Z navidezno kontradikcijo je želel René Magritte (1898-1967), najslavnejši belgijski predstavnik nadrealizma, izpovedati razliko med samo po sebi umevno realnostjo, to je med svetom, v katerem nas naučijo živeti, s tem ko nam pojasnijo pomene in smisle posameznih predmetov, in navideznim svetom, ki si ga ustvari vsak sam in v njem tudi zares živi. Ravno v tem na videz povsem realističnem, skoraj verističnem, upodabljanju posameznih predmetov, ki pa so nato vrženi v nenavaden oziroma 'nepravi' kontekst ali opremljeni s čudnim besedilnim sporočilom, je Magritte ustvaril povsem samosvojo različico nadrealizma, ki ga je ločil od, na primer, Maxa Ernsta ali Salvadorja Dalíja.

200 slik in množica dokumentov
Nadrealistično umetnost Reneja Magritta bo od 2. junija mogoče občudovati v novem muzeju, ki ga bodo uredili v stari palači Altenloh-Palais zraven Muzeja lepih umetnosti. Stalna zbirka bo obsegala okoli 200 slik ter številne dokumente o Magrittovem življenju in delu. Sprehod skozi razstavo, ki jo skupaj oblikujeta Muzej lepih umetnosti in Magrittova fundacija, bo sprehod skozi vsa ustvarjalna obdobja umetnika, ki je kariero začel kot pomožni oblikovalec v tovarni tapet, kasneje pa je družino preživljal še kot oblikovalec oglasnih plakatov. Poleg obče znanega Magrittovega slikarskega opusa bo muzej na ogled postavil tudi manj znana dela iz Magrittovega opusa; tukaj gre predvsem za Magrittove grafike, namenjene izdelavi oglaševalskih plakatov, in fotografije. Najbolj dragocena eksponata muzeja naj bi sicer bili sliki Cesarstvo luči (1954) in Črna magija (1945).
Bruseljski nadrealisti napadejo oglase
Umetnost Renéja Magritta je bila pravzaprav nenehno povezana s svetom oglaševalstva, v katerem je umetnik nekaj časa delal. V 'magrittovskem univerzumu' je imela beseda mesto zraven podobe in znano je tudi, da so se tako Magritte kot tudi drugi člani bruseljskega nadrealističnega kroga (njegovi člani so bili med drugim Irène Hamoir, Marthe Beauvoisin, Georgette Magritte, E. L. T. Mesens, René Magritte, Louis Scutenaire, André Souris, Paul Nougé) zavedali pomena sporočil, na katera človek vsakodnevno vedno znova naleti in katerih vsebino sprejema pravzaprav povsem nezavedno, intuitivno. Oglasi in časopisni članki so tako postali glavne 'tarče' te skupine, ki jo je hudo motila bruseljska realnost, ki so jo imeli za 'zatohlo', 'postano' in brez pravega življenja in katero so hoteli pervertirati po zakonih avantgarde, o kakršni je v nadrealističnem manifestu pisal André Breton.
V tem se je izoblikoval način izražanja, ki v privzemanju realističnih podob ter njihovega rekonstektualiziranja in preizpraševanja njihovega dejanskega obstoja učinkuje izrazito sodobno. Pravzaprav ga lahko vsak dan opazujemo v medijih, le da mu je dana veliko manj prefinjena estetska podoba, kot so bile tiste, ki nam jih je Magritte zapustil na svojih platnih, katerih izjemnost ne izvira le iz umetnikovem dara, ampak tudi iz njegove velike volje in želje ustvariti nekaj izjemnega: "S svojo voljo želim najbolj običajne predmete pripraviti do tega, da bodo kričali."
Polona Balantič