Okrogla miza Jugoslavija: poslednje poglavje 1980–1991 v Edvardu v Ljubljani. Organizatorja dogodka sta bila Središče za javno zgodovino in Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: BoBo/Borut Živulovič
Okrogla miza Jugoslavija: poslednje poglavje 1980–1991 v Edvardu v Ljubljani. Organizatorja dogodka sta bila Središče za javno zgodovino in Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: BoBo/Borut Živulovič

Pretekli torek, 29. novembra, na dan, ko se je v nekdanji Jugoslaviji praznoval eden največjih praznikov – dan republike, se je v Ljubljani odvilo omizje Jugoslavija: poslednje poglavje 1980–1991. Za omizjem so se zbrali zgodovinarji iz Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Srbije in Slovenije, ki so sodelovali pri nastanku istoimenske knjige, s katero so zavrnili revizionistične težnje nacionalistov, ki nekdanjo državo demonizirajo, in predstavili skupen pogled na klavrn konec in razkrajanje nekdanje skupne države.

Sorodna novica Zgodovinarji proti revizionizmu: Prenehajte krepiti politične pozicije s širjenjem sovraštva
Jugoslavija: poglavje 1980–1991

Knjiga je v e-obliki brezplačno na voljo v angleškem in srbskem jeziku.

To je znanstveno delo okoli 30 avtorjev z vseh koncev nekdanje Jugoslavije, ki sistematično razišče najgloblje vzroke za krizo, pri čemer ugotavljajo, da so 80. leta kritična, 90. leta z vojnami pa so zgolj posledica zablod iz desetletja poprej. Cilj znanstvenikov ni bilo kimanje in dodatno utrjevanje nacionalnih diskurzov, s katerimi so posamezne republike vstopile v proces razkrajanja skupne države, pač pa so naredili korak nazaj in vse skupaj kritično pretresli na novo.

Sodelujoči zgodovinarji so podpisniki deklaracije Ubranimo zgodovino, s katero zahtevajo konec zgodovinskega revizionizma v službi politike, s katerim si utrjuje položaje ter hkrati širi sovraštvo in razkol v družbi. Z deklaracijo so nagovorili zgodovinarje, od katerih zahtevajo spoštovanje najvišjih standardov in uporabo znanstvenih zgodovinopisnih metod. Parlamente (domače in evropskega) pa so pozvali, naj prenehajo sprejemati akte, s katerimi vsiljujejo "zgodovinsko resnico".

Omizje je vodil profesor zgodovine z ljubljanske filozofske fakultete Bojan Balkovec, ki je na začetku dejal, da je čisto po naključju Ljubljana zadnja na vrsti za predstavitev omenjene knjige. "Današnji dogodek je vrhunec obiska spoštovanih kolegov iz Beograda, Sarajeva in Zagreba, ki so tudi predavali študentom na našem oddelku," je povedal. "Jugoslavija je bila v 80. letih hud bolnik. Kakšna je bila njena bolezen – že tu se niso strinjali, kaj šele o tem, kako jo zdraviti," je Balkovec podal iztočnico za pogovor.

Država, ki je pred več kot 30 leti izginila s političnega zemljevida sveta, še vedno buri duhove, kar je več kot očitno, glede na to, da jo aktualna politika še vedno uporablja kot boksarsko vrečo v propagandne namene. Nekdanja hrvaška predsednica in nekdanja SDS-ova poslanka sta tako na primer trdili, da naj v Jugoslaviji ne bi bilo sadnih jogurtov.

Sonja Biserko in Bojan Balkovec. Foto: BoBo/Borut Živulovič
Sonja Biserko in Bojan Balkovec. Foto: BoBo/Borut Živulovič

Kaj je Jugoslavija pomenila kot zgodovinski projekt?

"Odnose v regiji zahodnega Balkana bo težko obnoviti, če ne naredimo uvida v Jugoslavijo, kaj je kot zgodovinski projekt pomenila za narode, ki so živeli v njej. Za prihodnost je razumevanje vojn in tega, kdo je za njih najbolj odgovoren, zelo pomembno," je poudarila Sonja Biserko, predsednica Helsinškega odbora za človekove pravice v Srbiji, ki je izdal knjigo, in napovedala, da bo naslednji skupni projekt knjiga o dogajanju v 90. letih, ko so divjale vojne.

"Najverjetneje bi Jugoslavija razpadla tudi brez vojn, a brutalnost zagotovo definira eno stran v konfliktu, to je Srbija, in mislim, da bo Srbija najtežje sprejela to obdobje, ker je tam na delu zelo globoko zakoreninjeno zanikanje vsega, kar se je zgodilo," je opozorila Sonja Biserko in dodala, da je v Srbiji, kot marsikje drugje v državah nekdanje Jugoslavije, na delu zgodovinski revizionizem, ki sebe ne glede na vsa zgodovinska dejstva prikazuje kot žrtev. "Srbija se danes obnaša kot največja žrtev in iz tega bo težko izšlo odgovorno soočenje s tem, kar se je v resnici zgodilo," je sklenila, da v Srbiji še vedno kot noj tiščijo glavo v pesek.

Sonja Biserko je dejala tudi, da najbrž nobena država nekdanje Jugoslavije, vključno s Slovenijo, ni sposobna priznati veljave, ki jo je Jugoslavija kot zgodovinski projekt imela, saj da je vendarle imela številne pozitivne rezultate.

Dubravka Stojanović. Foto: BoBo/Borut Živulovič
Dubravka Stojanović. Foto: BoBo/Borut Živulovič

Pot v tragedijo ni bila nujna

"V knjigi imamo zgodovinski diskurz, ki jasno pokaže, da ni vse vodilo v tragedijo. Veliko prispevkov, še posebej tisti, ki se ukvarjajo z dogajanjem v družbi, kulturi in umetnosti, kažejo, da je bila v 80. letih povezanost jugoslovanske družbe večja kot kadar koli prej, in sicer v smislu sodelovanja akademikov, strokovnjakov, rokerjev, gledališča, civilne družbe," je za omizjem povedala profesorica zgodovine s Filozofske fakultete v Beogradu in recenzentka knjige Dubravka Stojanović in dodala, da je bil to čas "upanja in vere v pluralnost družbe".

Po besedah Dubravke Stojanović je usodni trenutek nato prišel septembra leta 1987 na 8. zasedanju centralnega komiteja srbske komunistične partije, ko je Slobodan Milošević prevzel oblast. "Če od tega trenutka dalje do razpada države sledimo dogajanju, vidimo, kako izjemno hitro se je to zgodilo. Zgodi se napad na Vojvodino z zamenjavo vodstva, sledi zamenjava črnogorskega vodstva, Kosovu se ukine avtonomija," je opisala Miloševićevo protiustavno lomastenje po državi in pristavila, da je nato prišlo še usodnejše leto 1990.

Septembra 1990 je bila namreč sprejeta nova srbska ustava, ki je Srbijo definirala kot suvereno državo, decembra istega leta pa je nato Srbija vdrla v jugoslovanski zvezni proračun in ga opustošila. "To je bilo protiustavno dejanje, ta dva dogodka sta dokaz, da se je pravzaprav Srbija odcepila od Jugoslavije, da se je že takrat zgodil razpad," je opozorila, da se je pravzaprav Srbija prva odcepila od Jugoslavije, in dodala, da so v Srbiji z Miloševićem prevladali "antimodernizem, antievropejstvo in antiliberalizem".

Jugoslavija: poglavje 1980–1991. Foto: BoBo/Borut Živulovič
Jugoslavija: poglavje 1980–1991. Foto: BoBo/Borut Živulovič

Ustava iz leta 1974 in srbski nacionalizem

Leta 1974 je bila sprejeta nova jugoslovanska ustava, ki je na novo definirala federacijo in Vojvodini in Kosovu podelila široko avtonomijo znotraj Srbije. "Ves srbski politični, partijski vrh, od Draže Mihajlovića do Ivana Stambolića in Slobodana Miloševića, je kontinuirano zahteval spremembo ustave, ki je prinesla decentralizacijo, to je novo, ker to pokaže, da Milošević ni nikakršna izjema ali diskontinuiteta," je Stojanović pojasnila, da celotnemu srbskemu vodstvu decentralizacija ni bila povšeči.

Po njenih besedah je, če želimo razumeti, zakaj je na koncu prevladal uničujoči nacionalizem, treba narediti korak nazaj v leti 1971 in 1972, ko je bilo zamenjano partijsko vodstvo na Hrvaškem in takoj nato še v Srbiji. "To je zapečatilo usodo Jugoslavije. Zamenjali so partijske elite, ki so se zavzemale za ekonomsko liberalizacijo, modernizacijo, federalizacijo in decentralizacijo, na oblast pa so prišle dogmatske struje, ki niso bile sposobne in niso znale s svojo ideologijo Jugoslavije držati skupaj drugače kot s silo," je izpostavila dejstvo, da so takrat oblast prevzele okorele sivoglave partijske strukture, ki jih je že zdavnaj povozil čas. "Vesna Pusić (soavtorica knjige, op. n.) pravi, da je s prelomom leta 71/72 in zamenjavo liberalnih elit Jugoslavija ostala brez generacije, ki bi lahko izvedla tranzicijo," je sklenila.

V Srbiji se je na začetku 70. let po njenih besedah oblikovalo trdo ideološko jedro okoli Dobrice Ćosića (1921–2014, pisatelj, politik in politični teoretik, op. n.). "Istega leta 1972, potem ko so zlomili srbske liberalce, je objavil svojo prelomno knjigo Čas smrti, ki formulira srbski nacionalizem v nekaj ključnih točkah, in sicer je tu izjemnost srbskega naroda, žrtve, obkoljenost s sovražniki, Jugoslavija kot napaka, svetovna zarota proti Srbom in vsi drugi narodi kot sovražniki," je Dubravka Stojanović naštela in dodala, da se je ta dogmatska ideologija s časom vedno bolj krepila. "Vesna Pusić izpostavi tezo Tomaža Mastnaka o totalitarizmu od spodaj, o nezadostni demokratičnosti družbe, nezadostnih liberalnih tradicijah, o nezadostni liberalni politični kulturi," je sklenila z besedami, da je bil posledično teren v družbi za razrast bodisi komunistične bodisi nacionalistične dogme odličen.

Momir Bulatović, Alija Izetbegović, Slobodan Milošević, Kiro Gligorov, Franjo Tuđman in Milan Kučan na predzadnjem srečanju predsednikov republik Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), aprila 1991. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Momir Bulatović, Alija Izetbegović, Slobodan Milošević, Kiro Gligorov, Franjo Tuđman in Milan Kučan na predzadnjem srečanju predsednikov republik Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), aprila 1991. Foto: BoBo/Srdjan Živulović
Tvrtko Jakovina. Foto: BoBo/Borut Živulovič
Tvrtko Jakovina. Foto: BoBo/Borut Živulovič

V Zagrebu takšnega dogodka ne bi bilo

"Prvič, bilo bi nemogoče, da bi se v Zagrebu odvil takšen dogodek na 29. november, in, drugič, uvodoma ste govorili o skupni državi. Pri nas to ne bi šlo skozi, poimenovali bi jo nekdanja država," pa je dejal profesor zgodovine s Filozofske fakultete v Zagrebu Tvrtko Jakovina.

Naključje, da so se na številnih vodilnih funkcijah tako ob oblikovanju Jugoslavije kot ob njenem razpadu znašli prav Hrvati, zelo rad navede svojim študentom. "Tega ne znajo pojasniti. Odraščali so v okolju, ki pravi, da je bila Jugoslavija ustvarjena izključno zato, da bi Hrvati trpeli, in potem je nemogoče pojasniti, od kod tolikšna koncentracija Hrvatov ob nastanku in razpadu države. Rečem jim, pomislite, kako so se počutili srbski nacionalisti," se je pošalil.

Emancipacija je bila nekaj, kar je Jugoslavija na krilih ideologije neuvrščenih nosila v svet. "Ni bila niti dovolj velika niti dovolj bogata, da bi to imelo konsistentne učinke, ni pa bilo zanemarljivo," je o zunanji politiki povedal Jakovina. "Zdi se mi, da je zunanja politika, ki je pogosto odraz stanja v notranji politiki, po Titovem odhodu začela omahovati. Delno zaradi šoka ob odhodu Tita in delno zaradi spremenjenih okoliščin ni bilo čisto jasno, kdo zdaj predstavlja Jugoslavijo, a še pred koncem obstoja države se je zunanja politika sestavila in bila sposobna odzivov na glavne dogodke po svetu," je pojasnil in dodal, da je zadnji ameriški veleposlanik po prihodu v Beograd povedal, da je Jugoslavija še vedno pomembna, a takoj izjavo relativiziral, rekoč, da je treba pogledati, kaj se dogaja v vzhodni Evropi.

Jugoslavija je imela po besedah Jakovine pri odnosih s supersilami in v evropski politiki glavnega aduta zaradi svojega vpliva v tretjem svetu oz. svetovnem jugu. "Bila je močna v mednarodnih organizacijah, skozi neuvrščene je lahko prinesla dodatno kakovost v odnose med evropskimi državami, svoj vpliv je lahko uveljavila tako na zahodu kot vzhodu, lahko pa je tudi pomagala državam globalnega juga, da se pripravijo na spremembe, ki prihajajo zaradi sprememb v Moskvi in zaradi spreminjajočega se sveta, kar je bilo v 80. letih vidno z Gorbačovom (Mihail Gorbačov 1931–2022)," je poudaril, da so se takrat dogajale velikanske spremembe v svetu.

Jugoslavija je po njegovih besedah s svojo zunanjo politiko želela svojim narodom in lokalnim politikom v posameznih republikah sporočiti, da je še vedno tukaj, da je pomembna in ima težo na mednarodnem parketu. Mednarodni skupnosti pa je sporočala, naj ne zanemari dogajanja v Jugoslaviji in naj ji nameni dovolj pozornosti. "Lahko bi bilo tako, a kateri koli lokalni politik, na primer Miroslav Šolević s Kosova, je imel veliko večjo težo, kot jo je imela sofisticirana diplomacija," je pojasnil, da so bila vsa prizadevanja zvezne diplomacije pri gašenju požara, ki so ga podžigali nacionalisti, kot je bil Šolević, zaman.

Husnija Kamberović. Foto: BoBo/Borut Živulovič
Husnija Kamberović. Foto: BoBo/Borut Živulovič

Slovenija – Bosna kot med bogatim in revnim sorodnikom

Sarajevske olimpijske igre leta 1984 so bile zadnja slika enotne Jugoslavije, ki je obšla svet. "Jugoslavija naj celemu svetu pokaže, kaj lahko s skupnimi močmi naredi socialistična država na športnem področju. To ni bil samo športni dogodek, pač pa tudi izjemno pomemben politični dogodek z ekonomskimi posledicami," je povedal profesor zgodovine s Filozofske fakultete v Sarajevu Husnija Kamberović in dodal, da so mnogi videli to prireditev kot priložnost, da se jugoslovanska družba znova poveže in reintegrira. "Takrat so na sceni že bili disintegracijski elementi," je izpostavil.

"Sarajevski mediji so bili kritični, ker na televiziji ni bilo prenosa svetovnega prvenstva v smučanju, saj ga je prenašala zgolj slovenska televizija, ker so bili tekmovalci Slovenci. Bosanski časopisi so pisali, da je to zelo slabo, saj da bi to morale prenašati vse televizije po Jugoslaviji, saj je to vendar jugoslovanska reprezentanca. Zapisali so: 'Komu ne zadrhti srce, ko v Schladmingu zaigra jugoslovanska himna'," je navedel Kamberović.

V Sarajevu so, tako Kamberović, Slovenijo videli kot tisto, ki sabotira priprave na organizacijo olimpijskih iger leta 1984. Slovenski časopisi so bili polni kritičnih zapisov, kot je bil 'Če bomo imeli preveč iger, nam bo zmanjkalo za kruh', pa tudi 'Sarajevska olimpijska brezposelnost'. "V Bosni so te kritike razumeli, kot da gre za to, da se z izgradnjo olimpijskih kapacitet ustvarja konkurenca slovenskemu zimskemu turizmu," je nadaljeval in dodal, da je Raif Dizdarević (bosanski politik, član predsedstva SFRJ 1988-89) dejal, da se Slovenci do Bosancev obnašajo kot bogataš do svojega revnega sorodnika.

Kamberović je o položaju v BiH-u dejal, da vse do konca 80. let v bosanskem vodstvu ni bilo nikakršnih notranjih prelomov po nacionalnih linijah. "Nikola Stojanović je v silnih razgovorih s predstavniki Srbije branil Bosno pred zapisi srbskega časopisa Politika. Neki srbski politik mu je dejal, da ne morejo vplivati na to, kaj piše Politika, ker imajo svobodne medije," je navedel primer in dodal, da je Stojanović kolegu iz Srbije odvrnil, da ima tudi Bosna svobodne medije, tako da naj se ne čudijo, če jih bo tudi sarajevski časopis Oslobođenje na polno kritiziral. Težave znotraj Bosne so se po njegovih besedah nato začele šele takrat, ko se je nacionalizem infiltriral in uspešno zastrupil odnose znotraj vodstva v bosanski republiki.

Božo Repe. Foto: BoBo/Borut Živulovič
Božo Repe. Foto: BoBo/Borut Živulovič

Politiki predstavljajo svoje republike, skupne politike ni

"Osnovna značilnost 80. let na federalni ravni je, da po Titovi in Kardeljevi smrti politikov z jugoslovansko karizmo ni več, nimamo pa niti čistih federalnih funkcij. To se najbolj kaže skozi poseben odnos do Beograda, kamor so politiki hodili zato, da so predstavljali svoje republike, tudi slovenski, in to je bilo običajno od ponedeljka do četrtka," je profesor zgodovine s Filozofske fakultete v Ljubljani Božo Repe opisal atmosfero, v kateri se je v Beogradu odvijalo politično življenje. Jugoslovanske skupne politike se po njegovih besedah na ta način enostavno ni dalo delati.

"Veste, kako se politika dela? Ljudje se morajo družiti, hoditi na skupne dogodke. Na ta način ni Beograda nihče več čutil, še hujše pa je, da je Beograd, ki je bil vedno gostoljubno mesto, postal sovražno mesto, prizorišče najbolj nacionalističnih mitingov, na katerih so izzivali slovenske in albanske politike," je še pristavil.

"Jugoslovanska ljudska armada je bila sedma republika v Jugoslaviji. Ni imela političnega nadzora, predstavljala si je, da je zadnji branik Jugoslavije. Predsedstva SFRJ-ja ni priznavala kot vrhovnega poveljnika, imela pa je ustavno vlogo varuha notranje ureditve," pa je Repe povedal o jugoslovanski armadi in dodal, da je to svojo nalogo več kot očitno opravila z nezadostno oceno, generali pa so se podredili Miloševiću.

Kako so bile videti razprave na sejah zveznih organov?

Če poslušamo magnetograme in beremo spomine posameznih ljudi, po Repetovih besedah izvemo, da je bilo izražanje nekje na ravni današnjih čivkov slovenskih politikov na Twitterju in zapisov na drugih družbenih omrežjih. "Popolnoma enaka raven, s tem da je treba reči, da je bilo vsaj nekaj smisla za humor. Ker v Sloveniji ga ni, medsebojna zafrkavanja so bila vsaj duhovita," je dejal in dodal, da so bile to "neskončne" seje o Kosovu, ustavi itd.

Zvezna skupščina ni imela po njegovih besedah nobene druge realne vloge kot to, da je preprečevala, da bi prišlo do uzurpacije moči in da bi lahko na primer Milošević prevladal na jugoslovanski ravni, ukinil republike ali kaj podobnega. "Predsedstvo SFRJ-ja, ki naj bi bilo vrhovni predstavnik države, je bilo popolnoma nemočno, ničesar niso mogli ustaviti," je še navedel Repe in dodal, da federalni organi posledično to sploh niso zares bili. "Če danes to primerjamo z Brusljem, so bruseljski uradniki lahko vseevropski, ker je tam denar. V Jugoslaviji je bilo denarja manj in nihče ni hotel več biti vsejugoslovanski, vsaj od konca 70. let," je sklenil.

Marko Zajc. Foto: BoBo/Borut Živulovič
Marko Zajc. Foto: BoBo/Borut Živulovič

Ali je vsejugoslovanska javnost sploh obstajala?

"Lahko odgovorimo, da je. Obstajala je na zanimiv način. Slišali smo krilatico, da je bila jugoslovanska armada sedma republika, hrvaški publicist Ante Perković pa je napisal knjigo Sedma republika o jugoslovanskem rokenrolu," pa je za omizjem povedal raziskovalec Marko Zajc z Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani. Perković je po njegovih besedah izpostavil dve vrsti rokenrola, ki sta šli po različnih poteh. Ena je nacionalistična, po kateri je šel Bora Đorđević (Riblja Čorba), druga pot pa je ostala zvesta širšemu prostoru Jugoslavije. Na tej rokenrol poti je omenjena sedma jugoslovanska republika še naprej živela.

Jugoslovanska javnost pa je, tako Zajc, obstajala kot osma republika. "To so bili kritični ljudje, Tanja Torbarina v Zagrebu, kritični ljudje na RTV Beograd, revija Mladina, Tasić je zelo dobro poznal srbsko sceno. To je teklo, a osma seja srbskega CK-ja je bila počasi tudi začetek konca te osme jugoslovanske republike. Republike novinarjev, družbenih teoretikov, ki so pisali za različne jugoslovanske medije, hodili na zbore, podobne temu tukaj danes, hodili v Prištino, Beograd, Skopje in Jugoslavija je živela," je pojasnil Zajc in dodal, da je bilo tega po Miloševićevem prevzemu oblasti v Srbiji vse manj in manj.

Intelektualci v službi nacionalistične politike

"Malešević (sociolog Siniša Malešević, op. n.) je jugoslovanske intelektualce razdelil v tri skupine, na državne intelektualce – teoretike samoupravljanja, drugi so levičarski kritiki – praksisovci (časopis hrvaškega filozofskega društva Praxis, op. n.), tretji pa etnonacionalisti. Etnonacionalisti bi načeloma lahko spodbujali bratstvo in enotnost, a ga rušijo, zato jih z raznimi procesi po Jugoslaviji preganjajo," je strnil Zajc dogajanje med intelektualno elito.

Leta 1990 se je nato po njegovih besedah vse zrušilo in ideologije ni bilo več. "Ti intelektualci imajo službe, to je pomembno, tudi če so kritični, in navajeni so biti avtoriteta. Zruši se in ti intelektualci zapadejo v organicizem, v nacionalizem in začnejo interpretirati realnost tako, kot jo postavljajo nacionalistični politiki in voditelji," je pojasnil, kaj se je zgodilo z jugoslovansko intelektualno elito. "Mislim, da se je to dogajalo v vseh republikah," je sklenil Zajc, ki se je za konec pošalil, da je sam sprva preučeval zgodovino 19. stoletja, v katerem "je veliko lažje, saj se Franc Jožef I. ne bo pritožil".

V videu spodaj si lahko ogledate celotno razpravo.