Film Mož brez krivde preizprašuje tudi gledalčevo stopnjo empatije. Koliko sočutja si zasluži posameznik, ki ni v življenju gledal na nikogaršnjo, razen na lastno bolečino? Foto: SFC/Debora Vrizzi
Film Mož brez krivde preizprašuje tudi gledalčevo stopnjo empatije. Koliko sočutja si zasluži posameznik, ki ni v življenju gledal na nikogaršnjo, razen na lastno bolečino? Foto: SFC/Debora Vrizzi
Zamejski Slovenec Ivan Gergolet je bil rojen leta 1977 v italijanskem Tržiču in je diplomant filmskih študij na Univerzi v Bologni. Je eden od medijskih aktivistov, ki so ustvarili OrfeoTV, prvo ulično televizijo v Italiji. Foto: MMC RTV SLO
Zamejski Slovenec Ivan Gergolet je bil rojen leta 1977 v italijanskem Tržiču in je diplomant filmskih študij na Univerzi v Bologni. Je eden od medijskih aktivistov, ki so ustvarili OrfeoTV, prvo ulično televizijo v Italiji. Foto: MMC RTV SLO

Pri celovečercu Mož brez krivde, ki je v četrtek v okviru tekmovalnega programa gostoval na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, je najbolj zanimivo to, da temo ekološke katastrofe in posledične človeške tragedije razpira v sferi intimnega.

Tematsko je Mož brez krivde nadgradnja avtorjevega kratkega filma Prah (2009), v katerem je odprl vprašanja pogorišča v družinah in človeških odnosih, ki ga s seboj pustijo zastrupitve z azbestom. Za Gergoleta azbest ni samo teoretičen, abstrakten bavbav: "Odraščal sem na italijanskem Krasu in v naših krajih ima vsaka družina koga, ki je delal v ladjedelnici v Tržiču in je bil mnogo let izpostavljen azbestu – moj oče, dedek, stric, vsi so delali tam. Ni rečeno, da bo vsak od njih zbolel, vsi pa živimo s strahom, da se bo nekoč nekaj zgodilo, da se bo bolezen pojavila. Hotel sem spregovoriti o tem strahu."

Njegov proces nabiranja snovi za scenarij je bil pasiven, nevsiljiv, pravi Gergolet. "Dolga leta sem opazoval vdove in to, kako doživljajo bolezen in smrt soprogov. Seveda sem govoril z njimi, a bolj kot govoril in spraševal sem poslušal in skušal črpati jezo, ki jo skrivajo v sebi."

Na delovnih mestih je azbestu izpostavljenih 125 milijonov ljudi po svetu, kar letno terja okrog sto tisoč smrtnih žrtev, izvemo iz besedila na zatemnjenem ekranu; zaradi deljene odgovornosti je iskanje krivca za te smrti pravno pogosto sivo območje.

A nato je tu že obraz, ki bo v te številke vdahnil življenje: Angela (italijanska igralka Valentina Carnelutti) šteje največ petdeset let, a je že vdova; enako velja za njeno najboljšo prijateljico Eleno (Rossana Mortara). V bolnišnico, kjer dela kot snažilka, nekega dne sprejmejo človeka, v katerem Angela vidi poosebljenje zla: nekdanji delodajalec njenega moža, gradbenik Francesco Gorian (Branko Završan) je doživel možgansko kap; popolnoma je odvisen od tuje nege in pomoči.

"Vsi imamo svoje fantazije o maščevanju"
Francescov sin Enrico (Enrico Inserra), ki nima pojma o očetovih poslih in skrivnostih, opazi le Angelino obvladovanje fizioterapije in neznanko najame, da bi mu pomagala pri negi očeta na domu. Iz protagonistkinega nedoumljivega izraza je težko razbrati, zakaj ponudbo sprejme: si hoče omogočiti soočenje s človekom, ki ga krivi za smrt mnogih? Namerava morda nemočnega starca kar pokončati? Film, ki ima v prve pol ure vse nastavke za psihološko srhljivko o maščevanju, kmalu zavije v moralno veliko bolj kalne, dvoumne vode. Angela se odloči, da bo Francescu odvzela, kar je v življenju najdragocenejše: sinovo ljubezen in podporo. Vseeno pa ni hladna zločinska velemojstrica, ki bi svoj načrt lahko izpeljala brez pomislekov.

Uvodni prizor filma je sanjska sekvenca, v kateri si Angela predstavlja nekakšno sojenje krivcu za smrti ljudi, izpostavljenih azbestu. Kot neme priče so v prizoru nastopili člani Združenja izpostavljenih azbestu v Tržiču. Foto: SFC/Debora Vrizzi
Uvodni prizor filma je sanjska sekvenca, v kateri si Angela predstavlja nekakšno sojenje krivcu za smrti ljudi, izpostavljenih azbestu. Kot neme priče so v prizoru nastopili člani Združenja izpostavljenih azbestu v Tržiču. Foto: SFC/Debora Vrizzi
Sorodna novica Poklon srednji Soški dolini in njeni travmatični izkušnji z azbestom

"V scenariju sem se potrudil podčrtati razkorak med fantazijo o maščevanju in realnostjo maščevanja. Ko imaš človeka pred seboj, in to bolnega človeka, stvari postanejo veliko bolj zapletene," je Gergolet pojasnil v pogovoru za MMC. "Vsi imamo svoje fantazije o tem, kako se bomo maščevali tistim, ki so nas prizadeli, pa to le redko speljemo. Angeli se vse vrača kot bumerang – karma jo sovraži. Vse, kar naredi proti Francescu, se pozneje obrne proti njej. Grozi ji, da bo izgubila še tiste odnose v življenju, ki so ji ostali, na primer odnos s hčerko."

Mož brez krivde je po igralski plati navdahnjen film, pri čemer daleč najbolj izstopa igralski vložek Branka Završana. Ogromen del svoje priprave na vlogo je igralec preživel v sodelovanju z zdravniki in fizioterapevti, ki so mu pomagali razumeti, kako se človeško telo po kapi giblje in koliko zmore. Ustvaril je lik, ki se mora izražati brez besed, skoraj brez mimike in brez govorice telesa – v resnici lahko na začetku Francesco premika le eno roko in ob tem s pogledom šviga po prostoru. Kljub temu je nezgrešljivo grozeča prezenca, še posebej ko se dovolj opogumi, da začne Angelo otipavati in grabiti.

V dinamiki med njima, ki je vedno na robu nasilja, je podton erosa in tanatosa, opozarja Gergolet. "Hotel sem zgraditi lik lažnivca: to je človek, ki ima za napredovanje in samoobrambo v življenju eno samo strategijo, laž. Ampak to ne pomeni, da zanjo ne more biti privlačen. Angela je vdova in sklepamo lahko, da že leta ni imela zares intimnega odnosa. Veliko smo vadili, kako naj reagira na neželene dotike moškega. Nekaj čuti, a jo je obenem pred sabo zaradi tega sram. Zelo ponosen sem na kompleksnost, ki smo jo z igralskim ansamblom zgradili."

Gergolet poučuje na področju ustvarjanja filma na srednjih šolah in v tržaškem zaporu, razvija in snema kratke filme, dokumentarce ter glasbene videospote in videe z družbeno vsebino, s katerimi promovira ustvarjanje filmov kot družbeno ozaveščenost. Foto: FSF/Katja Goljat, Matjaž Rušt
Gergolet poučuje na področju ustvarjanja filma na srednjih šolah in v tržaškem zaporu, razvija in snema kratke filme, dokumentarce ter glasbene videospote in videe z družbeno vsebino, s katerimi promovira ustvarjanje filmov kot družbeno ozaveščenost. Foto: FSF/Katja Goljat, Matjaž Rušt

Pot do odpuščanja je mogoča samo, če krivec za odpuščanje prosi. In žal se to v vsej politično-gospodarski zgodovini azbesta še ni zgodilo. Pa je zdaj minilo že toliko časa, da bi opravičilo že lahko pričakovali. Vdovam ne gre samo za odškodnine, čeprav je tudi ta del zgodbe pomemben. Gre za to, da bi kdo vstal in rekel: tudi mi smo grešili, tudi mi smo trpeli, nismo pričakovali, da bo taka katastrofa, a zdaj prosimo za odpuščanje.

Ivan Gergolet

Intuitivna stava na igralsko kemijo
Mimogrede: pokojni oče Angele Carnelutti, Francesco Carnelutti, je v kratkem filmu Prah odigral isti lik, ki ga je pozneje v Možu brez krivde upodobil Branko Završan.

"Valentinino kariero sem spremljal in zdela se mi je ena najboljših italijanskih igralk. A ko sem scenarij začel pisati, je bila za vlogo še premlada! (Smeh.) Vse skupaj je trajalo toliko časa, da smo deset let pozneje lahko sodelovali. Škoda je le, da njen oče tega filma ni mogel videti."

Glavna igralca sta se prvič srečala šele nekaj dni pred snemanjem. "Zelo me je bilo strah tega, da smo šli snemat brez kakršnih koli vaj – a mislim, da sem imel dobro intuicijo. Začeli smo s prizorom, v katerem (v domišljiji) plešeta tango, ker se mi zdi, da je tango dobra metafora za odnos med protagonistoma. Po tem prvem plesu je postalo jasno, da se bodo na snemanju dogajale velike stvari."

Nemogoče je odpustiti, če ni bilo prošnje za odpuščanje
Gergolet, ki je kariero začel kot politični in medijski aktivist (bil je eden od ustanoviteljev samoupravne ulične televizije OrfeoTV, "protiuteži berlusconizmu"), razbere razredno vprašanje v problematiki azbesta, s katerim so morali ravnati delavci, bogati pa so bili dovolj obveščeni, da si ga niso pustili vgraditi v svoje razkošne vile. "Kar se tiče analize družbe, lahko iskreno povem, da film sledi marksističnemu postopku in je politično obarvan. V sporočilu pa tega ni, saj v filmu ne spremljamo delavcev, ki so se skupaj borili za pravico. Vidimo le žensko, ki se bori sama – če ne za pravico, pa vsaj za kazen."

Sredstva za film so prispevale Slovenija, Italija in Hrvaška. Producenta filma sta bila Miha Černec in Jožko Rutar iz produkcijske hiše Staragara, v koprodukciji z italijansko produkcijsko hišo Transmedia Produzione in hrvaškim Propeler filmom. Film je nastal v sodelovanju z – med drugimi – Filmskim studiem Viba film in finančno podporo Slovenskega filmskega centra. Foto: SFC
Sredstva za film so prispevale Slovenija, Italija in Hrvaška. Producenta filma sta bila Miha Černec in Jožko Rutar iz produkcijske hiše Staragara, v koprodukciji z italijansko produkcijsko hišo Transmedia Produzione in hrvaškim Propeler filmom. Film je nastal v sodelovanju z – med drugimi – Filmskim studiem Viba film in finančno podporo Slovenskega filmskega centra. Foto: SFC

Veliko je bilo govora o tem, da je zgodba univerzalna, da so tragedije okrog azbesta povsod, da bi isto zgodbo lahko posneli v ZDA, Nemčiji, Španiji ali na Kitajskem. A v nekem trenutku so se mi moji liki zazdeli kot miši v laboratoriju - ugotovil sem, da jih moram zasidrati v naš specifični teritorij.

Ivan Gergolet

Edino pot do preseganja travme in novega začetka za posameznika Gergolet vidi v odpuščanju in spravi. "Odpuščanje je edini način, da lahko človek odpre novo poglavje. Pot do odpuščanja pa je mogoča samo, če krivec za odpuščanje prosi. In žal se to v vsej politično-gospodarski zgodovini azbesta še ni zgodilo. Pa je zdaj minilo že toliko časa, da bi opravičilo že lahko pričakovali. Vdovam ne gre samo za odškodnine, čeprav je tudi ta del zgodbe pomemben. Gre za to, da bi kdo vstal in rekel: tudi mi smo grešili, tudi mi smo trpeli, nismo pričakovali, da bo taka katastrofa, a zdaj prosimo za odpuščanje."

Slovenščina je "zasidrana v dušo teritorija"
Gergolet v svoji pripovedi individualne usode prepleta tudi z vprašanjem nacionalne zgodovine in identitete slovenskega zamejstva.

Od aktivista k filmskemu ustvarjalcu je Gergolet prešel, ko je
Od aktivista k filmskemu ustvarjalcu je Gergolet prešel, ko je "ugotovil, da je film kot sad kolektivnih naporov najmočnejše sredstvo komunikacije". Foto: FSF/Katja Goljat, Matjaž Rušt

"Veliko je bilo govora o tem, da je zgodba univerzalna, da so tragedije okrog azbesta povsod, da bi isto zgodbo lahko posneli v ZDA, Nemčiji, Španiji ali na Kitajskem. A v nekem trenutku so se mi moji liki zazdeli kot miši v laboratoriju – ugotovil sem, da jih moram zasidrati v naš specifični teritorij. Tudi nacionalna identiteta torej postane razlog za konflikt. Poznam kup ljudi, ki imajo slovenski priimek, a se tega sramujejo. V zgodovini poznamo tudi fašiste s slovanskimi priimki – to sem hotel vdahniti v Francescov lik. Ker je lažnivec, laže tudi samemu sebi glede lastne nacionalne identitete."

Gibljemo se v teritoriju slovenskega zamejstva, kjer je jezik vsakodnevne komunikacije italijanščina, slovenščina pa je prihranjena bodisi za trenutke velikih čustvenih pretresov ali pa za obredje slovesa, torej pogrebe. "Hotel sem pokazati, kako je slovenščina zasidrana v dušo teritorija. V govoru jo slišimo redko, a v ključnih trenutkih pride na dan skoraj nezavedno, iz želodca. Nemogoče jo je skriti. Na pogrebih je slovenščina stalnica: ko v Doberdobu kdo umre mlad, vaški zbor zapoje Bore, to je tradicija. "

Film je slovensko predpremiero letos doživel v kulturnem domu v Desklah, v bližini Anhovega, ki z območjem italijanskega Tržiča deli travmatično izkušnjo smrtonosnega belega prahu. Po besedah producenta Mihe Črneca zdaj ne bodo stremeli h klasični distribuciji ("da je film dva tedna na sporedu in se potem poslovi"), pač pa bodo med drugim organizirali projekcije v krajih, kjer imajo izkušnje z okoljskimi krizami.