Za knjižno obliko je pravljico priredila poznavalka pisateljičinega dela Mira Delavec Touhami.

Junakinja, ki je šla v boj namesto v zakonski stan
Zgodba iz leta 1852 pripoveduje o Lenčici, ki na božični večer vliva svinec v vodo, da bi zagledala prstan, saj bi ji ta napovedal poroko v novem letu. Kmalu za tem sicer spozna fanta, a se odloči, da bo raje pomagala ostarelemu očetu, ki je brez moškega potomca, in namesto njega odšla v boj proti Turkom, v katerem brani domovino in njene vrednote. Domov se vrne kot zmagovalka in se na Blejskem otoku poroči s svojim izvoljencem.

Kot je na predstavitvi povedala literarna zgodovinarka Milena Mileva Blažić, ki je spodbudila nastanek izdaje, zgodba vsebuje motiv pogumnih, subverzivnih žensk, ki ne želijo biti objekt, ampak subjekt. Josipina Turnograjska (1833‒1854) je po doslej znanih virih z njo obveljala za prvo slovensko pravljičarko, po njeni oceni bi jo morda lahko označili tudi za trubadurko ali kantavtorico.

Narodni junaki niso samo moški
Rožmanovo Lenčico je uvrstila med identitetne motive avtoric, ki poskušajo biti enakopravne, tak motiv pa je v različnih oblikah mogoče najti v več kulturah. "To je naš motiv Antigone," je povedala Milena Mileva Blažić. Po besedah Mire Delavec Touhami, ki je zgodbo jezikovno posodobila in priredila, je Josipina Turnograjska s pravljico želela sporočiti, da so tudi Slovenke pomembne pri oblikovanju narodne zavesti.

Zgodbo je ilustrirala Jelka Godec Schmidt, ki, kot je povedala, takšnih romantičnih tekstov ni vajena, največji izziv pa so ji predstavljali opisi čustev, ki po njenem mnenju niso upodobljiva. Vključila pa je tudi nekaj etnoloških elementov, predvsem iz Gorenjske.

Knjiga združuje avtoričin izvorni zapis, priredbo v slovenščino ter prevode v nemščino, angleščino in španščino, ki jih podpisujejo Jonathan Hormuth, Mojca Ogrin in Damian Ahlin. Oblikovala jo je Ivana Kladivec, del slikanice pa vključuje tudi kratko predstavitev avtoričinega življenja in dela ter didaktično orodje za delo s pravljicami.

Sledi še zapis pravljice, prilagojene otrokom z osnovnim znanjem slovenščine, kar je namenjeno tujcem in vsem tistim, ki imajo različne težave pri branju.

Izdajo so predstavili v Narodni in univerzitetni knjižnici, kjer hranijo gradivo o delu in življenju Josipine Turnograjske. Skrbnik rokopisne zbirke Marijan Rupert je kot posebno dragoceno omenil njeno korespondenco z zaročencem in poznejšim možem Lovrom Tomanom, ki "v popolnosti razkriva zgodovinski diskurz spola v sredini 19. stoletja in je brez dvoma dragocen zgodovinski vir za t. i. ženske študije".

Ob predstavitvi knjige so na ogled postavili kip avstrijske umetnice Christe Huber Winter, ki ga je oblikovala za lansko razstavo na temo Josipine Turnograjske v Gradcu.

Turnograjska in Toman sta se namreč poročila leta 1853 in se nato preselila v Gradec, kjer pa je za posledicami poroda in ošpic umrla že naslednje leto; stara je bila samo 21 let. Ohranjenih je 38 njenih proznih del, tri pesmi in štiri skladbe.