Vsak dom ima svojega, pa vsak vrtec in šola; marsikatera podjetja pripravljajo božičkovanja in nekatera druga prednovoletna slavja … A v resnici je samo eden! Tisti, ki v božični noči pod vsakršna in vsakogaršnja božična drevesca položi dokaj marsikakšnih presenečenj; neki mož, a ne kar kateri koli, temveč isti kot lani ‒ on jih prinaša vsem tistim "ta pridnim".

V enem od spevov Odiseje domnevni avtor tega grškega junaškega epa, Homer, premetenega junaka Odiseja poimenuje z neosebnim zaimkom "Nikdo" oz. "Nihče". Odisej namreč kiklopskega velikana Polifema ne samo opijani, ampak ga tudi oslepi. Polifemovo besnenje iz sosednjih jam privabi druge Kiklope. Na njihova vprašanja o razlogih neznosnega vpitja Polifem odgovarja, da mu Nihče (ne) povzroča bolečine: "Nihče je tisti, ki me hoče zvijačno in s silo umoriti." "Če je Nihče tisti, ki ga hoče umoriti, potem lahko gremo spat," sklenejo Kiklopi.

Nihče, ki ga najdemo v Sovretovem prevodu Odiseje, je nikalni samostalniški zaimek, ki prisotnost osebe zanika. Oblika nikdo, ki jo uporabi Janez Gradišnik, pa je njegova redkejša zaznamovana sopomenka. Nikalni zaimki (nihče za človeka in nič za t. i. nečloveka) so ena izmed osmih skupin samostalniških zaimkov. Kot posamostaljeni pridevniški zaimek se nihče oblikuje v nobeden, ki sodi v eno izmed enajstih skupin posamostaljenih pridevniških zaimkov. Poznamo pa še štiri obsežnejše druge skupine pridevniških neosebnih zaimkov z enajstimi podskupinami. Oblike nobeden ‒ nobena – nobeno uporabimo, kadar govorimo o preglednem številu oseb, torej če je jasno, da govorimo npr. o dveh ljudeh: "nobeden izmed njiju", in ne "nihče izmed njiju". Treba je tudi razlikovati med nobeden (samostalniški zaimek, ki lahko stoji sam zase kot samostojni stavčni člen) in noben (pridevniški zaimek, ki potrebuje ob sebi jedrni samostalnik): "Noben sodelavec ni prišel na novoletno zabavo."

Slovenski jezik ima raznovrstne samostalniške in pridevniške osebne ter neosebne zaimke. Pri pouku slovenskega jezika v srednjih šolah zaradi (pre)obsežnosti te snovi in pomanjkanja časa predvsem področje neosebnih pridevniških zaimkov ostane nemalokrat v celoti nepojasnjeno in dojeto kot strukturalistično izjemno zahtevno poglavje slovenskega oblikoslovja.

Osebni samostalniški zaimki, kot pove že ime, izražajo osebo, ki jo izražajo v različnih številih in spolih, npr. on (3. oseba ednine, moški spol) ali nama (1. oseba dvojine, spola pa brez sobesedila ni mogoče določiti); lahko pa jim določimo tudi sklon (on – imenovalnik ali nami – orodnik). Neosebni pridevniški zaimki, tudi samostalniški, recimo vsak oz. vsakdo, pa glagolske osebe ne izražajo, saj so neosebni ‒ čeprav dejansko izražajo neko t. i. splošno tretjo osebo ednine, se pa nedvomno sklanjajo, pri čemer pogosto prihaja do neustreznih oblik.

"Ti pa res z ničemer nisi zadovoljen!« lahko slišimo npr. pri sklanjanem nikalnem samostalniškem zaimku nič, saj se orodniški sklon enači z mestnikom (pravilno: z ničimer). Pogosto se nepravilno sklanjajo tudi vprašalni zaimki, recimo "Le s čem nas bo presenetil letos …" (pravilno: s čim).

V slovenskih kuharskih oddajah se rabi stilno neustrezni pridevniški vrstni oziralni zaimek kateri in to na mestih, kamor ne spada, npr. "Dodamo muškatni orešček, katerega naribamo tik pred uporabo" ali "Na testo, katero je počivalo v hladilniku, položimo makov nadev". In potem se ta kateri, vse dokler jedi ne postrežemo, ne konča. V tovrstnih primerih je ustrezna druga oblika, tj. zaimek ki, ki ga uporabljamo v vseh oblikah, v katerih ne nastopa predlog, medtem ko je kateri načeloma ustrezen le v zvezi s predlogi, npr. "Juho, s katero zalivamo meso, na koncu previdno odcedimo".

Med istostne pridevniške zaimke uvrščamo tudi zaimka enak in isti. Enak uporabljamo, kadar poimenujemo dve identični stvari, ki se v ničemer ne razlikujeta; z zaimkom isti pa poimenujemo samo eno stvar. Z bratom npr. lahko nosiva isto majico, le da jo včasih nosim jaz, drugič pa on ‒ v tem primeru gre za eno in isto majico. Kadar pa imava oba enako majico, lahko vsak svojo nosiva tudi oba hkrati, če želiva, ker gre za dve enaki majici.

Pri majicah lahko precej preprosto določimo, ali gre za isto ali enako stvar; zadeve z istim in enakim Božičkom pa so malo bolj zapletene, vsaj dokler otroci poznajo samo istega, medtem ko o enakem pred njimi ne smemo govoriti.