Pogosto nam delata preglavice ne in bo, pa je stvar zelo preprosta: ne bo pomeni nekaj povsem drugega kot nebo. Foto: MMC RTV SLO
Pogosto nam delata preglavice ne in bo, pa je stvar zelo preprosta: ne bo pomeni nekaj povsem drugega kot nebo. Foto: MMC RTV SLO
Bryce Dallas Howard je na letošnji podelitvi nagrad kritikov (CCA) blestela v lahni gorčično rumeni obleki. Foto: Reuters
Zbor Božičkov
Pravilo o pisanju oz. nepisanju vezaja ponovimo na primeru Božičkove obleke: ta je rdeče-bela, ker jo zaznamujeta dve čisti barvi, tako kot je francoska zastava modro-belo-rdeča. Belo rdeča namreč označuje rdečo barvo s prvinami bele, torej prelivajoči se barvi. Foto: EPA
Teja Belak
Kdor visoko leta, nizko pade, pravi slovenski pregovor. To sicer ne velja za izurjene športnike, ki z vratolomnimi skoki priklepajo naše poglede (na sliki Teja Belak), pa tudi ne za visoko leteče ptice, prej ali slej pa za zasanjane, pač previsokoleteče načrte. Foto: BoBo

Kratka besedilna sporočila, t. i. SMS-i, z enim samim sosledjem malih in velikih črk, brez vsakega presledka in praviloma brez ločil, so res da že skorajda pozabljeni — še posebej, če so pristali med neprebranimi. V Bangkoku npr. so brez presledkov pisali vedno in tako pišejo še danes — presledki v tajščini namreč nimajo vloge medbesednega ločevanja, podobno kot v kitajščini in japonščini, saj posamezen znak predstavlja celo besedo. V slovenski pisavi pa so presledki samoumevni in bolj ali manj nesporni, tudi tisti za pikami, malo manj pred tropičji — kar pa ne velja za številne primere, ko npr. ne vemo, ali naj »prav tako« zapišemo skupaj ali narazen.

Zapis besed brez presledkov imenujemo tudi scriptio continua (lat. neprekinjen zapis). V klasični grščini in latinščini se presledkov, drugih ločilnih in razločevalnih znakov, kakor tudi kombinacije malih in velikih črk, med besedami načeloma ni uporabljalo. Zapisana beseda je namreč predstavljala zgolj pripomoček pri govorjenju, presledki pa se za potrebe zasebnega branja uveljavijo šele pozneje. Uporabniki slovenskega jezika pa dandanes ta zapis uporabljamo npr. na pošti ob prevzemu pošiljke pri zapisu datuma ali pri zapisu medmrežnih in elektronskih naslovov itd.

Slovenski pravopis o zapisovanju skupaj ali narazen med drugim navaja nerazdružljivost kot pogosto merilo za to, ali se besede pišejo tako ali drugače. Torej, če med dve besedi lahko vrinemo poljubno tretjo besedo, potem ti besedi zapisujemo narazen (npr. napoti si mi — stal je na svoji poti). A kaj hitro zaznamo, da je pisanje skupaj oz. narazen precej nedosledno in velikokrat nedorečeno — ali zaradi praktične rabe ali vplivov tujih jezikov. Slovenski jezik namreč daje prednost npr. kockam lego pred legokockami (ang. Lego bricks, nem. Lego Steine), čeprav sta oba zapisa ustrezna.

Prava komedija zmešnjav pa nastane pri zapisu barv in barvnih odtenkov. Letošnje jesensko-zimske modne smernice so prinesle npr. plemenito purpurno rdečo in šokantno gorčično rumeno. Poznamo tudi pšenično oranžno ali ciklamno roza in limetino zeleno, kjer prislov (pšenično) in barvo (oranžno) zapisujemo kot dve ločeni besedi, saj lahko besedi po načelu razdružljivosti razvežemo s primerjalnim kot (roza kot ciklama, rumen kot gorčično seme ali rdeč kot purpur oz. škrlat in zelen kot limeta). Zelena barva limete ima lahko različne odtenke, od zelenkasto rumene do svetlo ali olivno zelene — pač glede na zrelost sadeža. Pri barvnih odtenkih enotnih barv, kot je svetlo zelena, pravopis dopušča dve možnosti zapisa, tj. ali skupaj ali narazen. Pri terciarni barvi modrozelena (modro zelena) pa gre za zeleno barvo z modrim odtenkom, medtem ko zelenomodra (zeleno modra) predstavlja modro barvo z zelenim odtenkom. Govorimo o t. i. medponskih podrednih zloženkah, pri katerih odtenek nastane iz dveh neenakovrednih barv, ki ju v zloženko povežemo s črko o oz. medpono (-o-). Če povzamemo, modrozelena je isto kot modro zelena, a ne kot zelenomodra in zeleno modra, nikakor pa to ni isto kot modro-zelena oz. zeleno-modra.

Slovensko besedotvorje pozna tudi medponske priredne zloženke, npr. črno-bela, kjer sta barvi vzorca enakovredni, kar v zapisu ponazorimo s kratko črtico med besedama in brez vsakega presledka, tj. z vezajem, npr. babičin rdeče-beli kockasti prt.

Kakorkoli, tudi besede s poljubnostnim -koli pišemo ali skupaj ali narazen, ob tem pa je, vsaj znotraj posameznega besedila, priporočljivo dosledno uporabljati en način zapisa. To torej velja za kar koli, kar bi kdor koli želel na kakršen koli način in ne s čimerkoli zapisati skupaj ali narazen — razen pri rukoli in brokoliju ali kar se tiče nikoli in okoli, kjer o zapisu ni dvoma. Podobno velja za besede s -kdo, npr. malokdo in malo kdo.

Še vedno pa se pojavijo trenutki, ko se enostavno ne moremo spomniti, da se zanikani glagoli »ne gre« in »ne vem« ali »ne bo« nesporno zapisujejo narazen. Zanimivi so tudi sklopi, kot so očenaš, nebodigatreba ali pridanič, ki se pišejo skupaj, podobno tudi vnaprej (a ne v redu!). Narazen zapisujemo npr. tudi prav tako ali na glas. In če se zdi, da imamo obe možnosti zapisa pri po navadi (ponavadi), ne nazadnje (nenazadnje), ne glede (neglede), na hitro (nahitro), po malem (pomalem), čim več (čimveč) itd., naj opozorimo, da se pri pisavi skupaj ali narazen ne smemo zanašati na SSKJ, ki ugotavlja rabo, temveč na pravopis, ki jo predpisuje, in sicer narazen. Tako tudi na tanko ne pomeni isto kot natanko, čeprav je natanko oz. natančno razlaganje zapisovanja skupaj in narazen lahko zelo podobno prizadevanju na tanko narezati sveži kruh s topim nožem.