Novo odkritje tako revidira zgodovino homo sapiensa, ki si je celino delil z našimi "bratranci", neandertalci.

Fragment ene od kosti iz izkopavanj v Ranisu. Foto: Reuters
Fragment ene od kosti iz izkopavanj v Ranisu. Foto: Reuters
Najdišče v jami Ilsenhöhle pod srednjevešnim gradom v Ranisu. Foto: Reuters
Najdišče v jami Ilsenhöhle pod srednjevešnim gradom v Ranisu. Foto: Reuters

Znanstveniki so ta teden potrdili, da so s pomočjo analize identificirali skeletne ostanke 13 različnih homo sapiensov; zakopani so bili v jami Ilsenhöhle, v griču pod srednjeveškim gradom, ki kraljuje nad mestom Ranis. Kosti so stare do 47.500 let. Doslej najstarejši ostanki homo sapiensa iz severne, osrednje in severnozahodne Evrope so bili stari okrog 40 tisoč let.

"Fragmente smo lahko neposredno identificirali s pomočjo radioogljikovega datiranja, iz njih pa smo lahko pridobili tudi DNK homo sapiensa," je pojasnil paleoantropolog in vodja raziskave Jean-Jacques Hublin s Francoskega kolegija v Parizu.

Homo sapiens se v Afriki pojavi pred več kot 300 tisoč leti, se nato razširil še na druge celine, kjer je trčil ob druge vrste, med njimi neandertalce. Ker so iz te najzgodnejše prazgodovine ohranjeni samo posamezni fosili, znanost še danes ne ve, kako natančno se je homo sapiens širil po Evropi in kako veliko vlogo je imel pri izumrtju neandertalca, ki je z odra zgodovine sestopil pred približno 40 tisoč leti.

Izsledke raziskave so znanstveniki predstavili v obliki treh študij, objavljenih v reviji Nature. Med drugim ugotavljajo, da je bilo podnebje v obravnavani regiji hladnejše, kot je danes: stepsko-tundrska pokrajina je bila po vremenskih razmerah blizu današnji Sibiriji ali Skandinaviji. Čeprav je imel korenine v veliko toplejši Afriki, se je znal homo sapiens relativno hitro prilagoditi na novo, hladnejše podnebje.

Znanstveniki sklepajo, da so majhne, izredno mobilne skupinice lovcev-nabiralcev romale po okoliški pokrajini, v kateri so kraljevali ledenodobni sesalci; občasno so se ti zgodnji ljudje zatekali v jame, ki so bile sicer lahko tudi domovanja hijen in medvedov.

Boj za bizone
"Najdišče v Ramisu je bilo zasedeno v več kratkih etapah, ni pa bilo prostor množičnega naseljevanja,"
ocenjuje arheolog Marcel Weiss z Univerze Friedricha Alexandra v Nürnbergu, ki je prav tako eden od avtorjev študije. Kosti in kamniti artefakti iz te jame pričajo o tem, da so ljudje lovili velike sesalce, denimo severne jelene, konje, bizone in volnate nosoroge.

Sarah Pederzani z Inštituta Maxa Plancka za evolucijsko antropologijo analizira fragmente živalskih zob, izkopanih v jami. Fragmenti razkrivajo podrobnosti o podnebju, v katerem je žival živela. Foto: Reuters
Sarah Pederzani z Inštituta Maxa Plancka za evolucijsko antropologijo analizira fragmente živalskih zob, izkopanih v jami. Fragmenti razkrivajo podrobnosti o podnebju, v katerem je žival živela. Foto: Reuters
Dve od kamnitih rezil, ki so jih našli v jami v Ranisu. Foto: Reuters
Dve od kamnitih rezil, ki so jih našli v jami v Ranisu. Foto: Reuters

"Zanimivo je, da so se tako zgodnji homo sapiensi kot tudi pozni neandertalci prehranjevali z divjačino, kar bi lahko pomenilo, da so bili na določenih področjih tekmeci," je pojasnil zooarheolog Geoff Smith z univerze v Kentu. "Vseeno pa bomo potrebovali dodatne analize, da bomo lahko resnično razumeli vpliv podnebja in prihajajočih skupin homo sapiensov na izumrtje neandertalcev v Evropi.

Najdba je rešila tudi staro paleoantropološko vprašanje: kdo je izdeloval specifično obliko kamnitih artefaktov (kamnita rezila v obliki listov, uporabljana kot osti sulic), ki jih povezujemo s t. i. "kulturo LRJ" (lincombsko-ranisovsko-jermanovska kultura)? Številni znanstveniki so jih pripisovali neandertalcem, a zdaj, ko so artefakte našli v jami, kjer neandertalcev ni bilo, se teorija nagiba k zaključku, da so jih izdelovali homo sapiensi.

"Te kamnite osti smo našli na celotnem območju Poljske, Češke, Nemčije in Belgije, pa tudi v Združenem kraljestvu – in zdaj lahko sklepamo, da dokazujejo zgodnjo prisotnost homo sapiensa po celi severni regiji," ugotavlja Smith.

V jami so arheologi začeli kopati v tridesetih letih 20. stoletja, nato pa je dela prekinil izbruh druge svetovne vojne. Takratna tehnologija kosti ni mogla natančno določiti. Arheologi so se nato v jamo vrnili med letoma 2016 in 2022 ter izkopali še več kosti in artefaktov. S pomočjo mitohondrijskega DNK-ja, ki priča o materini dedni liniji, so zdaj lahko identificirali, katere kosti pripadajo homo sapiensu.

"Rezultati v Ranisu so izjemni," ugotavlja Weiss, ki je prepričan, da se morajo arheologi vrniti še v druge jame iz istega obdobja in iskati sledi prisotnosti zgodnjega človeka.