"Bil je junak, bil je avanturist, bil je neobičajen človek svojega prostora in časa." S temi besedami nas pisatelj Vladimir P. Štefanec popelje v svoj novi, že enajsti roman z naslovom Naš človek na nebu (Mladinska knjiga). Gre za romansirano zgodbo o Josipu Križaju, pilotu slovenskih korenin, ki ga širša javnost slabo pozna, pisatelj pa ga je z vešče napisanim literarnim delom iztrgal pozabi. Josip Križaj je bil rojen leta 1911 v Koprivi na Krasu. Že zgodaj je občutil fašistično nasilje nad primorskimi Slovenci in se kot mladenič pridružil tigrovcem. Pisatelj je preučil veliko zgodovinskega gradiva, hkrati pa je Križajevi biografiji dodal simbolno, poetično pripoved, v kateri prisluškuje utripu srca svojega junaka, njegovim sanjam, hrepenenju. Tako je prepričljivo izrisal psihologijo protagonista, Primorca, ki dozoreva v uporu proti fašizmu, potem pa se kot italijanski državljan pri osemnajstih letih, leta 1929, odloči za šolanje v podoficirski pilotski šoli v Capui v južni Italiji.

Vladimir P. Štefanec takole strne misel o svojem junaku: "V letalstvu se je znašel deloma zaradi okoliščin, delno po lastni izbiri. Dopolnil je namreč starost, ko je moral iti v vojsko kot vsi vojaški obvezniki, in ravno takrat se je pojavila možnost, da gre v letalski rod, ki so ga takrat Italijani intenzivno razvijali. Letenje je bilo zanj bistveno več kot opravljanje vojaške obveznosti. Šlo je za pobeg iz nekega majhnega okolja, za pobeg v veliki svet. Postal je izjemen pilot, eden najboljših mladih italijanskih pilotov svojega časa. Križaj je v tem primeru romaneskni lik, hkrati pa tudi zgodovinski lik, je nekje vmes. Sestavil sem ga s pomočjo fragmentov, ki so pričali o njegovem značaju, o njegovi osebnosti, o njegovi nekompatibilnosti z različnimi režimi, o tem, da se ni podrejal avtoritetam."

V središču razburljive življenjske poti je Križajevo sodelovanje v španski državljanski vojni na strani republikancev. Pred nami se z živo predstavno močjo in z vrtoglavim ritmom odvijajo prizori Križajevega boja. Tu so občutja strašljive osamljenosti pilota v napadenem letalu in spopadanje s smrtjo, pa dramatična pot ranjenca, ujetnika, zapornika, junaka, ki ga po pomoti proglasijo za mrtvega. Prikazana je pot človeka, ki se uspe rešiti in se znova udeležuje bojev pod drugim imenom, po koncu španske državljanske vojne pa se vrne v Kraljevino Jugoslavijo. Njegovi dramatični življenjski poti sledimo vse do leta 1948, ko kot operativni poveljnik letalskega območja tragično izgubi življenje v letalski nesreči nad Snežnikom. Vladimir P. Štefanec je z Našim človekom na nebu dodal še en kamenček v mozaik svojega izvrstnega romanesknega opusa. V tematsko in slogovno domišljenem romanu je poudaril vrednote, ki štejejo tudi danes, v s silovitimi političnimi pretresi in negotovostjo zaznamovanem 21. stoletju.

V nadaljevanju oddaje bomo predstavili novi, že sedmi roman izpod peresa Gabriele Babnik Ouattara, ene najvidnejših sodobnih pripovednic pri nas. Delo z naslovom Za angele, da jim ne bo dolgčas (Litera) bi lahko uvrstili tudi med zbirke novel, saj obsega pet poglavij, pet zaokroženih zgodb. A ker skozi zgodbe prehaja nekaj istih likov in ker v njih avtorica skozi različne perspektive osvetljuje več skupnih tem, gre vendarle za roman. Vseh pet poglavij je poimenovanih po ženskih likih. To so borke za svoj glas, za svoj enakopraven položaj v družini in družbi, pa tudi ujetnice nerazrešenih travm.

Prizorišča dogajanja so različna, vsa pa so povezana s pisateljičinimi življenjskimi potmi. Tu so predvsem Ljubljana, Burkina Faso in Pariz, v središču pripovedi pa medčloveški odnosi – med partnerjema, starši in otroki, sorodniki. Pisateljica se tudi v tem romanu vrača k tematski stalnici svoje literature. Pripoveduje o rasno mešanih parih, o slovenskih državljanih afriških korenin, o njihovem hrepenenju po domu, o vprašanju identitete in prikritem rasizmu v slovenskem okolju. Razkriti so primeri pozitivne diskriminacije, na videz prijazni komentarji okolice, ki kažejo na nezavedno nestrpnost večine do drugega, drugačnega. Tankočutna pripoved je prepričljivo nazorna, saj pisateljica izhaja iz svoje osebne izkušnje.

Gabriela Babnik Ouattara ob tem poudarja: "Gre za vzhodnoevropski rasizem, ki ima neke specifike. Premišljujem, kako to povedati na neagresiven način, čez zgodbo, čez naracijo. Skušam pokazati, da ni v redu, če se nekdo dotakne tvojih las ali pa da te tika, zato ker si temne polti. Konzumiranje takšnih komentarjev na vsakodnevni ravni povzroči travmo. Tovrstne zgodbe me zelo zanimajo, ne iz neke eksotike, ampak zato, ker živim v takem razmerju in zato, ker moram vzgojiti svoje otroke. Mislim, da je izobrazba tista, ki je najbolj pomembna – kako se odzvati, da si najmanj ranjen."

Avtorica sledi vsem zaznavam čustvenih stanj, medosebnih odnosov, pa tudi družbenega ozadja z jezikom, ki je izrazno zelo bogat in pomensko gost. Na eni strani izstopa poetičen, metaforičen izraz, na drugi strani se podobe naše stvarnosti namenoma zrcalijo tudi v grobih, nizkih jezikovnih legah. Gabrieli Babnik Ouattara je uspelo v prepletu različnih življenjskih usod povedati, kaj v življenju resnično šteje, zakaj se je treba odpreti drugemu in ne vztrajati v lastni samozadostnosti.