Foto: Mohorjeva družba
Foto: Mohorjeva družba

Šesti pečat se tako kot Sonce Petovione začenja s citatom, zdaj drugačnega Viktorina Ptujskega. Ta naj bi bil na slovenskem ozemlju prvi književnik in je tudi eden izmed osrednjih členov v obeh romanih. Prav iskanje pomena je glavni moto romana – v Razodetju ne smemo iskati zaporedja, ampak je treba iskati pomen. Kaj pomeni šesti pečat – kdo ga nosi, kdo ga ima, ne nazadnje, kaj nosi – je večkrat omenjeno. Berljiv roman nas sooča z različnimi vprašanji, pronicljivostjo in zastranitvami. Slednje v obliki ironičnih dostavkov dajejo romanu posebno žlahtnost.

Delo je razdeljeno na poglavja, poimenovana po posameznih osebah, teh je osem. To razumem predvsem kot življenjepise posameznih književnih likov, ki sestavljajo celotno zgodbo. Nekatera imena se ujemajo z lastnostmi. Vsak in vsaka izmed njih ima svojo zgodbo, lastnosti, ki niso samo pozitivne. Ne moremo spregledati, da delo govori o preganjanju kristjanov in kristjank na Slovenskem v takratni Petovioni, to je današnjem Ptuju. Ti niso prikazani samo v dobri luči, pač pa skozi prizmo kritičnosti. Cestnik poudarja moč in sposobnost žensk – njihovega razuma, pameti, predanosti in tudi svetlobe in mehkobe. Prav izbrane besede, metaforičnost in glagolski neologizmi (npr. sandaliti) so jezikovni atributi romana. Posamezni odstavki so izpisani s posebnim občutkom in jih je vredno prebrati večkrat. So premišljeni, jezikovno izpiljeni in slikajo podobe s posebnim občutkom za lepoto in estetiko grdega: »Aliobriks kot da je čutil gosta z jedko slutnjo. Zagrnil je sonce z brezizrazno sivino, ugasnil je žgolenje ptic, ščebet življenja, brsteče veje so nehale mahati vetru. Le čudne krave kratkih rogov so cmokale po širokih poljanah dreka in brisale vimena v črno blato.« Branko Cestnik piše tudi v bibličnem stilu – po težkih trenutkih na primer uporabi vzklik Aleluja!

Ženske osebe, na primer Lucida, Serena in Karita, imajo v romanu posebno težo in mesto. Poudarjen je tudi matriarhat, občutiti je dostojanstvo ženske vloge v družbi, službah in družini. Priča smo tudi mučenju kristjank, a te vse to zdržijo. Prikazano je izkoriščanje in trpljenje žensk, ki so vse to prestale in zmogle. Gre za pomemben vidik ženske na koncu tretjega stoletja našega štetja. Komaj se zdi verjetno, da je bil položaj ženske tak. Ženska je v romanu prikazana kot simbol in sečišče sedanjosti in prihodnosti. Bila naj bi nosilka preudarnosti, življenja in razuma.

Roman Šesti pečat prikazuje veliko podlosti, krutosti in pretkanosti do sočloveka in skupnosti. Videti je, da se taki zločini dogajajo ves čas oziroma se cikli pojavljajo povsod, tako v človeku kot v naravi: »Nad Petoviono in njenim agrom se je pnelo modro nebo brezčasnosti. Hladen vetrič je naznanjal nasprotno: konec bo poletja, neizbežen je krog sprememb, železen je hod časa.«

Roman vsebuje še slovarček z izrazi, imeni in kraji, seznam arheoloških, literarnih in zgodovinskih referenc in razlage zgodovinskih oseb ter glavne vire in pripomočke, ki jih je uporabljal pisatelj. Na začetku in koncu sta še zemljevida.

Roman Branka Cestnika Šesti pečat ima pomemben zgodovinski, sociološki in teološki prispevek. Vsekakor pa je to tudi literarni in jezikovni presežek, ki ga ni spregledati ali v njem videti pomanjkljivosti.

Iz oddaje S knjižnega trga.