Skoraj štiri desetletja sta v bolnišnici za zdravje bolnikov skrbela tudi znana specialista pediatrije in kirurgije Jana in Arpad Norčič. Foto: Cirila Sever
Skoraj štiri desetletja sta v bolnišnici za zdravje bolnikov skrbela tudi znana specialista pediatrije in kirurgije Jana in Arpad Norčič. Foto: Cirila Sever
125 let bolnišnice v Murski Soboti. Foto: Cirila Sever
37 let sem delala na oddelku. Odvije se ti cel film za nazaj od začetka. Polno nostalgije, lepih trenutkov, pa tudi težkih. Bili so hudi časi vmes, se spominja Jana Norčič. Foto: Cirila Sever
Cirila Sever
Cirila Sever

Skoraj štiri desetletja sta v bolnišnici za zdravje bolnikov skrbela tudi znana specialista pediatrije in kirurgije Jana in Arpad Norčič. Oba sta že več kot desetletje upokojena, ob jubileju bolnišnice pa smo se z njima sprehodili po ustanovi, kjer sta prebila precejšen del svojega življenja.

Težko je z besedami opisati čustven prizor, ko je zaposlene na pediatriji presenetila nekdanja zdravnica. "Joj, kako lepo vas je videti. Dostikrat se spomnimo na vas, pa na ene druge čase," smo med drugim slišali na oddelku.

Kako ste se počutili ob tem, kar ste slišali, ko ste prišli na oddelek?
"Čustveno. 37 let sem delala na oddelku. Odvije se ti cel film za nazaj od začetka. Polno nostalgije, lepih trenutkov, pa tudi težkih. Bili so hudi časi vmes. V mojih mladih letih nismo iskali pravic in ne vem še česa vse. Prvi pogoj takrat je bil, da si bil prisoten 24 ur na delovnem mestu. Torej nobenega, ki bi samo 8 ur delal, niso sprejeli v bolnišnico. Treba je bilo zagotoviti 24-urno prisotnost zdravnika in dežurstvo. Takrat si mlad, prideš s fakultete, ustvariš si družino. Mamice smo bile takrat samo tri mesece na porodniškem dopustu. Ampak sem sprejela službo. Vedno sem si želela specializacije iz pediatrije. Moram povedati, da je bilo v tistih časih zelo hudo za službe. Jaz sem na primer imela štipendijo v Ljubljani. A mi je direktor rekel, da če dobim službo v Murski Soboti, mi ne bo treba odplačati štipendije, ker mi niso mogli zagotoviti delovnega mesta. Tako sem ostala v Murski Soboti, kjer mi je službo ponudil takratni predstojnik otroškega oddelka dr. Varga. V tistih časih so si predstojniki zelo izbirali kader. Danes pa ne veš, ali boš sploh dobil koga ali ne. Tako sva oba z možem ostala v Murski Soboti. Kot specializantka sem začela dežurati. Dva mlada zdravnika je predstojnik v tistem času poslal na specializacijo v Ljubljano, tako da sva nekaj časa delala sama. Oddelek je bil vedno zelo zaseden. Od 70 do 80 otrok je bilo dnevno. Dežurala sem vsaki drugi dan, po dva dni skupaj, ker drugače ni šlo. En teden si bil za konec tedna dežuren, drugi teden pa v četrtek in petek, ter – kot rečeno – vsak drugi dan. Delali smo z veseljem, čeprav je bilo zelo naporno. Tega si zdaj, v teh časih, ne more nihče predstavljati, da bi delal dva ali tri dni skupaj. Težko je bilo tudi zato, ker je vmes primanjkovalo specialistov. Pomagali so nam kolegi iz Maribora, ambulant, zdravstvenih domov … Ob tem pa moram reči, da na oddelku nikoli ni bilo idealne številčne zasedbe zdravnikov. Ampak delo z otroki je zelo lepo in zanje moraš imeti vedno čas. To so najbolj hvaležni pacienti. On se ti nasmehne, ko je dobro, ko se dobro počuti, in takrat pozabiš, da si celo noč pri njem stal. Tako je to. Vsak pediater mora vzeti tudi starša, ne samo otroka. In včasih je težko najti tisti pravi stik s starši, da ti verjamejo, da ti zaupajo, da želiš vse najboljše narediti za njihovega otroka. Včasih so bile hospitalizacije otrok zelo pogoste in veliko otrok je bilo v bolnišnici. Potem ko so v Ljubljani odprli oddelek dr. Kornhauserja, smo najtežje bolnike začeli premeščati tja tudi s helikopterjem, do takrat pa je bil najbližje Maribor. Hudo mi je, ko se spomnim, kakšni so bili ti prevozi včasih, po makadamih, kar nekaj časa je trajalo, preden smo malega bolnika prepeljali v Maribor ali v Ljubljano. Za otroka je bil sprejem v bolnišnico, ko je moral od mame, vselej šok. Ampak so se kar hitro pomirili. Danes je zagotovo bolje za otroke in starše, da so lahko skupaj v bolnišnici. Še posebej v teh časih, ko nikomur nič ne verjamejo. In če je starš prisoten, vidi, kaj se dela, kako se dela, kako je otrok … Malo ga stisnemo k sebi, pa je takoj laže … na začetku pa so bila pravila zelo stroga. Dojenčka smo lahko skozi steklo pokazali. Bog ne daj, da bi šel starš noter. To je bilo zelo hudo. Mame so jokale zunaj, otroci pa noter. To so bili prizori, da nam je bilo vsem hudo pri srcu. Rada bi poudarila, da smo na otroškem oddelku zelo zgodaj uvedli tudi vrtec in osnovno šolo, v sodelovanju z Osnovno šolo III v Murski Soboti. Kot sem omenila že prej, je bilo nekdaj veliko hospitalizacij. Med drugim zaradi številnih črevesnih težav, oslovskega kašlja, škrlatinke, tuberkuloze in različnih kroničnih bolezni. Otroci so bili tudi štiri, pet tednov v bolnišnici in za šoloobvezne otroke je bila to velika vrzel. V igralnici pa so se radi igrali prav vsi. Majhni in veliki (nasmeh, op. a.). Moram povedati, da smo na oddelku vedno imeli srečno roko z vsemi zaposlenimi. Vedno smo se dobro razumeli. Rada se spomnim časov, ko je takratna srednja medicinska šola imela pediatrično smer, ki so jo lahko izbrali dijaki po končanem tretjem letniku. K nam je prišel delat ves razred. Delali so v triizmenskem turnusu. Se pravi dopoldan, popoldan, ponoči, ob tem pa so obiskovali še pouk četrtega letnika. Mislim, da je bil to evropski fenomen," je sklenila sprehod po otroškem oddelku specialistka pediatrije Jana Norčič. Medtem pa je spomine na 39 let službovanja na kirurgiji že nizal njen mož, sicer specialist splošne kirurgije in sodni izvedenec za splošno kirurgijo, Arpad Norčič.

Kako se je po 13 letih, odkar ste upokojeni, spet sprehoditi po bolnišnici?
"Moram povedati, da ko hodim po bolnišničnih hodnikih ali stopnicah, me preneha boleti križ, tako da se počutim čisto drugače kot pri 77 letih. V bolnišnico sem prišel prvega januarja 1969, upokojil sem se 30. decembra, po 39 letih dela. Službovati sem začel še v stari kirurgiji, ki je bila takrat streljaj od železniške postaje v Murski Soboti. Zelo lepe spomine imam na tiste čase, predvsem na predstojnika. Je pa tudi res, da smo komaj čakali, da se preselimo v nove prostore. Ampak, veste, velika razlika je bila, ko smo se preselili. V stari kirurgiji smo vedno vedeli, kaj se dogaja, nič nam ni ušlo. Ko pa smo se leta 1988 preselili v to veliko stavbo, je bilo precej drugače, ampak smo se navadili."

Kako vidite to največjo regijsko zdravstveno ustanovo danes?
"Mislim, da v tem času ne bi mogel delati. Namreč, nekdaj so tako kot učiteljem zaupali tudi zdravnikom, danes pa tega zaupanja ni. Enako velja za sodstvo. Danes vsak vse ve in so neki čudni časi. Takrat ni bila obveza povedati, kaj se bo zgodilo, pa kaj se ne bo zgodilo, ker preprosto tudi zdravnik ni vedel, kaj se lahko zgodi. In potem imamo to, kar se dogaja na sodiščih. Za primer lahko povem, da imajo Avstrijci obsežen protokol z vprašanji, ki jih odkljukaš, ampak če se kaj zgodi, zmeraj ostane pri tem, da bolnik ni medicinsko izobražen. Tako da je na koncu vsa birokracija marsikdaj odveč. V mojih časih smo 15-krat dežurali na mesec: v ponedeljek, sredo, soboto, nedeljo, potem pa v torek četrtek in petek, in to se je ponavljalo. Vprašanja, ali smo utrujeni ali ne, ni bilo. Jaz nisem bil nikoli utrujen in nikoli nisem imel stresa. Ampak stres in strah pri delu sta dve različni stvari. Oh, kolikokrat me je bilo strah! Večkrat smo bili prepuščeni svojim odločitvam, tudi pri kakšni operativni zadevi. Ampak ne v slabem smislu, pač pa z vidika odgovornosti, da zmoremo. Recimo v tistih časih, če si obravnaval počen želodec, da bi jaz kot specializant ali mladi specialist šel prosit predstojnika za asistenco – to je bilo nepredstavljivo. Pa ne narobe razumeti. Ne zato, ker predstojnik ne bi želel pomagati, pač pa je veljalo, da nekaj, kar si znal in zmogel, si naredil. Skupaj z instrumentarko. Danes je to nepojmljivo. Oprema se je nabavljala sproti, kar smo pač potrebovali. V stari stavbi smo najbolj pogrešali dvigalo, saj smo bolnike morali nositi v drugo in tretje nadstropje. Ko se je začela graditi nova kirurgija, je bilo sprva kar nekaj negotovosti prisotne, ali se bo izšlo ali ne. Mislim, da se Murska Sobota lahko zahvali samo takratnemu medobčinskemu sekretarju Zupančiču, da je sekretarje v Lendavi, Ljutomeru in Gornji Radgoni nagovoril za zbiranje denarja in se je potem nova zgradba res zgradila. Ne smemo pozabiti, da je Mura včasih večja meja kot Kitajski zid. Lendava je precej gravitirala v Čakovec, Ljutomer na Ptuj, Gornja Radgona pa v Maribor. Na papirju pa je bilo 130 tisoč prebivalcev, ki spadajo pod murskosoboško bolnišnico in je viselo na nitki, ali nas ukinejo ali ne. In potem smo se vendarle končno preselili. To je bilo na velikonočni ponedeljek, 4. aprila 1988. Medicinsko opremo pa smo nabavljali sproti. Nismo dobili vsega takoj, v doglednem času pa zagotovo. Včasih je bilo to drugače, kot je danes. In še nekaj moram reči. Menim, da je danes največja sramota za sleherno bolnišnico oziroma zdravstveno ustanovo, če bolnik umre pred vrati. To pa se lahko zgodi takrat, ko nastane zmešnjava okrog napotnic, ali je nujno ali ne. Bolnik odide ven in umre, ampak zdravnik ga sploh ni videl. In kdo je kriv? Sestra ne more biti kriva, kriv je sistem. Torej ni nihče kriv," je sklenil Norčič.