Gre namreč za predstavo, ki jo Drama SNG Maribor pripravlja v okviru mednarodnega projekta Stages. Predstava o nujnosti zniževanja ogljičnega odtisa in drugih ekoloških temah ne le govori, temveč to tudi uresničuje.

Monolog za živeče v času izumrtja bo premierno uprizorjen na Malem odru mariborskega gledališča drevi ob 20. uri, v vlogi pripovedovalke bo nastopila Minca Lorenci.

Minca Lorenci v uprizoritvi Monologa za živeče v času izumrtja po besedilu ameriške dramatičarke Mirande Rose Hall. Foto: Peter Giodani/SNG Maribor
Minca Lorenci v uprizoritvi Monologa za živeče v času izumrtja po besedilu ameriške dramatičarke Mirande Rose Hall. Foto: Peter Giodani/SNG Maribor

Običajne gledališke predstave so – predvsem zaradi številnih luči in tonske opreme – velik porabnik energije, v Monologu za živeče v času izumrtja pa so porabo znižali na najnižjo mogočo vrednost. Po besedah režiserja Tina Grabnarja (1992) so tudi pri izdelovanju scenografije in kostumografije "poskušali biti čim bolj trajnostni". "Nabavljali smo materiale iz druge roke, pri predelavi smo poskušali uporabljati čim bolj okolju neškodljive materiale, stvari smo nabavljali čim bolj lokalno."

Kolesarja na odru s poganjanjem koles proizvedeta vso elektriko, ki je porabljena med uprizoritvijo. Foto: Peter Giodani/SNG Maribor
Kolesarja na odru s poganjanjem koles proizvedeta vso elektriko, ki je porabljena med uprizoritvijo. Foto: Peter Giodani/SNG Maribor

Za etično odgovorno in trajnostno zasnovano gledališče
Dodaja, da "vsa elektrika, ki je porabljena v predstavi, nastane na odru. Tam sta dva kolesarja, ki poganjata kolesi in s tem generirata elektriko za celotno tehnično mašinerijo predstave." S tem načinom dela želijo spodbujati etično odgovorno in trajnostno zasnovano gledališče.

Na ta način zamišljeno gledališče temelji na idejni zasnovi britanske režiserke Katie Mitchell in francoskega koreografa Jeroma Bela. V Vidy Theatru v Lozani v Švici so po njunem konceptu ustvarili prvo tovrstno uprizoritev. Namesto da bi se s predstavo odpravili na gostovanja po svetu in s transportom dodatno onesnaževali planet, zdaj partnerska gledališča na evropskih tleh postavljajo vsaka svojo različico uprizoritve. Pri vsaki uprizoritvi sodelujejo lokalni umetniki, pri izvedbi pa uporabljajo izključno tehnično opremo tamkajšnje gledališke hiše – vzporedno z uprizoritvijo pa vsako gledališče organizira tudi delavnice na temo trajnostnega razvoja gledališča.

"To, kar bomo videli na mariborskem odru, je v bistvu replika švicarske predstave. Je pa koncept zastavljen tako, da pušča kar nekaj svobode, zato smo lahko precej posvojili, ponotranjili, 'ponašili' predstavo. To je v bistvu slovenski monolog, govori o našem doživljanju svetovnih vprašanj," je povedal Grabnar.

Igralka Minca Lorenci in režiser Tin Grabnar med novinarsko konferenco. Foto: SNG Maribor
Igralka Minca Lorenci in režiser Tin Grabnar med novinarsko konferenco. Foto: SNG Maribor

Uprizoritev temelji na besedilu ameriške dramatičarke Mirande Rose Hall A Play for the Living in a Time of Extinction iz leta 2020. "Ekologija je izjemno kompleksen pojem, naša predstava pa si je za svojo žariščno točko vzela najbolj perečo izmed vseh ekoloških problematik, to je izginjanje živalskih in rastlinskih vrst. Znanstveniki so se po vsem svetu že poenotili in potrdili termin šestega množičnega izumrtja, kar je stanje, v katerem smo zdaj. Zadnje, peto množično izumrtje se je zgodilo, ko je padel komet na Zemljo in med drugim povzročil izumrtje dinozavrov. Zdaj pa se prvič v zgodovini dogaja, da ena vrsta, namreč človek, poganja spremembe na Zemlji do te mere, da je povzročila množično izumrtje," je še dejal režiser.

Foto: Peter Giodani/SNG Maribor
Foto: Peter Giodani/SNG Maribor

Kako se v takem projektu izogniti pridigarski drži?
Čeprav smo nemara že siti poslušanja ekoloških opozoril, je po Grabnarjevem mnenju nujno vedno znova opozarjati: "Navsezadnje to že močno čutimo na lastni koži, od uničujočih požarov in poplav do suš in vročinskih valov. Podnebne spremembe niso več neka oddaljena grozeča prihodnost, ampak postajajo naša vsakdanjost, naša realnost."

Režiser je dodal še, da so se v procesu nastanka predstave "veliko ukvarjali z vprašanjem, kako nasloviti temo, da bi se izognili pridigarski drži, ki je po mojem mnenju zelo problematična. Ugotovili smo, da je to, kar si želimo, samo sprocesirati vse te emocije, ki se nam ob tem, kar doživljamo, dogajajo. Posvetili smo se torej temu, kako se počutimo, ko spremljamo vse to dogajanje, občutimo strah, občutimo jezo, občutimo tesnobo ali kaj drugega. Zanima nas ta individualni pogled na te gromozanske spremembe," je še dejal in dodal, da si sam to predstavo predstavlja "kot opomnik – dajmo se samo malo ustaviti in pogledati okoli sebe, samo toliko, da bi lahko cenili, kar imamo."

Opomnil je, da po njegovem mnenju, da je skrajni čas, da človek preide od besed k dejanjem: "Že veliko smo se pogovarjali o ekologiji, dajmo zdaj to integrirati v naš vsakdanjik. To velja tudi za gledališče. Zakaj ne bi že pri običajnih predstavah uporabljali določenih ekoloških trajnostnih načel. Ker obstajajo rešitve. S to predstavo dokazujemo, da se to da narediti."