'Ne smemo se bati dnevne svetlobe samo zato, ker skoraj vedno razgalja beden svet.' Foto: Muzej za umjetnost i obrt
'Ne smemo se bati dnevne svetlobe samo zato, ker skoraj vedno razgalja beden svet.' Foto: Muzej za umjetnost i obrt
René Magritte: Izdajstvo podob (1928/29)
Pod svojo najslavnejšo sliko, La trahison des images (Izdajstvo podob), je Magritte zapisal: To ni pipa. Na prvi pogled je kontradiktorno, a ni lagal - pred seboj imamo namreč le podobo pipe. Slikar je svoje delo komentiral takole: 'Kar skušajte jo natlačiti s tobakom! Če bi spodaj napisal To JE pipa, bi lagal.'

V zagrebškem Muzeju za umetnost in obrt so odprli razstavo fotografij, ki jih je posnel René Magritte (1898-1967). Postavitev La fidélité des images je izbor približno 60 fotografij iz širšega fotografskega opusa enega najintrigantnejših nadrealističnih slikarjev 20. stoletja, moža, ki je fotoaparat uporabljal na enak način kot čopič: da bi sam (in z njim drugi) svet videl na drugačen, svež način. Razstava, ki bo na ogled do 17. oktobra, sovpada z belgijskim predsedovanjem Evropski uniji; z zagrebškim muzejem je tokrat sodelovala organizacija Wallonie-Bruxelles International.

René Magritte (1898-1967) je bil eden vodilnih predstavnikov nadrealističnega slikarstva, ki ga najbrž vsi poznamo (vsaj) po delih Le fils de l'homme (Sin človeka) in La trahison des images (Izdajstvo podob), sliki pipe s podnapisom To ni pipa. S slednjim je skušal ponazoriti razliko med samo po sebi umevno realnostjo (torej svetom, v katerem nas naučijo živeti s tem, da nam pojasnjujejo pomene in smisle posameznih predmetov) in navideznim svetom, ki si ga ustvari vsak sam in v njem tudi zares živi.

Kako pripraviti običajne predmete do kričanja?
Sam je svoje slikarstvo označil za zbir vidnih podob, ki ne skrivajo ničesar, a obenem zbujajo vprašanja ter izžarevajo nekaj skrivnostnega. Da bi v umetnost pripeljal področje domišljije in sanj, izbiral najbanalnejše situacije in najobičajnejše predmete ter iz njih izvabil kaj nepričakovanega (z lastnimi besedami: "S svojo voljo želim najbolj običajne predmete pripraviti do tega, da bodo kričali"). Na vprašanje, kaj njegova dela pomenijo, je mirno pribil, da ne pomenijo ničesar, kajti "skrivnostnost ravno tako ne pomeni ničesar, je nespoznavna."

Oglaševalec, ki je prestopil med umetnike
Magritte je študiral na bruseljski akademiji lepih umetnosti, kasneje pa je bil zaposlen v tovarni tapet, bil je oblikovalec plakatov in oglasov, leta 1926 pa mu je podpis pogodbe z bruseljsko galerijo La Centaure omogočil, da se je posvetil izključno slikarstvu. Prvo nadrealistično sliko (Le jockey perdu) je ustvaril istega leta, leto zatem pa je imel prvo samostojno razstavo, ki so jo kritiki kakopak raztrgali. Po neuspehu se je preselil v Pariz, kjer je spoznal Andreja Bretona in postal član gibanja nadrealistov. Prvo razstavo v ZDA je priredil leta 1936, v Parizu pa se je prvič samostojno predstavil leta 1948.