Tega vprašanja sem bil v zadnjih dneh deležen precej pogosto. Odgovor gotovo ni preprost, predvsem pa ni enoznačen.

Nassim Nicholas Taleb nas v svojem delu Črni labod uči, da ne moremo sklepati na podlagi tega, kar se ni zgodilo oziroma je bilo preprečeno, zategadelj je morda v tem primeru bolje, da premislek začnemo na koncu (med izbranimi športnimi junaki, ki so odprli vrata raja), in ne začetku (kjer se v nepregledni množici gnetejo mladi športniki, ki komaj začenjajo svoje prve korake).

Če pomislim samo na nekatere najbolj odmevne športne junake prejšnjega desetletja, dobim dve različni množici, ki si ne bi mogli biti bolj različni. V eni imam zvezdnike, ki so imeli zelo nestanovitno otroštvo in razmere, ki so bile daleč od popolnih.

Košarkar LeBron James ni nikoli poznal svojega očeta, z mamo v hiši nista imela niti ogrevanja, zato sta bila ves čas prisiljena k stalnim selitvam. Mama je imela nekaj časa težave tudi z zakonom, zato je LeBron nekaj časa živel v rejniški družini. Enako velja tudi za telovadko Simone Biles, ki je imela še tri brate in sestre, a je del otroštva zaradi neurejenih družinskih razmer preživljala v rejništvu. Na koncu jo je posvojil dedek. Ločena starša je imel tudi kolesar Chris Froome, Britanec skupaj z mamo sicer ni trpel gmotnih težav, zaradi odraščanja v Keniji je imel precej zdravstvenih težav zaradi kakovosti vode, ki jo je užival, prav tako pa je moral vsak dan poslušati zbadanja drugih kolesarjev v klubu, ki so menili, da bogataš nikoli ne bo uspel na prašnih kenijskih cestah.

Na drugi strani me misel takoj odpelje tudi k tistim, ki so imeli precej bolj urejene razmere. Marcel Hirscher velja za enega najbolj dovršenih alpskih smučarjev, ki je z osmimi velikimi kristalnimi globusi na novo napisal zgodovino svojega športa. Smučanje mu je bilo položeno v zibelko, njegov oče Ferdinand je bil namreč smučarski učitelj, Marcel pa si je z vse večjimi uspehi lahko gradil vse večjo in široko ekipo. Večkrat je iskreno priznal, da morda ni najboljši smučar, a svoje uspehe lahko žanje tudi zaradi večje opreme, ki jo ima na voljo.

Izhodišča in prehojene poti so torej zelo različni. Vse omenjene pa druži nekaj povsem drugega − ogromna in neomajna motivacija. Glavni del gonila so bili najbrž popolnoma različni (uspeti vsaj na enem področju; kljubovati in dokazati sovrstnikom, da sodiš v njihovo skupino; želja po napredku; zmagi; ustreči ambicijam staršev ...), a družila jih je želja po uspehu. Ne glede na številne ovire ali poraze, ki so jih bili vmes posejani. Ta goreča želja še zdaleč niti naključno ni zadosten razlog za uspeh, zdi pa se, da je nujen.