Osmi dan: Zakladi Univerze v Padovi

Padovanska univerza, ena osrednjih znanstvenih ustanov v Italiji, je v preteklih mesecih obnovila številne prostore, ki so zdaj odprti tudi za zunanje obiskovalce. Ne govorimo samo o najstarejšem botaničnem vrtu na svetu, ampak tudi o največjem univerzitetnem znanstvenem muzeju v Italiji ter o dediščini slovitega arhitekta Gioja Pontija.

Padova je eno zgodovinsko najbogatejših mest Evrope – ne samo zaradi slavne bazilike Antona Padovanskega, ki že od 13. stoletja čuva mesto. Je tudi dom dveh znamenitosti s seznama svetovne kulturne dediščine, denimo cikla fresk iz 14. stoletja, ki jih lahko občudujemo vsaj v srednjeveški Palači della Ragione in v znameniti kapeli družine Scrovegni. Na Unescovem seznamu je tudi najstarejši botanični vrt na svetu, iz leta 1545.

"V botaničnem vrtu gojimo 6000 rastlin približno 3500 različnih vrst. Najstarejša med njimi, ki je še vedno živa, je evropska palma (chamaerops humilis) iz leta 1585, ki jo imenujemo Goethejeva palma," pove Livio Trainotti, pomočnik prefekte Botaničnega vrta v Padovi.

Herbarij, ki ga je sedi 17. stoletja sestavil vodja vrtnarjev Botaničnega vrta Giovanni Macchion. Foto: Televizija Slovenija
Herbarij, ki ga je sedi 17. stoletja sestavil vodja vrtnarjev Botaničnega vrta Giovanni Macchion. Foto: Televizija Slovenija

Vrt ima tudi svoj Botanični muzej. Odprli so ga lani, v njem pa predstavljajo skoraj pol tisočletja raziskav rastlin in njihovih lastnosti, zlasti zdravilnih. Muzej med drugim hrani 16.000 epruvet s semeni ter herbarije z 800.000 primerki izsušenih rastlin, tudi alg in gliv.
Profesorica zgodovine znanosti na Univerzi v Padovi Elena Canadelli nam pokaže na herbarij, za katerega pravi, da je še posebej zanimiv. "Sredi 17. stoletja ga je sestavil vodja vrtnarjev Botaničnega vrta Giovanni Macchion. Ta je zbiral in izsuševal rastline in z njimi sestavljal prave knjige o tukajšnjih rastlinah. Prodajal jih je po vsej Evropi."

Najdemo celo prelomna medicinska dela iz prvih let tiska. "Eden najznačilnejših primerov je delo Andreasa Vesaliusa De humani corporis fabrica iz leta 1543. Vesalius je deloval v Padovi sredi 16. stoletja. V tem delu lahko občudujemo plodove sodelovanja med umetniki in anatomi. Ta ilustracije so odločno vplivale na razvoj zahodne anatomije."

Mesto znanosti
Botanični vrt je del Padovanske univerze, ki 802 leti po ustanovitvi velja za drugo najstarejšo univerzo Zahoda. Mesto, v katerem je Galileo Galilej preživel svojih 18 najplodnejših let, zato velja za "mesto znanosti".

Združeni Muzej narave in človeka velja za največji univerzitetni znanstveni muzej Italije. Foto: Televizija Slovenija
Združeni Muzej narave in človeka velja za največji univerzitetni znanstveni muzej Italije. Foto: Televizija Slovenija

Še ena novost preteklih mesecev je Združeni muzej narave in človeka, ki velja za največji univerzitetni znanstveni muzej Italije. "Muzej povezuje čudovite in zelo bogate zbirke padovanske univerze, ki upovedujejo osem stoletij zgodovine znanosti v mestu ter se posvečajo razvoju vesolja in Zemlje, evoluciji življenja na Zemlji in nato človeka, posvečajo pa se zlasti odnosu med človekom in okoljem," pove profesor na Oddelku za biologijo v Padovi Telmo Pievani.

Novi muzej je interaktiven in multimedijski, a predvsem vsebuje zgodovinske zbirke. Govorimo o mineralih, o geološki in paleontološki zbirki, o področjih antropologije in zoologije; muzej hrani okoli 200.000 eksponatov, njihov izbor pa ponuja v 38 dvoranah oziroma na skoraj 4000 kvadratnih metrih. Muzej poseže celo v prihodnost severnega Jadrana. Sogovornik nam pokaže prikaz trenutnega obsega morja. "Predvidevamo, da bi se lahko do leta 2050 takole razširil: v tem primeru bi skoraj zalil Padovo ter tudi Ferraro in Raveno. Do leta 2300 pa bi lahko Jadran dosegel celo Piacenzo in Milano. Ta prikaz je seveda namenjen ozaveščanju o podnebnih spremembah."

Poslikan hodnik v palači Bo. Foto: Televizija Slovenija
Poslikan hodnik v palači Bo. Foto: Televizija Slovenija

Muzej narave in človeka ima sedež v padovanski Palači Cavalli. Le deset minut hoje skozi mestno središče pa ga loči od osrednje stavbe univerze – Palače Bo – ki je, čeprav samo ob koncih tedna, zdaj tudi odprta za obiskovalce. Malo je znano, da je renesančno poslopje v tridesetih letih 20. stoletja temeljito predelal eden najpomembnejših italijanskih oblikovalcev in arhitektov, pozneje avtor znamenitega milanskega Pirellijevega nebotičnika, Gio Ponti.

Isabella Colpo, tehnična direktorica muzejev Univerze v Padovi, razloži, da je Ponti različne, dotlej med sabo ločene stavbe povezal v enotno poslopje. "Ni mu šlo samo za arhitekturno povezanost, temveč tudi za umetniško, oblikovalsko in dekorativno enotnost."

Gio Ponti si je za sedež Padovanske univerze zamislil unikatne svetilke in lestence, sedeže in klopi, mize in mizice, vrata in kljuke, omare in celo obešalnike. Zasnoval je tudi dekoracije prostorov, torej slikarska in kiparska dela, ki krasijo rektorat. Preseneča očitna izrazna avtonomija, ki si jo je Ponti priboril kljub ustvarjanju v času totalitarnega režima. "Igra svetlobe in senc, ki jo luč svetilk ustvarja na freskah, dobro ponazarja to povezanost med umetniškim okrasjem in oblikovalskimi rešitvami. Gre za temeljno slogovno značilnost Pontijeve prenove Palače Bo," pove Isabella Colpo.

Na sedežu Padovanske univerze si je moč ogledati tudi dvorano z nekdanjo Galilejevo katedro – ter najstarejše gledališče, namenjeno študiju anatomije, na svetu. Kot rečeno, spadajo Palača Bo, Muzej narave in človeka ter kompleks Botaničnega vrta pod okrilje Padovanske univerze.