V četrtek so svoje povedali športni novinarji in v moški konkurenci naslov podelili hokejistu Anžetu Kopitarju, ki je s tem v samostojni Sloveniji postal sploh prvi tekmovalec iz moštvenih športov s to nagrado. Če med predstavniki sedme sile skoraj ni bilo dvoma o "pravilnosti izbora", je prah dvignil Iztok Čop, ki je prepričan, da nagrada ni romala v prave roke (celotno izjavo si lahko preberete na desni strani).

Iztok Čop ima brezmadežno kariero, v času samostojne Slovenije je daleč najbolj konstanten slovenski športnik, ki se je s skoraj vseh velikih tekmovanj vrnil z medaljo, na prav vseh pa je tekmoval v finalu. Njegov odnos do olimpijskih iger je zato treba razumeti z vidika uspeha na igrah pod petimi krogi. Na teh je osvojil štiri olimpijske medalje, kar pomeni, da ima le Leon Štukelj v 100 let dolgem obdobju osvajanja slovenskih olimpijskih medalj več kovin z največje športne prireditve. Medalje je osvojil v razmiku 20 let, s čimer drži še en slovenski rekord.

Njegovo izjavo gre tako razumeti s stališča njegovih uspehov kot ambicij, ki segajo vse do mesta predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije.

V komentarjih pod njegovo izjavo so se usuli negativni komentarji, povprečna ocena 1 pa pove, kaj si Slovenci mislijo o Čopovi izjavi. Negativni plaz besed pove veliko o psihologiji slovenskega navijača, ki ne tolerira, da bi kdor koli povedal ali namignil kaj (domnevno) slabega o uspešnem slovenskem športniku (enak primer je bil pri Sari Isaković). Zavedati pa se je treba, da je Čop le iskreno povedal svoje mnenje, do katerega ima vso pravico. In to ni bilo prvič, da je jasno pokazal nestrinjanje z izborom športnih novinarjev - pred petimi leti je s svojim partnerjem Lukom Špikom protestno in nevljudno zapustil dvorano, ker so bili v njuni konkurenci izbrani odbojkarji ACH Volleyja.

Prepričan sem, da je vsako razburjanje nepotrebno. Kakor je nemogoče realno primerjati jabolka in hruške, je nemogoče realno primerjati uspehe v različnih športnih panogah. Vsak šport ima različne zahteve, pogoje, rekvizite, trenažni proces in najpomembneje - konkurenco. Če primerjamo hokej na ledu in veslanje, je jasno, da je konkurenca neprimerljivo bolj izostrena v hokeju. Neprimerljivo. To pa ne zmanjšuje vrednosti uspehov Čopa ne Kopitarja.

Najzanimivejše vprašanje pa je odprl sam Čop in je vredno premisleka: Kakšno vlogo ima posameznik pri uspehu ekipe? To je v resnici nemogoče izmeriti. Kar nekaj slovenskih košarkarjev si je že nadelo šampionski prstan za naslov v Ligi NBA, pa niti blizu niso prišli nazivu športnika leta. Slovenski šport je imel z Zlatkom Zahovićem nogometaša svetovnega slovesa, pa tudi ta nikoli ni osvojil te nagrade. Kako lahko tekmovalec iz ekipnega športa osvoji nagrado športnik leta? Na igrišču mora prikazati odlične igre in biti nepogrešljiv gradnik svoje ekipe, ta pa mora zmagovati v najpomembnejših trenutkih - finalih. Anže Kopitar je prvi Slovenec, ki mu je to dejansko uspelo. Ob vratarju Jonathanu Quicku je bil najboljši hokejist Los Angelesa, ki je nato osvojil naslov prvaka v Ligi NHL. Ko pa upoštevamo še zgodovinski kontekst, je odločitev športnih novinarjev povsem logična.

Ali je več vreden naslov svetovnega prvaka Jakova Faka ali Roberta Kranjca? Naslov svetovnega prvaka Mitje Petkovška ali naslov podprvaka Primoža Kozmusa (še drugi domnevno sporni izbor iz leta 2007)? Športni novinar Dare Rupar pravi, da smo Slovenci svetovni prvaki v iskanju slabih stvari. Zato sem prepričan, da tovrstna vprašanja niso najpomembnejša. Veseli bi morali biti uspehov vseh slovenskih športnikov, ki so zadnja leta v tej državi eden redkih razlogov za dobro voljo.