"26 del je že dobro, a ni dovolj. Precej jasno je, da to ni dovolj v primerjavi s sedem tisoč deli, kolikor jih je še v ujetništvu v teh muzejih. To se mi zdi ponižujoče," je režiserka povedala na tiskovni konferenci. Foto: EPA
Sorodna novica "Restitucija s pogoji je neokolonializem." Zagovor ne zares dorečene vrnitve beninskih bronov.

V tekmovalnem programu 74. Berlinala so predvajali novi film francosko-senegalske režiserke Mati Diop, dokumentarec Dahomey. Režiserka tematizira vrnitev 26 umetnin, ki so bile v času francoske kolonizacije ukradene kraljestvu Dahomey, zdajšnjemu Beninu. Diop meni, da je vrnitev samo 26 umetnin od 7000, kolikor so jih ukradli, preprosto ponižujoča.

Mati Diop se je v zgodovino svetovne kinematografije vpisala kot prva temnopolta režiserka, ki je leta 2019 s filmom Atlantics prejela veliko nagrado v Cannesu.

Njen novi film, ki se poteguje za berlinske medvede, se začne v trenutku, ko 26 umetnin, ki so jih kolonizatorji leta 1892 odnesli iz Dahomeya, leta 2021 potuje iz Pariza nazaj domov. V Beninu zavlada prava evforija, ki pozneje preide v zelo vsebinsko razpravo študentk in študentov, ki se osredotoča na zgovorni dejstvi: lastne zgodovine ne poznajo, sporazumevajo pa se v francoščini, saj jih njihovega jezika niso naučili.

Musée du Quai Branly, največji etnološki muzej v Franciji, ima v svoji zbirki še več kot tri tisoč predmetov iz Benina. Številni so tudi v manjših muzejih in zasebnih zbirkah. Foto: Les Films du Bal - Fanta Sy
Musée du Quai Branly, največji etnološki muzej v Franciji, ima v svoji zbirki še več kot tri tisoč predmetov iz Benina. Številni so tudi v manjših muzejih in zasebnih zbirkah. Foto: Les Films du Bal - Fanta Sy
Od desne: Habib Ahandess, Josea Guedje, Mati Diop in Gildas Adannou na rdeči preprogi ob premieri filma Dahomey. Foto: EPA
Od desne: Habib Ahandess, Josea Guedje, Mati Diop in Gildas Adannou na rdeči preprogi ob premieri filma Dahomey. Foto: EPA

Kompleksna vprašanja narodove identitete
Izobraževalni sistem v Beninu je namreč kuriran skozi prizmo Zahoda. Kaj čutiti do vrnjenih ukradenih predmetov, za katere do pred kratkim še niso slišali? Je njihova identiteta odvisna od teh umetnin ali nematerialne dediščine, običajev?

Premalo, prepozno
Diop v filmu pretresa različne vidike kompleksnega vprašanja: od vsesplošnega zadovoljstva, da so umetnine spet doma, do besa in ponižanja ob tem, da jim francoski predsednik Emmanuel Macron pokroviteljsko vrača peščico tistega, kar je že stoletja njihovo.

Režiserka je problematiko želela, kot je povedala, predstaviti na čim bolj otipljiv način, da bi tako presekala kolektivno pozabo beninskega naroda, ki zdaj tudi s pomočjo vrnjenih predmetov stopa v stik s svojo dediščino. "Zakaj moram citirati Platona ali Aristotela, da me jemljejo resno," se sprašuje eden od študentov v njenem filmu.

Metafizična razsežnost filma je glas umetnin, ki iz zamolklih globočin spregovorijo kot duša naroda. To je narod, ki si mora ponovno prisvojiti svojo zgodovino ne glede na vse politične agende, in v njej najti nov ponos, je na novinarski konferenci še povedala Diop.