Maksimović si je med drugim kot asistent režije nabiral izkušnje pri Đurovem Traktorju, ljubezni in rokenrolu, sicer pa mu ni tuja niti igra: igral je tako v Kajmaku in marmeladi kot denimo v Naši mali kliniki. Foto: Irfan Redžović
Maksimović si je med drugim kot asistent režije nabiral izkušnje pri Đurovem Traktorju, ljubezni in rokenrolu, sicer pa mu ni tuja niti igra: igral je tako v Kajmaku in marmeladi kot denimo v Naši mali kliniki. Foto: Irfan Redžović

Imam iste probleme kot večina sodržavljanov: kredit, nimam redne službe, nervirajo me nesposobni politiki, nervira me, da ljudjem jemljejo parkirišča, ki po vsej logiki pripadajo stanovalcem, nervirajo me nepravična sodišča in nerviram se glede odhoda slovenskih nogometašev v Brazilijo.

Scenarij za film je Maksimović začel pisati pred štirimi leti, ko je še razmišljal o kratki zgodbi, a je nato pri producentih TV Slovenija naletel na dovolj zanimanja, da se je lotil celovečerca. Foto: RTV SLO / Žiga Gašperin

Pri nas je velik problem v tem, da večina misli, da so zaključilil svoje delo, ko je film enkrat narejen.

Slobodan Maksimović: v življenju je treba vztrajati! Foto: Irfan Redžović
Z Johanovo zgodbo se kot kontrast prepleta štorija o mladi, naivni turbofolk pevki, ki se bo morala na lastni koži naučiti, kakšna je cena slave. Foto: RTV SLO / Žiga Gašperin
Ob novici, da je nagrajen z vesno za najboljšo glavno moško vlogo, je bil Bakovič bojda ganjen, a obenem razočaran nad načinom podelitve in banalnostjo kritike strokovne žirije. Foto: RTV SLO / Žiga Gašperin
Na festivalu v Skopju se bo poleg "Sunderlanda" predstavil tudi Shanghai Gypsy, torej Šanghaj Marka Naberšnika. Foto: RTV SLO / Žiga Gašperin

Napovednika za film Hvala za Sunderland, zgodbo o malem tovarniškem delavcu (Gregor Baković) s kilavo plačo in velikimi sanjami. V želji po boljšem življenju in zaslužku si na skrivaj "sposodi" prihranke svoje tašče, denar pa po nasvetu prijatelja Janeza (Jernej Kuntner) pri lokalnem prevarantu Zlatku (Branko Đurić) “vloži v tuje trge”. Lahko si predstavljate, kako se to izteče. Ko ga zapusti še njegove neodgovornosti naveličana žena Sabina (Tanja Ribič), obupani Johan sklene svojemu življenju narediti konec. A ker res nima sreče, se mu zalomi celo to ...

Film, ki je nastal pod okriljem Igranega programa TV Slovenija, je portoroška žirija izbrala za najboljši igrani celovečerec festivala; nagrado je ekipi prinesel tudi Gregor Baković, ki je prepričal v glavni vlogi poštenega Johana. Za stransko moško vlogo je bil nagrajen Branko Đurić - Đuro (žirija v njem prepoznava inovativnost), film pa je bil nagrajen še za najboljšo montažo - priznanje sta prejela Jurij Moškon in Milan Milošević. A kaj, ko filma, ki je režijo - po besedah Mitje Okorna - "najbolj zabaval in se jih dotaknil", večina Slovencev sploh še ni mogla videti (ga bodo pa zato naslednji teden na festivalu v Skopju lahko videli Makedonci).

O genezi in usodi njegovega prvega celovečerca smo povprašali Slobodana Maksimovića, Sarajevčana, ki ga je študij na AGRFT-ju zanesel v Ljubljano, mimogrede, že s svojim prvim študentskim filmom, 1/2, se je prebil v sekcijo Tous Les Cinemas Du Monde canskega filmskega festivala.

Vaša zmaga na FSF-ju je bila za marsikoga presenečenje – predvsem zato, ker o Hvala za Sunderland v javnosti pred festivalom ni bilo skoraj nobenega govora (za razliko od nekaterih drugih filmov v tekmovalnem programu). Je bila zmaga presenečenje tudi za vas ali pa ste jo na tihem pričakovali?

Bil sem popolnoma presenečen in niti v sanjah nisem pričakoval glavne nagrade za najboljši film. Mogoče tudi zato, ker za seboj nisem imel marketinške mašinerije in so mediji Hvala za Sunderland večinoma ignorirali.

Je po zmagoslavju rahlo grenak priokus vseeno pustil komentar žirije, da letos niso imeli na izbiro "nobenih presežkov"? Ali pa se s tako oceno trenutne slovenske produkcije kar strinjate?

Najprej moramo razčistiti, kaj je to presežek? Je presežek posneti Batmana ali Jamesa Bonda v Sloveniji? Jaz res ne vem, kaj določenim ljudem pomeni presežek. V Sloveniji je presežek že to, da posnamete film. In če je na festivalu slovenskega filma 7 celovečercev, je to izjemen dosežek. Sicer pa se o okusih ne razpravlja, pravijo stari Rimljani.

Imate morda kak komentar na vse naknadne zaplete – če ste jih seveda spremljali – z žirijo, ki je bila bojda naprošena za natančnejšo razlago, zakaj določenega filma ni nagradila?

Nimam in sploh ne vem, za kakšne zaplete gre.

Ima zmaga na FSF-ju poleg časti tudi kako bolj "oprijemljivo" posledico? Vprašano drugače: bomo film v luči njegovega uspeha lahko kmalu videli na rednem sporedu kinematografov? Rahlo nenavadno se zdi, da si ga ljudje niso mogli iti ogledat takoj po FSF-ju, ko se je o njem največ govorilo …

Poleg štirih vesen bi to bila največja nagrada zame in za izjemno ekipo, s katero smo soustvarjali Hvala za Sunderland. Na TV Slovenija so mi obljubili, da bodo naredili vse, da bo film na rednem sporedu kinematografov. Imamo že ponudbo kinodistributerja, imamo ogromno ljudi, ki sprašujejo, kdaj bo film v kinu. Upam, da bo film kmalu v kinu, ker mislim, da si to zaslužimo in mi in publika.

Bi se dalo reči, da je Johan tipično slovenski junak – po domače povedano, rahlo resigniran "luzer", ki se mu vse tegobe na glavo zgrnejo hkrati? Dežurni negativec, ki ga igra Đuro, po drugi strani ustreza splošni predstavi "južnjaka". Ste hoteli s tem na nek način ironizirati stereotipno delitev vlog: Slovenci sebe radi vidimo kot žrtve, južnjake pa avtomatično okrivimo za vse, kar nam gre narobe?

Nisem mislil tega. Na splošno se izogibam generalizaciji in posploševanju. Niso vsi Slovenci “luzerji” in niso vsi “južnjaki” pokvarjenci. Ukvarjal sem se s konkretnim primerom Johana in ljudi, ki ga obkrožujejo. Žal je v današnji Sloveniji veliko podobnih ljudi.

Se vam zdi, da imate, ker ste po rodu iz Sarajeva, določeno prednost v obliki drže "outsiderja", kritične distance do slovenske družbe, ki je verjetno nujna, če hočeš snemati komedijo?

Uh, težko vprašanje. Ne vem točno, kaj nosim v sebi - mogoče bodo to bolj vedeli tisti, ki bodo videli film. Vem pa, da nimam več kritične distance do slovenske družbe, ker sem tudi sam njen del. Imam iste probleme kot večina sodržavljanov: kredit, nimam redne službe, nervirajo me nesposobni politiki, nervira me, da ljudjem jemljejo parkirišča, ki po vsej logiki pripadajo stanovalcem, nervirajo me nepravična sodišča in nerviram se glede odhoda slovenskih nogometašev v Brazilijo.

Hvala za Sunderland nenehno lovi ravnotežje na meji med smehom in solzami. Breme tega, da film ne zdrsne v (nenamerno) patetiko, verjetno v veliki meri leži na plečih igralca. Ste imeli Gregorja Bakovića pred očmi od samega začetka?

Da, Gregor Baković je bil moja prva izbira in sploh nisem razmišljal o alternaciji. Vesel sem, da sva sodelovala. Življenje samo ves čas lovi ravnotežje med smehom in solzami - in moj cilj v življenju je, da bi smeh nenehno pravladoval. Da ne bo pomote: ne mislim, da je Hvala za Sunderland komedija, prej bi rekel, da je življenjska drama ali pa življenjski film. Najraje pa ga ne bi opredeljeval žanrsko; naj gledalci sami začutijo, ali se bodo smejali, jokali, ali pa oboje. Film nosi lepo sporočilo o vztrajnosti in želim si, da bi čim manj ljudi obupavalo nad težkim življenjem. Treba se je boriti!

Nekje sem zasledila, da si niste posebej zadali naloge posneti črno komedijo, pač pa da ste hoteli posneti film "o stvareh, ki jih vsak dan vidite okrog sebe". Kljub temu pa ste svojemu junaku namenili pravljičen, deus-ex-machina zaključek. Je bila to namerno dodana spodbudna nota, ki jo trenutna situacija in okoliščine zahtevajo?

Ne bi rad vašim bralcem odkrival konca, ampak se mi ne zdi, da je zaključek “pravljičen”. Ali pa je morda v današnjem času že to, da smo živi, pravljično?!?

Film se v prihodnje odpravlja na skopski festival. Na katere festivale ga bo še zaneslo? Kje ga boste predstavljali?

Na koliko festivalih bo prikazan film, je odvisno od tega, koliko ga bomo pošiljali. Za zdaj žal to počnem le jaz, čeprav v vaši hiši obstaja oseba, ki je plačana za to. Pri nas je velik problem v tem, da večina misli, da so zaključili svoje delo, ko je film enkrat narejen. Šele takrat je treba narediti največ, da sploh pride do publike in povrne vloženo!

Naša naslednja postaja bo Makedonija. V sredo, 21. novembra, bo Hvala za Sunderland prikazan v Skopju, na festivalu Cinedays, natančneje, v tekmovalnem programu Cine Balkan.

Ana Jurc

Imam iste probleme kot večina sodržavljanov: kredit, nimam redne službe, nervirajo me nesposobni politiki, nervira me, da ljudjem jemljejo parkirišča, ki po vsej logiki pripadajo stanovalcem, nervirajo me nepravična sodišča in nerviram se glede odhoda slovenskih nogometašev v Brazilijo.

Pri nas je velik problem v tem, da večina misli, da so zaključilil svoje delo, ko je film enkrat narejen.