Uporabiti mora vse svoje znanje, iznajdljivost in smisel za humor, da bi preživel v samoti in vzpostavil stik z Zemljo. Ker Watneyja igra Matt Damon, vemo, da mu teh vrlin ne manjka. Foto:
Uporabiti mora vse svoje znanje, iznajdljivost in smisel za humor, da bi preživel v samoti in vzpostavil stik z Zemljo. Ker Watneyja igra Matt Damon, vemo, da mu teh vrlin ne manjka. Foto:
Ampak svojega obupa se hitro otrese. 'Ne bom umrl tukaj!' reče sam sebi kot pravi samozadostni (ameriški) filmski junak. 'Mars se bo naučil bati se moje botanične moči,' reče in se loti dela.
Ampak svojega obupa se hitro otrese. 'Ne bom umrl tukaj!' reče sam sebi kot pravi samozadostni (ameriški) filmski junak. 'Mars se bo naučil bati se moje botanične moči,' reče in se loti dela.
Scott ustvari nekaj učinkovitih prizorov in podob. V temi peščenega viharja, recimo, so osvetljeni samo obrazi igralcev v skafandrih. Čuti se Scottov dar za zvočno in vizualno zmedo, ki jo povzroča vihar in ki ustvari občutek strahu.
Scott ustvari nekaj učinkovitih prizorov in podob. V temi peščenega viharja, recimo, so osvetljeni samo obrazi igralcev v skafandrih. Čuti se Scottov dar za zvočno in vizualno zmedo, ki jo povzroča vihar in ki ustvari občutek strahu.
Marsovec
Reševalno misijo vodi Jessica Chastain, tako da vemo, da neuspeh ni opcija.
Marsovec
Čeprav je samo reševanje astronavta Damona na koncu napeto, ta prizor pride prepozno, da bi dal rob filmu, ki ga sploh nima.

Gre za astronavta, ki ga med raziskovanjem Marsa odnese peščeni vihar. Kolegi morajo pred viharjem zbežati in zapustijo planet, misleč, da je njihov tovariš mrtev. Ampak astronavt Mark Watney je živ. Uporabiti mora vse svoje znanje, iznajdljivost in smisel za humor, da bi preživel v samoti in vzpostavil stik z Zemljo. Ker Watneyja igra Matt Damon, vemo, da mu teh vrlin ne manjka.
Vidimo ga, kako ves sesut in prepričan, da bo na Marsu umrl sam, snema videodnevnik. Šteje vse, kar bi lahko šlo narobe: pomanjkanje kisika, vode, hrane. Ampak svojega obupa se hitro otrese. "Ne bom umrl tukaj!" kot pravi samozadostni (ameriški) filmski junak reče sam sebi. "Mars se bo naučil bati se moje botanične moči," reče in se loti dela.
Medtem NASA poskuša vse, da bi ga pravočasno rešila. Damonu na Marsu uspe posaditi krompir, znanstveniki NASE se lotevajo enega načrta za drugim, a njegovi kolegi na vesoljski ladji – ko izvedo, da je živ – se odločijo, da ga rešijo sami. Na pomoč priskoči celo Kitajska. Tu so prvine za razburljiv film: brodolomec na Marsu, tek proti času, neizmernost vesolja ...
Scott ustvari nekaj učinkovitih prizorov in podob. V temi peščenega viharja, recimo, so osvetljeni samo obrazi igralcev v skafandrih. Čuti se Scottov dar za zvočno in vizualno zmedo, ki jo povzroča vihar in ki ustvari občutek strahu. Posnetek astronavta, kako leži napol pokopan pod rdečim peskom tujega sveta, ustvari občutek osamljenosti. Igra je dobra, a kako ne bi bila, z Damonom in Jessico Chastain kot poveljnico misije, ki je astronavta zapustila, in z zbirko solidnih igralcev v vlogah drugih astronavtov in strokovnjakov na Zemlji: Jeff Daniels, Michael Peña, Chiwetel Ejiofor, Benedict Wong, Sean Bean in Donald Glover v vlogi mladega, nespoštljivega genija, ki razreši položaj ...

Ampak Scottov film je tako optimističen, Damon tako nepopustljivo dobro razpoložen, glasbena spremljava s pesmimi Davida Bowieja, Donne Summer in neizogibne ABBE tako vesela, da niti za en hip ne dvomimo, da bo junak rešen. Poleg tega reševalno misijo vodi Jessica Chastain, tako da vemo, da neuspeh sploh ni opcija. Suspenza ni, in to je največji problem filma. Pa tudi ni pravega strahu (razen v prizoru peščenega viharja), ali občutka izolacije, ali samote, ali oddaljenosti od Zemlje. In ni občutka tujega sveta. Prizori na Marsu so posneti v Dolini meseca, vadiju Rum v Jordaniji, kjer so posneli že nekaj filmov, ki naj bi se odvijali na rdečem planetu. Meni se je zdelo, kot da je junak izgubljen v kalifornijski Dolini smrti. Impresivno? Ja. Zunajzemeljsko pa ne.
Scott je bil v preteklosti mojster, ko gre za ustvarjanje nezemeljskih pokrajin, kar se je čutilo v njegovih prejšnjih znanstvenofantastičnih filmih. V Scottovem zadnjem ZF-epu, podcenjenem Prometeju (Prometheus, 2012), je uporabil vadi Rum in Škotske višavje, da bi ustvaril pokrajino, ki zares deluje tuje in sovražno. Ta film je govoril o iskanju vira človeštva in smislu našega obstoja. Scott na ta vprašanja ni odgovoril, kar je tudi dobro, ker so filmski odgovori na ta vprašanja po navadi banalni. Skupaj s tehnično ekipo pa je ustvaril pokrajino, ki nas je prisilila, da čutimo njihov pomen. Kljub nevarnosti, ki ji je izpostavljen Damonov astronavt v Marsovcu, ni ničesar tako grozečega, kot je bila nevihta, pred katero bežijo junaki Prometeja. Tu smo čutili moč in nevarnost tujega sveta.
V Prometeju pa tudi v lanskem Medzvezdju (Interstellar) Christopherja Nolana smo se počutili, kot da smo zares zunaj Zemlje, posebej ko se junaki Nolanovega filma znajdejo na vodnem planetu, na katerem spoznajo, da je gorovje, proti kateremu gredo, pravzaprav ogromen val, ki se jim neustavljivo približuje.
V Medzvezdju je tudi šlo za reševanje Matta Damona. Igral je znanstvenika, ki so ga z umirajoče Zemlje poslali na daljni planet, da preveri, ali je primeren za človeško življenje. Damon že leta pošilja signale Zemlji, da je planet ustrezen za človeka. Ko junaki končno pridejo ponj, se izkaže, da je lagal. Takoj ko je prišel, mu je postalo jasno, da planet ni primeren za človeka. Damona je le prijel strah pred samoto. Tako da Medzvezdje nudi nekaj raznolikosti človeškega vedenja. Razen junaštva sta zraven tudi strah in sleparija.
V Medzvezdju, v katerem je tudi igrala Jessica Chastain, je bil Nolan pripravljen malo tvegati. Ni se bal vzbuditi nekaj strahu ali žalosti ali, v primeru Damona, razočaranja in morda gnusa pri gledalcu. V Marsovcu se zdi, kot da se Scott strašno boji pretresti gledalca in mu pokvariti dobro razpoloženje. Tega ne bi pričakoval od režiserja Osmega potnika (Alien, 1979) ali Iztrebljevalca (Blade Runner, 1982).
Ideja skupine dobrih ljudi, ki težijo k skupnemu cilju, je popularna liberalna fabula. Ampak premagovati prepreke mora biti malo težje, kot je to v Marsovcu. Čeprav je samo reševanje astronavta Damona na koncu napeto, ta prizor pride prepozno, da bi dal rob filmu, ki ga sploh nima.