Borisu Pahorju veznik a na začetku povedi ni tuj. V Nekropoli ga morda uporablja tudi kot onomatopejo, glas, ki že od starih Grkov posnema stok zlomljenega ter krik ob bolečini. Foto: RTV
Borisu Pahorju veznik a na začetku povedi ni tuj. V Nekropoli ga morda uporablja tudi kot onomatopejo, glas, ki že od starih Grkov posnema stok zlomljenega ter krik ob bolečini. Foto: RTV
Petelinji zajtrk
Pogosto rabo veznika na začetku stavka oz. povedi pogosto najdemo tudi npr. v Petelinjem zajtrku Ferija Lainščka. Seveda, saj je življenjsko pogovoren. Foto: Televizija Slovenija
Marija Šerifović
Marija Šerifović kriči od veselja! Za glas A jezikoslovci pravijo, da ima največjo odprtostno stopnjo. To pomeni, da je ustna votlina najbolj odprta in zrak neovirano prehaja iz pljuč mimo glasilk. To je najpreprostejša lega govoril, zato ne preseneča, da imata besedi mama in ata (pogosto med najzgodnejšimi otroškimi besedami) po dva a. Foto: EPA
Janet Leigh
Glas A označuje tudi krik. Na sliki legendarni prizor pod prho iz filma Psiho. Foto: IMDb

Poleg pogovornega izraza, ki uvaja vprašanje, je lahko »a« tudi medmet, s katerim med drugim izrazimo začudenje ali zavrnitev: »A, pa res!« Najpogosteje je protivni veznik za izražanje nasprotja s prej povedanim:»Vidim tebe, a njega ne«. Lahko je torej tudi samostojna črka, beseda, predpona (npr. atipičen), končnica (npr. črka) itd.

V prostem govoru se protivni veznik »a« ‒ namesto daljših sopomenskih veznikov, kot so ali, ampak in toda ter pa ‒ pojavlja vse pogosteje in v različnih vlogah ter na različnih mestih v stavku oz. povedi. Pravzaprav zelo ekonomično nadomešča vse naštete veznike. Čedalje pogosteje se v tej vlogi pojavlja na začetku stavka ali povedi: »A v današnjem času se raba tega veznika spreminja«. Raba protivnega veznika »a« na začetku stavka oz. povedi je, kot kaže vsakdanja javna jezikovna raba oz. korpusno jezikoslovje, v porastu, pri čemer pa ne moremo trditi, da je raba le-tega ustrezna ali ne, lahko se nam le zdi, da je neustrezna za določeni tip besedila.

Raba tega veznika se nam v primerjavi s toda in ampak sicer lahko zazdi celo manj knjižna, glede na rabo pa je zelo pogosta (čeprav ne tako kot pa). Tukaj se pojavi vprašanje, koliko se nam sploh zdi ustrezno stavek oz. poved začenjati s katerim koli veznikom, kar pa je tako v korpusni rabi kot slovenski visoki literaturi zelo pogosto.

Protivni »a« na tem izpostavljenem mestu namreč najdemo tudi v visoki slovenski književnosti, npr. skorajda na vsaki strani Pahorjeve Nekropole, kjer znani slovenski avtor to besedico na začetku stavka v tej vlogi uporablja zelo pogosto: »A obenem, glej, od nekod se nepoklicano in rahlo vsiljivo tihotapi skromno zadoščenje /…/« in »A za jutrišnji dan se mi napovedujejo nove pokrajine /…/«. Pahor na drugih mestih uporablja tudi veznik »pa« namesto »a«: »/…/ pa bi mi ledena sapa /…/« Ob tem se zastavlja vprašanje, ali se kratek »a« na začetku stavka ne pojavlja kot naravna pripovedna težnja govorca. Omenjeno rabo tega najkrajšega veznika na začetku stavka oz. povedi pogosto najdemo tudi npr. v Petelinjem zajtrku Ferija Lainščka, medtem ko ga npr. pri Cankarjevem Hlapcu Jerneju v tej vlogi tako rekoč ne zasledimo.

V splošnem govoru zaznavamo težnjo, da veznik »a« na začetku povedi prevladuje in vse bolj stopa v običajno rabo ter skorajda že nastopa kot jezikovna figura. Morda smo se govorci že naučili zelo praktično uporabljati jezik, pri čemer dolgi vezniki (četudi, dasiravno, ako, pak itd.) izginjajo oz. se skrajšajo, čeprav se po drugi strani še vedno pogosto uporabljajo dvojni vezniki tipa »a vendar«. V nekaterih »doktor romanih« npr., kjer bi sicer pričakovali več pogovornosti in več protivnega a-ja, le-tega na začetku povedi ne najdemo posebej pogosto, saj se pogosto uporablja »toda«: »Toda jaz nimam razmerja s tem zdravnikom, kot vi mislite, je razdvojeno zakričala čedna sestra.«

Slovenska slovnica nam med drugim pove, da je izgovorna točka samoglasnika A glede na položaj glavne mase jezika nizko in srednje v ustni votlini. »A« nastane, če se jezik iz mirovanja malo zniža, kar kaže na to, da je izgovor tega glasu relativno enostaven, zaradi česar govorci naravno težimo k uporabi te besedice.

Že Linhart je dejal: »Če je pak tako, tak ni drugače ‒ sila kóla lómi.« Ne da bi se prav zavedeli, smo na podoben način pri zastarelem vezniku »pak« izgubili končni –k in danes uporabljamo samo »pa«, pa še rabo tega nam pogosto odsvetujejo. Prav tako nam npr. odsvetujejo rabo veznika ako, katerega raba peša in ki je pogosto uporabljen npr. tudi v Levstikovem Martinu Krpanu: »To moraš pa vse domu na Krajnsko spravit, ako hočeš.«