Spletno okroglo mizo Zgodovinopisje, politika spomina in politični revizionizem v postresničnostni družbi je organiziral Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete (FF) Univerze v Ljubljani. "K vnovičnemu premisleku nas tokrat, nemara še veliko bolj izrazito kot v preteklih desetletjih, spodbujajo konfliktne družbene spremembe, problematične kulturne preobrazbe in sporne politične odločitve, ki vplivajo na naš poklicni vsakdan in na naše poklicno udejstvovanje. In četudi najprej pomislimo na domačo družbeno stvarnost, pa se vendar tovrstni premislek ne vsiljuje zgolj v slovenskem kontekstu," so na pereče razmere v družbi opozorili v vabilu na dogodek.
Kdaj smo padli v t. i. postresničnostno družbo in zakaj? "Postresnica je izraz, ki opisuje trende na področju javnega političnega govora, ki smo jim priča zadnja leta; še zlasti od zmage Trumpa na ameriških predsedniških volitvah in uspešne referendumske kampanje, ki je privedla do odhoda Velike Britanije iz Evropske unije. Beseda se skratka nanaša na okoliščine, v katerih imajo na javno mnenje objektivna dejstva manjši vpliv kot čustva in osebno prepričanje posameznika. Da tudi v Sloveniji živimo v t. i. postresničnostni družbi, kjer objektivne in preverljive informacije niso več nujno pomembne, neresnice in laži pa so pogosto vplivnejše od dokumentiranih dejstev, je navsezadnje postalo jasno v zadnjem letu, ko smo se soočali z največjo zdravstveno krizo zadnjega stoletja. Nekritično širjenje neresnic, laži in alternativnih dejstev je sicer tesno povezano s komunikacijskimi strategijami, ki temeljijo na razmahu spletnih družbenih omrežij, pa tudi na dobri stari politični propagandi,” je za MMC pred dogodkom pojasnil profesor zgodovine dr. Jernej Kosi, ki je s kolegico z oddelka za zgodovino FF dr. Ano Cergol Paradiž povezoval spletno omizje. S kompleksno temo so se za omizjem spopadli še profesorica in profesorji dr. Marta Verginella, dr. Božo Repe, dr. Rok Stergar in dr. Sašo Jerše, prav tako vsi z oddelka za zgodovino FF.
Eno od vprašanj, ki si jih bo zastavilo omizje, je, kakšna naj bo vloga poklicnega zgodovinopisja kot kritične discipline o preteklosti v postresničnostni družbi. Torej, kakšna naj bo? "Po mojem mnenju bi si poklicne zgodovinarke in zgodovinarji morali prizadevati za dvoje. Na eni strani bi morali ostajati zvesti metodološkim postulatom stroke, tj. kritični analizi virov in kontekstualizirani interpretaciji zbrane historične evidence. Po drugi strani bi morali sprejeti dejstvo, da nas tehnološke spremembe silijo k temu, da širšo javnost nagovarjamo na drugačne načine kot doslej. Publicirani članki in znanstvene monografije so seveda še zmeraj zlati. A vse bolj pomembni postajajo tudi drugi komunikacijski kanali,” je odgovoril Kosi.
"Tehnološke spremembe bo vsaj do neke mere treba vgraditi tudi v metodologijo in same vsebine, ki jih preučujemo. Zgraditi bo treba most, ki nas bo (bolj) povezal z drugimi raziskovalnimi disciplinami, tudi naravoslovnimi in tehnološkimi znanostmi (npr. računalništvom in informatiko). Politika, ki nenehno poudarja razlike med humanističnimi in naravoslovnimi vedami, nam gotovo ni v pomoč pri doseganju tega za celotno raziskovalno sfero koristnega cilja," pa je dodala Cergol Paradiž.
Naj o zgodovini modruje politika ali stroka?
Postavlja se vprašanje, čemu sploh poklicno ukvarjanje s preteklostjo, ko pa se vendar zdi, tako Kosi, da se na preteklost spozna vsak, ki ima pet minut časa, da o preteklosti zlahka vsak pripoveduje, jo analizira, ocenjuje in se z njo okorišča. Slednje še posebej velja za aktualno politiko.
Po Kosijevih besedah je tako bil zanj najkonkretnejši povod za organizacijo okrogle mize prav vladni načrt za ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve, s čimer so oblastniki aktivno posegli v organizacijo in financiranje muzejske dejavnosti na Slovenskem. V proračunih za leti 2021 in 2022 je vlada zagotovila denar za novi muzej, njegovo ustanovitev pa utemeljila na zgodovinskih in moralno-političnih argumentih. Vlada v utemeljitvi ni sledila spoznanjem poklicnega zgodovinopisja, pač pa mitološkim predstavam o nacionalni preteklosti Slovencev, je poudaril.
Nacionalistična mitomanija in novi muzej
Trditev v utemeljitvi, da smo Slovenci stoletja živeli pod represijo tujih vladarjev, je neresnična. ”To so bili vendar vladarji, ki so jim Slovenke in Slovenci svojega časa množično izkazovali lojalnost, tudi državnim tvorbam, ki so jih vodili ti domnevno tuji vladarji,” je nadaljeval Kosi in dodal še eno mitološko puhlico, da naj bi se Slovenci že stoletja borili za narodno suverenost, ki tudi ne drži, saj lahko o tej "borbi" govorimo šele od pomladi narodov leta 1848 naprej. Trditev, da so naši predniki o samostojni Sloveniji "množično sanjali", prav tako ne pije vode, saj razmišljanj o samostojni Sloveniji v zgodovinskih virih iz obdobja pred izbruhom prve svetovne vojne leta 1914 praktično ni, je še navedel.
Še bolj nenavadno iz stališča poklicnega zgodovinopisja po Kosijevih besedah zvenijo t. i. moralno-politični razlogi za ustanovitev Muzeja osamosvojitve Slovenije. Nič se ni bistveno spremenilo tudi v 21. stoletju se poklicno zgodovinopisje, na področju interpretiranja preteklosti srečuje in tekmuje z dvema zelo drugačnima pristopoma, in sicer s politiko spomina in političnim revizionizmom.
Poklicnega zgodovinarja zanima, kaj je objektivna resnica, ki jo išče s pomočjo kritike zgodovinskih virov, interpretacije in kontekstualnega razumevanja historičnih procesov. Medtem ko akterje politike spomina prvenstveno naprej žene utilitarizem, politične revizioniste pa glorifikacija politične agende oz. nacionalne skupnosti. Selektivno in pristransko razumevanje preteklosti pri dotičnih se kaže v moraliziranju, viktimizaciji, dekontekstualizaciji in neupoštevanju kronologije, je navedel.
Ali vladajoča politika tako doma kot drugod po svetu ugrablja zgodovinopisje za svoje politično/ideološke cilje? Mar ne poskuša tega početi čisto vsaka politika, pa naj bo rdeča, črna, ali pa rožnata?
"Predvsem si politična gibanja in stranke skozi prakse spominjanja prisvajajo preteklost. Na ta način legitimirajo svoje politične programe in cilje ter se ohranjajo na oblasti. Nekaj povsem drugega pa je, ko politične stranke oziroma grupacije, ki enkrat osvojijo državno oblast, zlorabijo institucionalne in finančne vzvode države za organizacijske in vsebinske posege v delo poklicnih zgodovinark in zgodovinarjev. Tovrstni posegi sicer niso tuji avtoritarnim in represivnim režimom, na žalost pa so dandanes široko prisotni tudi v vsaj dveh državah članicah Evropske unije – na Madžarskem in Poljskem. Tovrstne težnje so sicer v zadnjem letu prišle do izraza tudi v Sloveniji," je odgovoril.
Poklicno zgodovinopisje je v dialogu z alternativnimi razlagami, za katerimi se lahko skrivajo takšni in drugačni motivi, že od nekdaj, a po Kosijevih besedah je danes soočanje vseh treh načinov ”zgodovinjenja preteklosti” ujeto v povsem nove okoliščine. Digitalne tehnologije so prevzele primat, na družbenih omrežjih pa se teorije zarot širijo kot požar v savani. Knjige, časopise, radio in tudi televizijo je, sploh pri mlajših generacijah, zamenjal splet in družbena omrežja, ki jih najdemo na njem.
Je sploh še važno, kaj je res?
Po Kosijevih besedah živimo v svetu, kjer politiko in družbo obvladuje fenomen postresnice. Zgodovinarke in zgodovinarji se posledično soočajo z dejstvom, da v t. i. postresničnostni družbi objektivne in preverljive informacije niso več nujno pomembne. ”Potencialne posledice za akademsko zgodovinopisje so očitne in so docela na dlani. Vprašati se velja, ali družba oziroma javnost, kjer postaja odnos do preverjenih informacij in do dejstev, vse bolj brezbrižen in tudi omalovažujoč, sploh še lahko premore razumevanje za prakse poklicnega zgodovinopisja,” se sprašuje.
Karantanski panter kot teorija zarote
Trenutno veliko prahu dviguje simbol karantanskega panterja, ki si ga je pred 40 leti izmislil ljubiteljski zgodovinar Jožko Šavli, in mitomanija okoli njega. V obliki manšetnih gumbov bo med slovenskim predsedovanjem EU-ju predstavljal protokolarno darilo.
Zakaj na neki točki kritičen zgodovinarjev pogled zasenčijo pravljice o nekakšni starodavni veličini? Čemu oz. komu je to potrebno?
"Gotovo igrajo tu pomembno vlogo nacionalistična čustva in potreba po potrjevanju lastne zamišljene in izmišljene veličine. Vendar ne gre samo za to. Med ljudmi se lažje in hitreje širijo senzacionalne vsebine, še posebej v dobi novih družbenih omrežij. Kakor pravi Catherin Flecher (britanska zgodovinarka, op. a.), se bo zgodovinski prispevek lažje "prodal", če bo imel pridih skrivnostnega ali pa če bo že v naslovu poudarjeno, da gre za "zamolčano zgodovino", zgodovino ekstrema. Zgodovinopisno raziskovanje se seveda ne podreja vnaprej tovrstnim pravilom. Odkrivanje je po navadi postopno, razlage niso črno bele, ampak izredno kompleksne, ugotovitve pa so lahko prej pričakovane kot pa presenetljive. Mislim, da se na tem mestu ponovno odpirajo vzporednice z dobro znanimi razlagami o epidemiji, ljudje raje sledijo teorijam zarote kot pa stroki, pa naj bo to medicinska ali zgodovinska stroka," je pogovor sklenila Cergol Paradiž.
V videu spodaj vabljeni k ogledu omizja.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje