirje jezdeci.

Največ zmag na Dirki po Franciji

KolesarŠtevilo zmagZmagovalna leta
Jacques Anquetil51957, 1961, 1962, 1963, 1964
Eddy Merckx 51969, 1970, 1971, 1972, 1974
Bernard Hinault 51978, 1979, 1981, 1982, 1985
Miguel Indurain51991, 1992, 1993, 1994, 1995
Chris Froome 42013, 2015, 2016, 2017
Philippe Thys31913, 1914, 1920
Louison Bobet31953, 1954, 1955
Greg LeMond31986, 1989, 1990

Zanimivo − od šestdesetih let naprej se je vsako desetletje pojavil en izstopajoči kolesar, ki je petkrat stopil na zmagovalno stopničko. Ta trend se je skoraj nadaljeval tudi v tem stoletju, najprej je zmage serijsko osvajal Lance Armstrong, a so mu pozneje vseh sedem zmag odvzeli zaradi zlorabe dopinga. V prejšnjem desetletju pa je bil zelo blizu temu podvigu Chris Froome, ki po hudi prometni nesreči preprosto ni bil več tako konkurenčen. Marsikdo je pomislil, da bi bilo trenutno desetletje lahko v znamenju Tadeja Pogačarja, ki ima že dve zmagi. Še ducat kolesarjev je dvakrat osvojilo najprestižnejšo tritedensko dirko, v tem stoletju je to uspelo le še Albertu Contadorju.

Najmanjša in največja razlika

Deset dirk se je do zdaj končalo tako, da je imel zmagovalec v Parizu manj kot minuto prednosti pred prvim zasledovalcem. O zgodovinski zmagi Grega LeMonda ste že lahko brali, druge primere pa lahko preverite v naslednji tabeli.

LetoZmagovalecDrugouvrščeniRazlika
1989Greg LeMondLaurent Fignon8
2007Alberto ContadorCadel Evans23
2006Oscar PereiroAndreas Klöden32
1968Jan JanssenHerman Van Springel38
1987Stephen RochePedro Delgado40
1977Bernard ThevenetHennie Kuiper48
2017Chris FroomeRigoberto Uran54
1964Jacques AnquetilRaymond Poulidor55
2008Carlos SastreCadel Evans58
2020Tadej PogačarPrimož Roglič59

Na drugi strani skrajnosti pa stoji Maurice Garin, zmagovalec sploh prve francoske dirke leta 1903. Takrat je vse premagal za skoraj tri ure, njegov rojak Lucien Pothier je zaostal natanko dve uri, 59 minut in 21 sekund.

Etapne zmage

Legendarni Eddy Merckx je na vrhu številnih lestvic, prvo mesto si deli pri številu etapnih zmag. Predlani ga je pri 34 zmagah ujel britanski sprinter Mark Cavendish, ki se bo upokojil na koncu te sezone.

Naslov infografike: Tour etapne zmage

Največje število etapnih zmag na eni sami Dirki po Franciji je osem − toliko so jih nanizali Charles Pelissier (FRA) (1930), Eddy Merckx (1970 in 1974) in Freddy Maertens (1976).

Rumena majica

Zato pa je Merckx prepričljivo najboljši pri nošnji rumene majice. Belgijec je bil skoraj 100 dni v majici vodilnega.

Naslov infografike: Rumena majica Tour

Povprečna hitrost

V stoletju je trasa v povprečju dolga malo manj kot 3500 kilometrov. Prva leta je pogosto presegala mejo 5000 kilometrov, prav najdaljša je bila leta 1926, ko je morala karavana premagati 5745 km. Še zanimiveje pa je opazovati povprečno hitrost. Ta je v amaterskih začetkih merila približno 25 kilometrov na uro, nato se je zlagoma povečevala. Najvišja je znašala prav lani, ko je zmagovalec Jonas Vingegaard v povprečju vozil 41,84 km/h.

Naslov infografike: Tour povprečna hitrost

Opomba: S premikom na grafu lahko preverite hitrost za posamezno leto.

Vse poti vodijo v ... Pariz

Pariz je z naskokom najpogosteje obiskano mesto, do zdaj je prestolnica kar 145-krat gostila start in/ali cilj etape. Več kot 50 obiskov imajo še Bordeaux (80), Pau (73) in Bagneres de Luchon (60).

Foto: EPA

Druge majice

Na francoski pentlji delijo tudi druge majice. Spodaj so navedeni rekorderji še v preostalih seštevkih.

Naslov infografike: Tour preostale majice


Foto: EPA

Kviz

10 vprašanj: od slovenskih vrhuncev do ciljnega prizorišča

Slavko Jerič

Kot smo že navajeni v športnih člankih, smo vam popolnoma za konec pripravili še kviz.

Kako dobro poznate zgodovino najslovitejše kolesarske dirke na svetu? Pripravili smo vam deset vprašanj. Koliko odgovorov poznate?

Riddle: Quiz - Dirka po Franciji

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov