Sašo Vollmaier (1982). Foto: Nika Hölcl Praper
Sašo Vollmaier (1982). Foto: Nika Hölcl Praper

Pred koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ki bo 11. aprila, predstavlja skladbo Feng Cha. Ta klavirska mojstrovina je naslovljena po istoimenski predstavi, ki jo je Vollmaier pred tremi leti ustvaril v umetniškem kolektivu Atelier Performative Künste v Düsseldorfu, ki deluje kot enota mednarodnega umetniškega centra Roy Hart.

Klavirski recital
Vollmaier: Ligeti, kako razložiti Ligetija mrtvemu občinstvu
11. 4. ob 20. uri
Gallusova dvorana Cankarjevega doma

Klavirski recital oziroma glasbeni performans, ki ga Sašo Vollmaier pripravlja z razširjeno ekipo, temelji na ideji performativnega umetnika Josepha Beuysa, nekoč profesorja prav na düsseldorfski umetniški akademiji, in na treh skladbah madžarskega skladatelja Györgya Ligetija. 20. aprila bo koncertu mogoče prisluhniti tudi na Ravnah na Koroškem, konec prihodnjega meseca pa še na Ligetijevem festivalu v Budimpešti.

Videospot za skladbo sta ustvarila Akaša Bojić in Luka Umek (Komposter). Njuna videoscenografija je ob zvočni dimenziji tudi eden izmed glavnih elementov projekta Kako razložiti Ligetija mrtvemu občinstvu. Producent in skladatelj Luka Jamnik, ki je z Vollmaierjem sodeloval že pri prejšnjih projektih, bo na recitalu iz režije spreminjal zvočno podobo klavirskega tona.

"Sočasno umetniško izražanje in ustvarjanje Ligetija in Beuysa je v Vollmaierju vzbudilo željo po sodelovanju in novem ustvarjanju glede na njun umetniški prispevek. Na eni strani je to Ligetijev 'ekstremni elektronski' pristop do akustičnega inštrumenta, na drugi pa Beuysov koncept rušenja zidu med življenjem in umetnostjo," piše v napovedi recitala. Sašo Vollmaier se je ob stoletnici Ligetijevega rojstva lotil njegovih klavirskih skladb, ki jih bo premierno predstavil na recitalu, za katerega je izbral trojico njegovih klavirskih kompozicij.

Sorodna novica Stoletje velikega Josepha Beuysa, ki je zase trdil, da je umetnik le, če je vsakdo umetnik

Beuys je leta 1965 v svojem znamenitem performansu, naslovljenem Kako obrazložiti slike mrtvemu zajcu, mrtvi živali tri ure v galeriji razlagal slike in umetnost, občinstvo pa je performans lahko spremljalo samo za stekleno steno. Njegova želja je bila, da bi občinstvo prišlo do zaključka, da gre pri umetniškem performansu – kot tudi pri koncertnem nastopu – za "duhovno povezavo med smrtjo in človeštvom ter nevidnimi energijami, ki same po sebi vodijo naravo in naša življenja. To ni bilo delo, o katerem bi moral gledalec razmišljati in ga poskušati dešifrirati s svojo glavo, temveč naj bi ga začutil s takšnim naravnim instinktom, kot ga uporablja zajec, ko se zakoplje in si ustvari svoj dom," še piše v napovedi.

Sicer pa sta bila Beuys in Ligeti znanca, ki sta v nekem smislu uporabljala enako metodo razmišljanja o estetskem in estetski funkciji umetnosti – vsak seveda v svojem mediju, ki pa sta se delno tudi pretakala.

"Kako razložiti Ligetija mrtvemu občinstvu" - klavirski recital Saša Vollmaierja